20. Sarajevski filmski festival

20. Sarajevski filmski festival

Tako nekako, ko se študentski radio znajde na obrabljeni rdeči preprogi. Med silikonskimi dekolteji in razpetimi srajcami v srditi bliskavici fotoaparatov. Ko cirkus estradnih spotikanj odpre vrata, so vino in sončna očala obvezna preživitvena oprema. Sploh, če hoče nič hudega sluteči filmofil čez razposajeno in nadišavljeno množico videti katerega od 246 filmov.

Sarajevski filmski festival je ob svoji dvajsetletnici že prava filmska diva. Njenemu romantično, danes že skoraj patetično krvavečemu vojno-povojnemu mitu so se za okrogli rojstni dan z omnibusom 13 filmov-mostov poklonili filmski velikani od Godarda, Christana Puiuja do še rastočih, Aide Begić ali Ursule Meier.

Sarajevo je mesto paradoksov. Za bleščeče urejeno večerno masko se skriva precej bolj žalostna slika. Pri tem ne mislimo samo na še vedno preluknjana pročelja hiš, od poplav zamašene ceste in železnice, zapuščene olimpijske objekte in stavkajoče delavce nasproti večernega blišča. Tudi ne le na kopico neurejenih begunskih taborišč, ki jih v stilu cinéma vérité pokaže ena najprepoznavnejših bosanskih dokumenaristk, Ines Tanović v filmu Geto 59. Za vrhovi belih šotorov se na festivalskem trgu v bežnih namigih namreč odkrivajo problemi nevzpostavljene bosanske politike, predvsem filmske in kajpak tudi druge. Naj bo dovolj dejstvo, da obstaja v državi s 3,5 milijona prebivalcev le 25 filmskih platen, kot poudari eden od začetnikov festivala in dobitnik častne nagrade srce Sarajeva, režiser Danis Tanović.

Ko se nekje sredi noči gospodične v previsokih petah in preglasni gospodiči ob slabi lounge glasbi končno umirijo, nastopi čas za resnejše stvari. Jutranje matineje, dolge kave in pametne pogovore o bistvenem in skoraj zakritem v hrumenju ostalega kičastega spektakla, torej filmu.

Tega najdemo v vseh oblikah - od celovečernega, kratkega, do otroškega, dokumentarnega in študentsko rastočega. Letos morda za kanček preveč eklektičnega, seveda nujno začinjenega z nekaterimi festivalskimi hiti, kakršni so npr. Ceylanova zlata palma Wintersleep, odmevna Ida Pawla Pawlikowskega, Leviathan Zvjaginceva, pričakovanih 20.000 Days on Earth z Nickom Caveom in podobno. Pri tem največji festival na Balkanu še vedno trdno stoji za svojim nazivom, saj se predstavljena produkcija poskuša fokusirati predvsem na domače območje, ki sega iz zakavkaške Gruzije, čez Turčijo, Grčijo in vso bivšo Jugo. Njen severni del je pri tem sicer letos bolj skopo zastopan. Slednje verjetno bolj kot selektorske namere odraža stanje tržišča v luči slovenske filmske ne-politike. Sarajevsko srce je tokrat očarala tribarvna turško-francosko-nemška produkcija, Pjesma moje majke Erola Mintasa.

V tako bratsko-zaščitniškem duhu festivala pozdravljamo tudi zajtrke in druženja mladih talentov povečini iz bivše skupne države ter delavcev filmske industrije (ter žal brez filmskih kritikov in novinarjev). Mladim vizionarjem festival ponuja tudi prestižno filmsko šolo Film Factory pod okriljem predsednika letošnje žirije, Bele Tarrja, z eminentnimi predavatelji, letos npr. tajskim dokumentaristom Apichatpongom Weerasethakulom, med drugim avtorjem liffovske filmske uspešnice iz 2011, Stric Boonmme se spominja.

