Spletna politika III: QAnon

Pozdravljeni v zadnjem Odprtem terminu za kulturo tega leta. V današnji oddaji nadaljujemo serijo o spletni politiki in po daljšem premoru slušatelja Radia Študent ponovno seznanjamo z drobnarijami iz kozmosa desničarskih spletnih globin. Današnja oddaja bo secirala najbolj vročo teorijo zarote na Zahodu, poznano pod imenom QAnon. 

Naša zgodba se prične v davnih časih Obamove administracije, več let pred nastankom gibanja QAnon. Dvakrat izvoljeni črnski predsednik je nežna demokratska srca napolnil z upanjem svetle prihodnosti, rešene imperialnih ambicij in teokratske retorike Bushevega kova. A kjer je povprečni demokrat videl angela, je marsikateri republikanec uzrl demona, zavezanega destrukciji Amerike in ameriškega načina življenja. Tako se prične spust po dolgem in strmem konspiracionstičnem klancu.

Obama je bil pravi magnet za bizarne teorije zarote. Ena izmed bolj znanih in – iskreno povedano – bolj prizemljenih je »razkrivala« njegovo zamolčano kenijsko-muslimansko poreklo in predanost šariatskemu pravu. Obama je po tej teoriji predsednikoval kot islamski terorist, opremljen s sredstvi svetovne velesile – zato je bil obtožen vsega od državne pomoči ameriškim sovražnikom v tujini do poskusov uporabe nuklearnega orožja v ameriških mestih. 

Prepričanja o Obamovih islamističnih spletkarjenjih so se pogosto združila z mccartheyjevsko paranojo pred predsednikovimi komunističnimi ambicijami. Prizadevanje za zmerno obliko državnega zdravstva, skladnega s siceršnjimi neoliberalnimi ideali, je izzvalo litanije o nevarnosti Komunističnega manifesta in v spomin priklicalo vse tegobe sovjetskega sistema. Obamacare je za mnoge predstavljal majhen, a pomemben korak k ultimativnemu zasužnjenju človeka pod škornjem državne oblasti. 

Takšne ideje se niso pojavljale spontano, temveč kot proizvod močnega propagandnega aparata republikanske stranke, ki med drugim vključuje Murdochovega televizijskega velikana Fox News, popularno spletno stran Breitbart in vrsto desničarskih radijskih komentatorjev, med katerimi je v času Obamove administracije kraljeval Rush Limbaugh. 

Narativi republikanskega propagandnega aparata so se hitro prelivali v nadnaravne vode. Obama se je iz terorista in komunista prelevil še v antikrista ‒ iz posvetnega sovražnika temeljnih ameriških interesov v utelešenje globokega duhovnega zla. Njegov predsedniški mandat je naznanjal apokalipso; bil je znak bližajočega se poslednjega boja med silami pekla in silami nebes. Ta biblijska interpretacija Obame, prežeta z vsem patosom in grozoverjem ameriških evangeličanov, je utrla pot poznejši eshatologiji QAnona. 

Vse desničarske teorije o Obami so imele enako strukturo in enako politično funkcijo. Obama je lahko nastopal kot musliman, kot komunist ali kot antikrist – a pod vsemi temi maskami se je skrivala le ena figura: tujec v nacionalnem telesu; tujec na poziciji moči, ki ga je bilo treba ali iztrebiti ali izgnati nazaj v njegov domorodni kraj, naj bo to neka druga država ali pa neka druga, peklenska sfera bivanja. 

Projekt prečiščenja političnega telesa je obljubljal celostno revitalizacijo ameriškega duha, ki je v očeh republikancev poleg komunizma in islamizacije bolehal tudi zaradi ateizma, sodomije in abortusa. Vendar naloga prečiščenja ni bila lahka, saj so vsi dobri konspiracionisti vedeli, da je Obama le vrh monstruozne strukture, ki se razteza v temačno brezno globoke države. In v zadnjem letu Obamove administracije je iz tega brezna prilezla nova pošast, nov politično zastrašujoči tujek, nova notranja grožnja Ameriki – njeno ime je bilo Hillary Clinton. 

