Filozof Ludwig Wittgenstein

»Filozofija je boj proti začaranosti razuma s strani jezika,« je nekoč v značilnem aforističnem slogu zapisal Ludwig Wittgenstein. S temi besedami je povzel osnovno premiso svoje filozofije, namreč da je jezik tisti skušnjavec, ki zvijačno spodbuja razum k temu, da se, kakor omamljen, vedno znova zateka v divje metafizične spekulacije, iz katerih se potem ne more izviti. Vedno znova se »zaletava v meje jezika« in tako generira trdovratne filozofske probleme. Wittgensteinova stava se zdi sila preprosta: kakor hitro bomo razgrnili logiko delovanja našega jezika, se bodo razrešili vsi filozofski problemi, metafizika bo enkrat za vselej pristala na smetišču zgodovine.

A kljub temu, da Wittgensteinova filozofija v celoti izhaja iz prepričanja, da je »vsa filozofija kritika jezika«, ta še zdaleč ni enotna. Wittgenstein je namreč avtor dveh monumentalnih, vendar tako idejno kot slogovno zelo različnih filozofskih del – Logično filozofskega traktata in Filozofskih raziskav.

Obe deli še danes spravljata v zadrego vešče razlagalce, še danes sta predmet znanstvenih študij in disertacij. Obe sta idejno in slogovno nekaj povsem novega, brez primere v zgodovini filozofije. Obe sta odločilno zaznamovali nadaljni tok filozofije, predvsem anglosaksonske. Traktat je za svojo sveto knjigo vzel logični pozitivizem dunajskega kroga, na podlagi Raziskav se je razvila tako imenovana »filozofija običajnega jezika«.

Vendar Wittgenstein ni bil zgolj mož izjemnih intelektualnih sposobnosti, »povsem in docela nenavadnega uma«, ampak tudi mož nič manj nenavadne osebnosti. Prijatelji so ga opisovali kot človeka nemirnega duha in temperamenta, kot gospodovalnega in megalomanskega, kot človeka, čigar življenje je bilo posvečeno mišljenju, in ker je bilo slednje tako intenzivno, pravijo, da je zmeraj živel na meji norosti. In konec koncev se sliki človeka, ki so ga vplivni sodobniki vseskozi čislali za genija in ki je že za časa njegovega življenja po zaslugi učencev, ki so ga skoraj po božje častili, postal mit, prilega, da je tudi njegova življenjska zgodba nadvse nenavadna: sin izjemno bogatih staršev, ki se je odpovedal premoženju in delal kot podeželski učitelj in vrtnar; profesor filozofije na slavni univerzi v Cambridgeu brez akademske filozofske izobrazbe, ki je raje bral pogrošne kriminalke kot ugledne filozofske revije.

Vnaprej zgubljeno bitko z metafiziko je bojeval Urh Vele. Pri tem sizifovem delu so mu pomagali Jure, Valentina in Maco.