Politika, denar, moč in oblast so resne teme, ki so na festivalu namenjene tistim, ki vstanejo dovolj zgodaj, da jih srečajo. Tako smo pod belimi šotori na eno izmed omenjenih juter srkali kavo in razmišljali o spremenjenem načinu snemanja filmov, etiki in politiki ter vlogi dokumentarnih filmov, s, če ohranjamo pompoznost rdeče preproge, Che Guevaro mehiškega filma - igralcem, producentom ter režiserjem Gabrielom Garcio Bernalom, enim od prejemnikov častne nagrade srce Sarajeva.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Güeros, prvi celovečerec režiserja Alonsa Ruizpalaciosa je prava vizualna poslastica in hkrati poklon francoskemu novemu valu v črnobeli tehniki. Roadtrip, ki je trip samo po mestu Mexico City, v ospredje postavlja protagoniste, ki jih stigmatizirajo specifike njihove svetlejše polti in las.

Vsak kader je nova kulisa in med gledanjem se nam zazdi, da si zadrogiran in opit ali, da bi vsaj nekaj od naštetega moral biti že pred ogledom. Dolgoročni cilj glavnih akterjev nekako ne obstaja, saj bolj rezultira v iskanje že rahlo pozabljenega glasbenika Epigmenia Cruza. V ozadju podlago filmu narekuje dogodek - študentske demonstracije na univerzi leta 1999 v Mehiki. Protesti, ki so v sekundarnem planu, delijo mesto in prebivalce na več delov in odpirajo se vprašanja, kakšno pozicijo sploh kdo zavzema. Güeros ali naši svetlopolti igralci so od dogajanja distancirani. Edina vez je dekle Ana, nekakšna vodja demonstracij in glasnica lokalnega piratskega radija. A do sporov in nestrinjanj prihaja že med samimi študenti, kjer nekateri stremijo k popolnemu anarhizmu, drugi si želijo sprememb, v jedru spora pa gre pravzaprav za merjenje ega.

Medtem se neprevedljivi Güeros še vedno vozijo v avtu z nalogo, da bi našli glabenika iz očitno edine kasete, ki jo premorejo. A vseeno Güeros poleg inovativne fotografije in sodobne narative želi povedati zgodbo. Vsebinsko je poudarek na tem, kako je razdruževanje v radiju nekaj kilometrov še vedno prisotno, čeprav vsi prihajajo iz iste države in podobnega ozadja. In kako je tematika rasizma med lastnim ljudstvom nažalost dejansko stanje. Prav tako se grupiranje kaže v protestih, kjer ni zedinjenega cilja, ki bi omogočil, da bi si ta cilj dejansko izborili, saj vsak hoče uveljavljati svoje. Morda velja omeniti še, da je bil eden izmed producentov filma tudi naš tokratni ljubljenec festivala, Gael Garcia Bernal, ki podpira projekte, ki inkorporirajo problematične tematike, predvsem na področju Mehike.

Güeros tako že s samo ČB-tehniko nakaže čas, v katerem živimo, ki se ne glede na pestrost včasih razdeli na dva pola, ki nista niti barve, temveč kruta realnost.