Med predsedniškimi volitvami leta 2016 Hillary niso spremljale le obtožbe komunizma in islamističnih simpatij, temveč tudi demonična avra antikrista, ki je bila dolgo skoncentrirana v osebi Obame. Prisluhnimo na primer svarilom desničarskega komentatorja Alexa Jonesa:

I’m never a lesser-of-two-evils person, but with Hillary, she’s not even in the same universe. She is an abject, psychopathic demon from hell, that as soon as she comes into power is going to try and destroy the planet. I’m sure of that. And the people around her say that she’s so dark now, and so evil, and so possessed, that they are having nightmares, they’re freaking out. … I mean this woman is dangerous, ladies and gentlemen, I’m telling you. She is a demon. This is biblical. She’s going to launch a nuclear war.

Jones temu doda še slavni komentar o peklenskem smradu Hillary in Obame:

Imagine how bad she smells, man. I’m told her and Obama just stink, stink, stink, stink. You can’t wash that evil off, man. I’m told there’s a rotten smell around Hillary. I’m not kidding … Folks I’ve been told this by high, folks they say listen, Obama and Hillary both smell like sulphur. I’ve never said this, because the media would go crazy with it, but I’ve talked to people that are in protective details, ... and they say listen, she’s a freakin’ demon, and she stinks, and so does Obama. And I go like what, and they say sulphur. They smell like hell.

Peklenski smrad Hillary Clinton je pridobil posebno ostrino v zadnjih mesecih njene predsedniške kampanje, ko so desničarski apokaliptiki v njej uvideli nekaj tako singularno izprijenega, da stari miti Obamovega obdobja niso več adekvatno izražali njenega zla. V vlogi novega antikrista je bila obtožena dejanj, ki v svoji spektakularnosti zasenčijo vsa Obami pripisana grozodejstva. Obtožba: sodelovanje pri spolni zlorabi in ritualnem mučenju otrok.

Prve obtožbe sodelovanja v pedofilskih praksah najdemo v eni izmed najbolj ekscentričnih teorij zarot 21. stoletja, znani pod imenom Pizzagate. Za kratek povzetek te teorije smo prosili ameriškega novinarja in raziskovalca QAnona Matta Binderja.

Matt Binder

Čeprav se zdi, da je bila teorija Pizzagate tako trajno ovržena, je ideja o Hillaryjinem zlorabljanju otrok potovala naprej in porajala nove pripovedi o njeni pedofilski izprijenosti. Najbolj znana izmed teh narativ govori o morilsko-pornografskem videu, naslovljenem Frazzledrip, ki je bojda shranjen na prenosniku bivšega demokratskega kongresnika Anthonyja Weinerja. V posnetku domnevno nastopajo Hillary Clinton, Weinerjeva bivša žena Huma Abedin ter brezimna punčka, ki jo obe ženski brutalno mučita in posiljujeta. Posnetek doživi vrhunec z odstranitvijo punčkinega obraza, ki si ga demokratinji izmenično nadaneta kot žrtvovalno masko med pitjem krvi iz otrokovega umirajočega telesa.

Z grozljivim spektaklom Frazzledripa vstopimo v posebni imaginarij QAnona, gibanja, ki preigrava eno in isto tezo: elite so vpete v satanistične prakse mučenja, posiljevanja, morjenja in, še najpomembneje, pitja krvi nedolžnih otrok. Frazzledrip za QAnonovce ne predstavlja le posebnega zla Hillary Clinton, temveč širši, malodane globalni pohod peklenskih sil proti silam dobrega in pravičnega. Zločini nekdanje kandidatke za predsednico ZDA so le kapljica v morju zlih ekscesov, ki zadevajo več različnih elitnih skupin: visoko plačane novinarje, pomembne bankirje, kapitaliste in politike ter velike hollywoodske producente, režiserje in igralce. Skupaj tvorijo tako imenovano kabalo; globoko državo, ki vlada vsem na svetu. 