Popoln presek že videnemu naredi Agnes B., ki ignorira nastavljena merila in doda svoj okvir novovalovski umetniški režiji. Agnes, s pravim imenom Agnes Trouble, je priznana francoska modna oblikovalka in letošnja dobitnica nagrade Srce Sarajeva. Očiten vpliv modne idustrije se kaže v njenem prvencu Ime mi je Hmmm, kjer se posveča bolj eksperimentiranju skozi različne snemalne tehnike kot sami zgodbi. Prvo, kar lahko opazimo, so ustavljeni posnetki, ki učinkujejo kot fotografije in prekinjajo klasično narativo filma. Velik je poudarek na manjših kadrih, ki prikazujejo detajle, ključne za pripovedno vrednost zgodbe. Nekateri posnetki nosijo karakteristike x-ray tehnike, ki pa ne zavzema dejanskega skeniranja okostja. Film, ki se sicer ukvarja s težko tematiko incesta, le-to želi ublažiti s poetiko napisov in odstranitvijo zvoka, tako da se nam na platnu izrišejo stavki namesto dialoga. Več o sami zgodbi in izbiri pravih igralcev pa se nahaja tudi v njenih izjavah:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Nazadnje pa je treba izpostaviti še posebnost filma, okvirjanje kadrov. O okviranju Agnes B. doda:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Adam Csaszi, režiser filma The land of storms, s posnetim ni želel biti političen. Madžarski film, ki se posveča LGBT-tematiki in temelji na resnični zgodbi, namreč naslavlja predvsem ponotranjeno homofobijo posameznikov, ki so v boju z lastno spolno usmerjenostjo in to postavlja v korelacijo z umeščenostjo v homofobično okolje. Natančneje, v vasice ruralnih ravnic Madžarske.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Csaszi  je povedal tudi nekaj besed o tem, kako je film bil sprejet na Madžarskem:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Minimalizem premišljenih kompozicij, kotov in iger svetlobe v filmu dosežejo nežno, s čustvi ter z erotičnim nasičeno atmosfero, katere metafora so naslovne nevihte, ki na svoji poti prek ravnic ozračje v filmu ritmično segrevajo ter ohlajajo. Neverbalna, fizična komunikacija glavnih igralcev pokaže tisto, česar junaka v skopih dialogih ne zmoreta ubesediti. Deluje povsem naravno, v realistično pa skupaj z izjemno kamero vnaša lirično, ki se, tudi ob intenzivno stopnjevanem koncu ne sprevrže v melodramatičnost. Več o naboru igralcev je povedal režiser:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Če je Csaszi za svoj film pri naboru stranskih igralcev uporabil lokalno skupnost, je režiserka filma Macondo, Sudabeh Mortezai prav vse ne-igralce našla tam, kamor je umeščeno tudi dogajanje zgodbe. To je Macondo, čečensko imigrantsko naselje na obrobju Dunaja.

Za Mortezai je to prvi fabularni film, saj je poprej snemala predvsem dokumentarce. Otroška perspektiva imigrantske izkušnje, ki jo režiserka, ki se je iz Teherana na Dunaj preselila pri svojih dvanajstih, dobro pozna tudi sama, je tako zajeta v skromen, a avtentičen film, ki balansira med improvizacijo in dramaturškim ter v sebi nosi mero dokumentarnega.

Poslušajmo torej, kaj je režiserka povedala o odločitvi za fabularni film ter o iskanju glavnega igralca.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Ob iskanju neprofesionalcev, katerih osebna izkušnja je podobna tisti v filmu, pa se je zgodilo tudi naslednje:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

O političnem se je razgovoril tudi Bernal:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Film ni samo komentar resničnosti, njen odsev ali iz nje rastoča utopična fantazijska sanjarija. Film je lahko tudi provokator in sprožilec. Film se obregne, pokaže in predstavi teme, ki se jih v obče družbenem diskurzu včasih raje izogibamo.

Človeško srce se žal ne celi tako hitro, kot se povrhnjica njegove okolice. Čeprav je od konca vojnega nasilja na Kosovu minilo dvajset let, je ta čas v čustvenih enotah kolektivne in osebne zavesti verjetno krajši od mišjega repa. O določenih stvareh se enostavno ne govori. Prišel pa je čas, da se jih tiho kaže, kot pravi kosovski režiser Isja Čosić. Skozi tri okna in obešanje.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Tradicionalno moški pogled, ki skozi tri okna kuka v notranjost ženskih duš, je obče sprejeta perspektiva, ki se v kadrih tega filma poskuša lomiti. Spregovorijo sramota, strah in krivda - posiljena ženska.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Sicer bolj aktivni in več besede ter filmskega kadra deležni moški liki delujejo kljub vsemu kot stranske vloge. Obratno so prave junakinje ženske, čeprav skoraj neme in tako na prvi pogled delujejo celo bolj kot del filmske kulise.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Posebno omembo žirije pa si je zaslužil film Neveste v režiji Tinatin Kajrishvili - še eden neorealizmu zvest prispevek z, v zadnjih letih precej cvetoče gruzijske produkcije.