Onkraj preprostega dejstva, da gre pri kabali za zlobna, psihološko izprijena bitja, QAnonovci navajajo še podrobnejši razlog za sistemsko zlorabljanje otrok. Pitje krvi otrok nima le simbolne, temveč tudi utilitarno funkcijo. Kabalistične elite pijejo kri iz vampirskih potreb. A za razliko od vampirjev povprečne žarnske fikcije se krvosesi QAnona ne zadovoljujejo s katerokoli človeško krvjo. Potrebujejo kri v posebni obliki; kri, napolnjeno s snovjo, imenovano adrenokrom.

Adrenokrom je kemijska spojina, ki se naravno proizvaja z oksidacijo adrenalina v krvi. Ta definicija ni izmišljotina QAnonovcev, saj je potrjena v znanstvenih raziskavah in medicinski praksi. A dejstvom QAnonovci dodajajo še marsikaj nepotrjenega oziroma potrjeno neresničnega, predvsem kar zadeva učinke uživanja adrenokroma. Teorije tukaj niso povsem poenotene: nekateri QAnonovci trdijo le, da adrenokrom funkcionira kot zasvojljiva droga z močnimi psihedeličnimi učinki; drugi pravijo, da ne gre zgolj za psihedelično drogo, temveč tudi za snov, ki zavira staranje. Kakorkoli že, kabali je usojeno, da se kar naprej vrača k pitju krvi, naj bo to zaradi zasvojenosti ali pa zaradi želje po ohranjanju telesne lepote in zdravja.

Ideja o adrenokromu kot močni psihedelični drogi ni nova. Najdemo jo na primer že v skoraj sedemdeset let stari filozofski knjigi Vrata zaznavanja izpod peresa angleškega romanopisca Aldousa Huxleyja. Knjiga je sicer posvečena psihedeličnim izkušnjam na meskalinu, a Huxley že v uvodnem poglavju špekulira o možnosti podobnih učinkov ob uživanju adrenokroma. Pri tem se sklicuje na raziskavo Humphreyja Osmonda in Abrama Hofferja, ki je predlagala vez med adrenokromom in shizofrenijo. Prisluhnimo kratkemu odlomku iz Huxleyjeve knjige:

Prišlo je odkritje, da adrenokrom, produkt pri razkrajanju adrenalina, lahko povzroči marsikateri simptom, ki so ga opazili pri zastrupitvi z meskalinom. Vendar se adrenokrom najbrž spontano pojavi v človeškem telesu. Drugače povedano, vsak od nas je sposoben proizvesti kemično snov, za katero je znano, da že v majčkeni količini povzroča temeljne spremembe v zavesti. Nekatere od teh sprememb so podobne tistim, ki se dogajajo pri najbolj značilni kugi dvajsetega stoletja, pri shizofreniji. Mar nastane duševna motnja zaradi kemične motnje? Kemična motnja pa zaradi duševnega gorja, ki vpliva na nadledvično žlezo? Bilo bi prenagljeno in preuranjeno, če bi to trdili. Rečemo lahko samo to, da je bil izdelan nekakšen primer prima facie. Medtem pa sistematično iščejo ključ do spoznanja; detektivi – biokemiki, psihiatri, psihologi – so mu na sledi.

Vse to raziskovanje ni vodilo prav daleč. Napredek znanosti na žalost ni potrdil niti Huxleyjeve primerjave adrenokroma z meskalinom niti hipoteze Osmonda in Hofferja o povezavi med andrenokromom in shizofrenijo. Kot poročajo mnogi razočarani drogeraši, adrenokrom nima nikakršnih psihedeličnih učinkov in pravzaprav ne povzroča nobenih zanimivih duševnih sprememb. Sodobna medicina v tej relativno nezanimivi snovi še vedno najde nekaj koristi, a ne v povezavi z zdravljenjem shizofrenije. Adrenokrom se je izkazal za uporabnega le v omejenem kontekstu strjevanja krvi v odprtih ranah.

A čeprav je adrenokrom kot droga v letih po izdaji Vrat zaznavanja izginil iz znanosti, se je v istem času večkrat pojavil v kontekstu fikcije. Za QAnonovce je pomemben predvsem adrenokrom v romanu Strah in groza v Las Vegasu avtorja Hunterja S. Thompsona. Določen odlomek iz Thompsonovega romana je tako blizu qanonovskim predstavam, da ga je vredno citirati v celoti:

Pomežiknil je. »Kot tvoj pravni zastopnik ti svetujem,« je rekel, »da naj te ne skrbi.« Pokimal je proti kopalnici. »Privošči si zadetek iz tiste majhne rjave stekleničke v mojem brivskem priboru.«

»Kaj je tisto?«

»Adrenokrom,« je rekel. »Ne bo ti ga treba dosti. Samo majhen, droben grižljajček.«

Šel sem po stekleničko in potisnil vanjo glavico papirnate vžigalice. 

»To bo dovolj,« je rekel. »Ta snov stori, da postane meskalin podoben ingverjevemu pivu. Če vzameš preveč, se ti bo popolnoma zmešalo.«

Obliznil sem konico vžigalice. »Kje si to dobil?« sem vprašal. »Tega na tržišču ni.«

»Ne skrbi,« je rekel, »popolnoma čist je.«

Žalostno sem zmajal z glavo. »Jezus. Kakšnega pošastnega klienta si pa zdaj dobil? Ta snov ima samo en izvor ... «

Prikimal je.

»Adrenalinske žleze iz živega človeškega telesa,« sem rekel, »niso dobre, če jih daje truplo.«

»Vem,« je odgovoril, »ampak fant ni imel denarja. Eden od tistih satanističnih frikov je. Ponudil mi je človeško kri – rekel je, da me bo odneslo bolj, kot me je kdaj koli v življenju.« Smejal se je. »Mislil sem, da se šali, in sem mu rekel, da bi rad čim prej dobil eno unčo ali kaj takega čistega adrenokroma – ali pa kar svežo adrenalinsko žlezo, da bi jo žvečil.«

In že sem začutil, da stvar deluje. Prvi val je bil podoben kombinaciji meskalina in aethedrina. Mogoče bi šel malo plavat, sem pomislil. 

»Jep,« je govoril moj zastopnik, »tega fanta so zašili zarad spolnega nadlegovanja otrok, a on prisega, da tega ni počel. ‘Zakaj bi fukal otroke?’ pravi. ‘Saj so premajhni!’«

Ta odlomek vsebuje skoraj vse, kar pripada qanonovski teoriji adrenokroma, vključno s satanizmom in pedofilijo. Zato ni presenetljivo, da mnogi QAnonovci razumejo roman in filmsko verzijo Strahu in groze v Las Vegasu kot nekakšno kabalistično namigovanje na prikrito resnico. Če se odpravimo na YouTube in poiščemo filmsko priredbo zgoraj opisanega prizora, med najpopularnejšimi komentarji najdemo naslednjo paranoično misel: »They put the truth right in front of our faces to mock us.«

Kljub podobnostim med QAnonovim razumevanjem adrenokroma in Thompsonovo fikcijo obstajajo med obema tudi ključne razlike. QAnonovci za razliko od Thompsona pridobivanje adrenokroma predstavljajo kot del kabalistično nadzorovane industrijske dejavnosti, ki se izvaja na skritih farmah po vsem svetu. V fikciji QAnon ima posebno mesto farma v newyorškem podzemlju, kjer naj bi do nedavnega živeli tako imenovani »mole children«; industrijsko gojeni otroci podzemlja, ki še niso ugledali luči dneva.

Pomembno je, da kabalistična proizvodnja adrenokroma vedno vključuje takšno ali drugačno trpinčenje otrok, saj je adrenokrom kot poseben proizvod adrenalina nekakšno utelešenje oziroma materializacija strahu in trpljenja. Kabala v očeh QAnonovcev dobesedno pije strah in trpljenje otrok. To so njeni grehi. Sledi odrešitev. 

 

Zgodba o pregrehah globoke države in iz nje izraslih medijev, kulturnih elit in demokratske stranke v svetu vernikov QAnon tvori le slabo polovico celotne narative. V univerzumu QAnona je zlo resda vseprisotno, vendar – kot vemo iz krščanske eshatologije – dobro na koncu koncev premaga zlo in luč posveti. Oziroma, kot generične akcije Michaela Baya je tudi QAnonova zgodba v splošnem zasnovana na scenarističnih načelih hollywoodskih žanrskih filmov in ima v skladu z njimi srečen konec. 