Zgodba zapornikove ljubice in potem žene se iz domačega sedeža na prvi pogled zdi kot obrobna zgodba, ki pa je v Gruziji travma kolektivne razsežnosti.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Vendar Neveste niso enoplastno opozorilo in preprosta družbena kritika. Kljub zaporniškim stenam so zločin, kazen in politika dejansko postranskega pomena.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Skozi realistično izčiščene podobe se izrisuje tisto globje in veliko vprašanje brezpogojne ljubezni.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Every man for himself ali Najprej jaz, potem otroci in ženske bi se lahko glasil nesramni naslov filma Force Majeure. Statistično gledano, trditev ni daleč od realnosti. A film Rubena Ostlunda je precizna mojstrovina, ki na podlagi zahrbtnega naravnega pojava redifinira razmerje znotraj poročenega para z otroki. Švedska družina na dopustu v smučarskem središču v Franciji, ki zgleda skoraj pretirano dodelano in svinjsko drago, je sprva družina iz Ikea kataloga. V nekem trenutku bi jih zaradi pretirane vesele kičastosti kar kupil, čeprav niso nič posebnega. A kaj kmalu tudi ikejska pravljica začne razpadati. Dolgi posnetki zasneženih strmin in Alp, posnetih z digitalno kamero, medtem ko v ozadju šopa Vivaldi, stopnjujejo suspenz med občinstvom. Kot bi gledali odlično zrežirano dramo na odru, ključni preobrat nastopi v trenutku, ko družina na buržujski terasi resorta sede h kosilu. Naenkrat se sproži plaz, za katerega niti občinstvo ne potrebuje 3D-dvoranskih učinkov. Scena, kjer se gmota beline premika dejansko med gledalce, prikliče instinktivno moč po golem preživetju. Prvi indic, ki pokaže, kako različna sta si v nekem trenutku popolna mama in popolni oče. Tomas, oče, je prvi, ki zbeži od mize in pusti ženo, Ebbo, samo z otroci.

Izkaže se, da je bil plaz kontroliran ter da jih je zasul samo nekakšen pršec belega prahu. Od tu naprej pa se odnosi v družini začnejo trgati. Tomas izgubi patriarhalno vlogo, Ebba postane tista vodilna sila v družini, lepilo, ki pa ne more iti preko tega, da sta si z možem tako različna. Ne gre zgolj za reakcije, gre za ves njun odnos, ki je, kot zvemo kasneje, baziral na sprenevedanju in lažeh. A višja sila kasneje z rahlim posredovanjem človeka stvari zopet uravnovesi. Vsega ne bi razkrivali, saj film kliče po ogledu v velikih kino dvoranah. Narava si tako v vsakem Ostlundovem kadru podredi človeka, plaz se napoveduje nekje iz ozadja in dobro predpostavlja metaforo za počasno kopičenje težav, ki se bodo zdaj zdaj razgrmadile. Narava je pač zmagovalka v vsakem primeru, le včasih dopusti zgolj miselnost, da jo je človek prelisičil, tako kot tudi v zadnjih kadrih filma.

Kljub temu, da film v Sarajevu ni tekmoval za nagrade, je gotovo eden izmed zmagovalnih, ki izpostavi srhljivo psihologijo človeka v navezavi z naravo.

Bolj kot igrana produkcija pa je letos naše poglede in okuse zadovoljevala pisana selekcija dokumentarnega programa, ki ji načeluje Rada Šešić. Nabor 20-ih filmov v iskanju resnice razkriva male in velike nečednosti, ki se vrtinčijo predvsem po balkanski regiji in večinoma ostro režejo v srčiko in po robovih družbenih mitov in podob. Z dokumentarnim filmom se ukvarja tudi Bernal:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Mitch, dnevnik jednog šizofreničara, je film z roba in na robu. V njem je hrvaški režiser Damir Čučić želel prikazati življenje ljudi na družbenih in osebnih robovih - shizofrenične bolnike. Več o tem je povedal producent Siniša Juričić.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

S filmom je režiser hkrati vstopal skozi dvoja vrata. V svet bolnišnice, kjer je snemanje filma ponudil kot obliko terapije, in drugo, še pomembnejše – iz varnih in udobnih sedežev je omogočil sprehod po robu t. i. norosti.