Vsaka zgodba o boju med dobrim in zlim potrebuje svojega svetniškega protagonista. V QAnonovi pripovedi to ni nihče drug kot odhajajoči predsednik Združenih držav Amerike.

David Letterman

Donald Trump je svojo predsedniško kampanjo leta 2016 utemeljil na boju z ustaljenimi elitami. Njegova retorika je tako zadela v polno. Z njo mu je uspelo ustoličiti mit, po katerem naj bi po osmih letih Obame, ki je v družbenem tkivu pustil skoraj nepopravljivo škodo, nastopil kot borec proti zlim semenom demokratov. Preprosto rečeno, Trump naj bi odrešil ameriški narod. 

To narativo, razširjeno po desnih medijih in spletnih straneh, kot so 4chan, 8chan in Reddit, so leta 2017 prevzeli in radikalizirali zagovorniki qanonovskih teorij.

V njihovi različici zgodbe Trump ni zgolj borec proti globoki državi, temveč tudi odrešenik človeštva, ki bo s pomočjo vojske obsodil kabalistične elite. Svoj načrt in napovedi naj bi s pomočjo kriptičnih gest in izrazov, ki jih razumejo samo posvečeni sledilci QAnona, sporočal kar sam v javnih nastopih. Izvolitev Trumpa tako v QAnonovem vesolju pomeni začetek konca za zlobno satanistično, kabalistično in, navsezadnje, pedolfilsko skupnost političnih in kulturnih elit. 

Bitka med dobrim in zlim v pripovedi Qanona ni le preprosta zgodba o junaku in zlikovcu, na primer Donaldu Trumpu in Hillary Clinton. Gre za bitko epskih razsežnosti, pogosto označeno za tretjo svetovno vojno, v kateri nastopajo temne sile kabalističnega podzemlja in luč trumpovskih republikancev ter redkih nepokvarjenih slavnih osebnosti. 

Na bojišču tretje svetovne vojne kabali ne kaže dobro. Trumpovi izvolitvi v domišljiji QAnona sledi sodni dan, poznan kot The Storm oziroma nevihta. To naj bi v kriptičnem sporočilu medijem na vojaški večerji osebno napovedal Trump.

Donald Trump

QAnonovci so v Trumpovem mrmranju prepoznali napoved aretacije tisočih in tisočih pripadnikov kabale, ki jim bo sojeno za njihove pedofilsko-vampirske zločine proti človeštvu. Nekateri bodo poslani v Guantanamo, drugim pa bo v slogu francoske revolucije sojeno na vojaških sodiščih, kjer bodo tudi usmrčeni. Verniki so potrpežljivo čakali; glasovi, da je nevihta za vogalom, pa niso nikdar potihnili.

Minila so štiri leta, a velikega javnega dogodka ni bilo. Kljub temu naj bi Trump postoril ogromno. Letos je na primer z newyorške podzemne farme za proizvajanje adrenokroma osvobodil 35.000 otrok. Junaška dejanja, kot je tole, so nekaterim Qanonovcem dokazovala, da končni obračun s kabalo prihaja v kratkem. Nekateri od njih pa so celo trdili, da je Trump že pobil na tisoče kabalistov, a ni želel zganjati panike, zato jih je nadomestil s kloni. 

Naj se nevihta dogaja ali se še bo zgodila – vse se bo končalo v tako imenovanem The Great Awakening, velikem prebujenju; dogodku, na katerem bodo vsi na svetu vzeli »rdečo tableto«. Globoka država bo uničena, njene laži strte v peklu. Človeštvo bo naposled stopilo iz Platonove votline, na zemlji pa bo zavladala krščansko-libertarna utopija. Življenja v iluzorni, virtualni realnosti, ki jo je kabala vcepila ljudem v možgane, bo konec – ljudje se bodo prebudili v nov svet. 