Iz dokumentarne pripovedi pa se je razkrila odpuljena avtobiografska pripoved Mišela Škorića – Mitcha.

Popolnoma zdrav, a naporen mladenič s preveč skrbnimi starši se je zapora ognil s sprejetjem v psihiatrično bolnico, kjer je zaradi načina zdravljenja zdaj morda res zdrsnil čez rob.

Slika sistema, kot nam jo iz globočin obrnjeno navzven kaže Mitch, prav gotovo ni laskajoča.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Seveda je film na Hrvaškem sprožil velik val ogorčenja s strani spodbodenih inštitucij.

Producent je v samocenzuri in predvsem zaradi varnosti Mitchevih staršev film umaknil z Zagreb Doxa. Tako je film premiero doživel šele v juliju na marsejskem filmskem festivalu.

Film je zanimiv ne le zaradi škandaloznih zapletov (glej dejanska cenzura s klicajem), ampak je inovativen v perspektivi pripovedovalca in tehniki snemanja, ki ga je producent moral zagovarjati tudi pred sarajevskim občinstvom:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Film, zamišljen kot zdravilo za posameznika, deluje kot prevelika žlica ricinusovega olja za družbo.

I(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Navsezadnje ostajamo s foucaultovskim vprašanjem: so who is the crazy here, Mitch or the system?

Če je težave s cenzuro na Hrvaškem imel Mitch, bi lahko rekli, da je bolgarski film Uncle Tony, Three Fools and the Secret Service v rodni državi povzročil pravo politično afero. Omenjeni dokumentarni film je portret izjemnega animatorja Antona Trajanova, po domače strica Tonija, kot so ga klicali študentje, ki jim je v 90-ih predaval na Akademiji za film v Sofiji. Ena izmed njegovih študentk, Mina Mileva, danes priznana animatorka, je skupaj z znano bolgarsko igralko Veselo Kazakovo želela posneti biografski film, a se je ta kmalu spremenil v političnega. V filmu namreč razkrivata ključno vlogo Trajanova pri animacijah iz 70-ih, pod katere se je podpisoval ustvarjalec Donio Donev in brez katerih bolgarski film danes ne bi bil isti.

Film je predvsem osebna drama, saj prikaže, kako je bil Trajanovu od tajne službe, s katero naj bi imel povezave Donev, onemogočen razvoj kariere, zaradi česar je bil ob koncu 70-ih svojo kariero filmskega ustvarjalca primoran zamenjati za delo na gradbišču.

Film pa žal ne kaže le boja posameznik – sistem v preteklosti, saj se je podobno zgodilo tudi ustvarjalkam filma. Ker v Bolgariji dosjeji o tajni službi iz časa komunizma še niso javno dostopni, sta ustvarjalki zaradi filma, ki se je sicer kot eden izmed prvih dokumentarcev v zgodovini v bolgarskih kinih vrtel kar sedem mesecev, doživeli poskuse cenzure tako s strani javnosti kot tudi same filmske industrije. Čeprav je film nastal v koprodukciji z bolgarsko nacionalno televizijo, je doživel vrsto napadov s strani bolgarskega nacionalnega filmskega centra in sindikata bolgarskih filmskih ustvarjalcev. Zaradi pritiskov, prejetih groženj ter obljub o koncu njunih karier, sta režiserki na določeni stopnji snemanja le-to želeli tudi prekiniti. V izjavi pa prisluhnimo, zakaj sta projekt vseeno dokončali.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Poslušajmo pa tudi nekaj besed o Trajanovu:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Sarajevski filmski festival je gotovo trade mark (tokrat sicer brez svoje jolijevske ikone) balkanske poletne panorame. Vendar se včasih pri tem na žalost zdi, da je vse skupaj le velika stilizirana baščaršija. Sploh za Zahod, ki se še vedno ni rešil nekakšne povojne krivde in pretirane empatije ob sprehodu skozi filmsko mesto. Vse prevečkrat je bilo namreč slišati pokroviteljske komentarje, ki pomilovalno spodbujajo majhno in zanje še vedno povojno Sarajevo ali pa izlivajo romantično navdihujoče govore o krivdi, pravici in resnici.