Trump v boju proti satanistični kabali globoke države ni osamljen. V prvi vrsti mu ob strani stoji mnoštvo internetnih zarotnikov, ki svojo podporo izražajo s frazo Jeffa Bridgesa iz filma The White Squall: »Where we go one we go all« oziroma #WWG1WGA, za katero napačno domnevajo, da jo je izrekel John F. Kennedy. Eden večjih qanonovskih glasbenikov J.T. Wilde je heštegu posvetil pesem, ki jo, draga poslušalka, dragi poslušalec, ta hip poslušaš v ozadju.

Poleg teh digitalnih vojščakov pa Trumpu pomagajo zvesti pomočniki, kot so podpredsednik Mike Pence, državni tožilec Jeff Sessions in Trumpov nekdanji svetovalec za državno varnost Michael Flynn. 

Zadnji od naštetih igra v stvarstvu QAnona še posebej pomembno vlogo. Michael Flynn je v realnosti bivši vojaški general, poznan po vehementnem zagovarjanju boja proti islamu doma in na tujem. Flynn je kot del Obamove administracije po letu 2012 služil kot direktor obveščevalne službe v Pentagonu, a je bil po dveh letih prisiljen odstopiti zaradi dokazanega prikrivanja tujih nakazil. QAnon je to zgodbo uporabil za predstavo Flynna kot osebe, ki je kot direktor obveščevalne službe prišla do vseh informacij o adrenokromu, otrocih v podzemlju in drugih zločinih Obame in njegovih satano-kabalističnih pajdašev. To naj bi bil tudi resnični razlog za njegov odstop v letu 2014.

Iz istega razloga je bil Flynn poklican na mesto svetovalca za nacionalno varnost v Trumpovi vladi. A QAnonova zgodba o Flynnu se je porušila že po nekaj več kot dveh tednih, ko je ta podpredsedniku Miku Penceu posredoval napačne informacije o pogovoru z ruskim ambasadorjem v Ameriki, zaradi česar je moral zapustiti svoje mesto. Gibanje QAnon je bilo primorano upravičiti svojo osnovno narativo in dogodek pojasniti na način, ki ni ogrožal osnovne narative o Trumpovem in Flynnovem pajdaštvu. 

Na začetku je prevladala teorija, po kateri ne gre za resnično obtožbo, Flynn pa naj bi bil izpuščen po tridesetih dneh. Ob tem se sledilci zarote niso menili za dejstvo, da je Trump javno obsodil Flynnova dejanja. Po obsodbi generala v letu 2018 so se napovedi QAnona dokončno izkazale za napačne. A ta dogodek je zgolj vzpodbudil nadaljnje špekulacije o generalu. Verniki QAnon so na hitro pozabili stare štorije v prepričanju, da je šlo za eno izmed Trumpovih zapletenih spletk.

Zgodba o upokojenem generalu ali fikcije o početju kabalistov tvorijo zgolj jedro izjemno pestrega in temačnega sveta QAnona; na to narativno jedro pa se lepijo še mnoge druge uradne in neuradne qanonovske razlage dogodkov ter popolnoma nove sinteze, ki vključujejo elemente teorij o vesoljcih, potovanju v času, magiji, antisemitskih zarotah oziroma praktično katerikoli element, ki ga premore fantazija povprečnega internetnega brskalca.

QAnon ni niti celota niti enotnost, temveč konglomerat podob in idej, ki se razrašča po socialnih omrežjih in forumih. Vsak košček zgodbe se lahko izkaže za ključnega, kar pomeni, da šteje vsak glas, tweet ali sporočilo. Celota je kaotična in nepregledna do te mere, da zbega tudi same sledilce teorije. Tak primer navaja sogovorec Todor Hristov, raziskovalec teorij zarot iz Univerze v Sofiji.

Todor Hristov

Na raztreščeno in samonanašalno naravo QAnona je najbolj očitno vplivalo dejstvo, da se je teorija začela in razvijala na anonimnih in necenzuriranih spletnih straneh – najvidneje na 4chanu in 8chanu, pozneje preimenovanem v 8kun. Za skrajno desno teorijo zarote to sicer ni nič novega. Podstran /pol/ na 4chanu je že vse od kontroverze Gamergate predstavljala zbirno mesto neonacističnega shitpostanja, ki je odgovorno za porast fenomena alternativne desnice; v letu 2016 pa so poskrbeli za internetno poplavo pro-trumpovskih memov – na primer žabca Pepeta.

A vse to je na spletu že polpretekla zgodovina. The new thing in town so kmalu postale anonimne objave, zapisane v hermetičnem jeziku in podpisane Q Clearance Patriot, pozneje pa kar preprosto Q.

Nepoznavalcem 4chana to morda ne zveni pretresljivo, a uporabniki portala so v letu 2017 že bili vajeni spremljanja objav skrivnostnih anonimnežev, ki so s podpisovanjem objav nakazovali, da izdajajo velike vladne skrivnosti. Najbolj znan primer pred pojavom Q-ja je predstavljal FBIanon – anonimnež, ki je trdil, da kot del urada razkriva tajne podatke. Podobne govorice so se hitro razširile o anonimnežu Q – ta naj bi prihajal iz vrst Trumpove vlade in imel dostop do tajnih informacij o Trumpovih političnih načrtih in grozodejstvih kabalistov. Objave QAnona na 4chanu – vsaj tako so nekateri sklepali – so zato absolutni vir resnice, brez katerega bi svet ležal v globoki temi množičnih medijev, ki jih obvladuje globoka država. V zelo kratkem času so objave anonimneža s podpisom Q, v katerih razkriva resnico sedanjosti in prihodnosti, postale znane kot Qdrops. 

Posebnost QAnona kot teorije zarote tako leži v tem, da podporniki teorije ne špekulirajo le o nekem predmetu, temveč hkrati špekulirajo o pomenu teorije kot take. Oziroma, povedano preprosteje, skupnost QAnon poleg razvijanja teorij o družbi hkrati špekulira o identiteti 4chan in 8chan anonimneža Q in njegovih kriptičnih sporočilih. 

V skupnosti QAnon ni konsenza o tem, kdo je Q. Med najbolj domiselne predloge bi sicer lahko uvrstili teorijo, po kateri naj bi bil spletni anonimnež John F. Kennedy mlajši, ki naj bi leta 1999 uprizoril lastno smrt, da bi se izognil preganjanju satano-kabalističnih elit. Drugi na osnovi slovničnih napak menijo, da za Q-jem stoji kar Trump osebno. Spet tretji pa anonimneža povezujejo z Julianom Assangeem ali Michaelom Flynnom. Več o pomenu špekulacij pove novinar Matt Binder.

Matt Binder

Tudi raziskovalci QAnona niso povsem prepričani o realni identiti osebe, ki stoji za objavami. Po analizah televizijske mreže NBC iz leta 2018 naj bi za Q-jem stale tri različne osebe, po novejših računalniških analizah, objavljenih na portalu Mashable, pa naj bi bila pisca dva. Če slednja analiza drži, bi to podpiralo med novinarji razširjeno špekulacijo, da za objavami QAnona stojita na Filipinih živeči ameriški prašičerejec Jim Watkins in njegov sin Ron Watkins. To teorijo podrobneje predstavi Binder.

Matt Binder

Glede na norost QAnonovih teorij, ki presega vse okvire starih dobrih zarot o kemtrails ali antičnih vesoljcih, še posebej preseneča hitrost širjenja teorije onkraj obskurnih spletnih strani, kot je 8kun. Realno število ljudi, ki teoriji verjamejo, je težko določljivo. Približno predstavo o velikosti QAnona na spletu daje podatek o številu članov qanonovskih skupin na Facebooku – teh naj bi bilo po poročanju NBC več milijonov. Število podpornikov teorije pa v času novega koronavirusa narašča. Po Binderjevem mnenju to izhaja iz QAnonove osupljivo sintetične narave, ki je zmožna ponovno oživeti mnoge stare, pogosto že napol pozabljene teorije zarot v novo, bolj dinamično gmoto.

Matt Binder

QAnonova zmožnost vključevanja mnoštva teorij in življenjskih nazorov podpornikom omogoča, da zaroto učinkovito širijo med različne – ne nujno politične – skupine ljudi. Proces širitve QAnona na primeru kulture New Age opiše Binder.

Matt Binder

Velik faktor za pospešeno širjenje zarot QAnon po spletu predstavlja tudi novi koronavirus. Ta je podpornikom QAnona omogočil, da preko mnogih profilov na Twitterju, Facebooku in TikToku povezujejo ideje QAnona z ideologijo nasprotnikov cepljenja in nošenja mask. Širjenje QAnona v koronskem obdobju opiše Binder.

Matt Binder

Uspešno širjenje QAnonovih teorij so hkrati omogočili tudi YouTubovi algoritmi, ki gledalcu ob ogledu enega videa o zaroti QAnon odprejo pravo morje podobnih posnetkov, in neodzivnost moderatorjev na Facebooku in Twitterju, ki širjenja QAnona na svojih platformah do nedavnega niso zares omejevali. Nekateri intelektualci zato sklepajo, da porast alternativnih medijskih svetov – QAnon je zgolj eden izmed njih – izhaja iz načina delovanja družabnih medijev, saj ti domnevno vsako osebo zaprejo v svoj neprebojni ideološki mehurček. 

Vendar QAnon vsekakor ni posledica medijske izolacije. Prav nasprotno, kot v oddaji Terminal o algoritmih, ki generirajo trende na spletu, opaža Jernej Kaluža, ni bilo še nikoli prej lažje preveriti, kakšna mnenja zagovarjajo drugače misleči.

Tako je na primer na Twitterju zelo razširjena praksa, da skrajna desnica spremlja in komentira leve in liberalne profile in medije. Enako velja za sledilce QAnona – ne samo, da poznajo poročanja liberalnih in drugih drugače mislečih medijev, temveč v svojih teorijah celo pojasnjujejo, zakaj je poročanje medijev napačno. Zarota ima odmik od javnih medijev vpisan v svojo kožo, zato teoretikom zarot stik s splošno priznanim novinarstvom ne poruši vere v QAnon. Po mnenju Hristova to tudi ni posebnost QAnona, temveč teorij zarot na splošno.

Todor Hristov

Norija QAnona pa v zadnjem letu ni pronicala zgolj čez meje obskurnih strani globokega spleta, temveč je zagovornike našla celo v vrstah politikov republikanske stranke. Na letošnjih ameriških volitvah sta bili na listi republikanske stranke v predstavniško hišo kongresa izvoljeni Marjorie Taylor Greene in Lauren Boebert, v preteklosti znani po zagovarjanju qanonovskih teorij zarot. Pomen tega dogodka komentira Binder.

Matt Binder

Ker QAnon pronica v vse pore ameriškega političnega življenja, se zdi, da njegovega namišljenega boja proti svetovni kabali ne more ustaviti prav nič: niti Trumpov poraz na letošnjih volitvah. Podobno kot v primeru narative o generalu Flynnu Trumpov poraz več kot očitno ruši Q-jeve napovedi o njegovi ponovni izvolitvi, ki naj bi ji sledila množična sojenja elitam in končno zmagoslavje sil dobrega. A to ne oškoduje qanonovske metafizike – če se njene izjave ne skladajo z dejstvi, toliko slabše za dejstva. Zato je varno reči, da politični dogodki preteklih mesecev ne ogrožajo že tako ali tako razpršene identitete QAnona – ideja živi naprej. O tem, kako bi se lahko zarota razvijala po letu 2020, Binder. 

Matt Binder

Toliko o dogajanju onkraj luže. Vse, ki vas zanima QAnon na domačih tleh, pa vabimo k poslušanju jutrišnjega dnevnega termina o QAnonu v Sloveniji. 

Za konec pa pesem. 

 

 

 

 Moj ljubi je žareč in oranžen,

med deset tisoči opazen.

 Njegova glava je zlato, čisto zlato;

njegova pleša je skrita,

kot anonimni junak.

 Njegove oči so kot luč

v globinah zla:

kopajo se v resnici,

počivajo v objavah.

 Njegova usta so sama skrivnost,

ves pretresljiv je.

Tak je moj Q, tak moj dragi,

hčere svetovnega spleta.

 

//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Lektorirala je Eva.

 

Tehniciral je Kramar.

 

 Brala sva AMG in Pero.