TROOPIČJE 2. del

Pa smo fasali tudi drugi val, valda. Vsi cesarji ob tem v celoti goli à la ... Kaj pa vem, istrski nudo kamp Valalta ... S kanala FKK Kaiser se že dolgo ne šalta več! Bulim v meme s fotko Mladića in pripisom »I šta kažete, došli vam u Beč?«, nanašajoč se na teroristični napad, ki ga je na Dunaju pred meseci izvedel 20-letni Albanec Fejzulai Kujtim, simpatizer Islamske države z makedonskim in avstrijskim državljanstvom. TroOpičje. Zadnjič smo ostali nekje med Kritiko črnskega uma, puško v roki in pesmijo v žepu, ter prodano črnsko dušo, ki se je znašla na zatožni klopi vrhovnega sodišča ZDA zaradi obratne revolucije, natančneje: vnovično uvedenih suženjstva in segregacije v »agrarnem getu« fiktivnega losangeleškega mesteca z nadvse pomenljivim pisateljskim imenom Dickens ... Teza, hkrati tudi antiteza, predvsem pa sinteza, ki se je ob branju knjige Achilleja Mbembeja oziroma nadaljni, priznam, precej okorni kreaciji koncepta postajanje-črnec sveta, razvila tako rekoč sama od sebe, je bila namreč, da se ta steka v satirični roman The Sellout Paula Beattya – in to še toliko bolj, če imamo ob glagolu »stekati se« v mislih etimologijo besede humor, ki priča o razpoloženju, odvisnem od razmerja med življenjskimi tekočinami, tj. med sluzjo, krvjo in črnim ter zelenim žolčem ... Ha, morda: o biti na tekočem ... 

Čemu nadalje postajanje-črnec sveta napotiti proti afni in še huje afnanju; naproti majmunu virtualnosti ali ludemu a, kot ga imenujejo Srbi, hkrati pa nenaravnemu, izumetničenemu ... Čemu bi se ta – angleško - at sign oziroma še bolje trojica teh, saj sem ga zaradi besedne igre sparil s tropičjem, se pravi ločilom, ki označuje izpust besedila ali nedokončanost stavka, obešala po vejah filozofije? Čemu bi »obljubo splošne enakosti in svobode, kakršno je vso moderno dobo očitno naznanjalo ime Črnec«, podvrgli obešenjaškemu črnemu humorju? Čemu nenazadnje vztrajati v Deleuzovi vključujoči disjunkciji; npr. med komiki, ki že ves čas govorijo vso shizo-resnico ... ter določenimi politiki, ki se jim lahko danes le še smejimo? Ja, v prvem delu trilogije je vse to gotovo ostalo nerazumljivo. Kot je opozoril anonimni komentator, naj bi umanjkalo jasno sporočilo, s tem da mi je obenem polaskal ali pa pač ne z vprašanjem, če ni šlo mogoče v resnici za poezijo, ne pa poučen tekst? Če smo že pri poeziji, mislim, da se problematiki celotne trilogije lepo približa troumni verz, s katerim lanski Pulitzerjev nagrajenec Jericho Brown zaključi eno svojih pesmi iz zmagovite zbirke z naslovom The Tradition:

»Dobrih belih ljudi ni.«

Nikakor se ne mislim izmikati, ampak vse prej kot za jasno sporočilo gre pri trilogiji za »eno samo vprašanje«, ki si ga zastavlja Mbembe: »Kako misliti razliko in življenje, podobno in različno, presežek in biti skupaj?« Naslovni neologizem troopičje oziroma nadaljnje formiranje, iznajdevanje in izdelovanje tega pojma je nekakšen stranski produkt branja Mbembejeve Kritike, gre pa predvsem v smeri tistega, kar tej po mojem manjka ... Humor kot odgovor na Mbembejev Kako? To je vrtoglava kreacija koncepta, ki me nenehno spravlja ob živce s tem, da ali zamuja ali pa prehiteva, ter je ves čas tik pred tem, da bi bila samo še ne-umna. Znak, ki se neusmiljeno afna iz vsakršnega ločevanja. Ločilo za čilo in zdravo človeštvo, LOL.

In tako sedim na jugozahodni plaži ljubljanske Jamaice; na eni od klopc trga rap-publike – s pogledom na parlament in tiste tri zdrajsane štenge, ki jih umetelno preskakujejo skejterji; o rji železne zavese ne duha ne sluha, le da so iz slednje sčasoma nastali razni namizni prtički, pizda, da sem in tja celo kakšen slinček. Gruntam. Izgubljen v mislih nekje med skupinskim duhom ter črednim nagonom; med Afroameričanko, ki so jo, ko je bilo med rasnimi nemiri zaradi smrti Georgea Floyda plenjenje na roke-k-višku, nadzorne kamere ujele, kako iz izropane trgovine trimčka s celim cheesecakeom na pladnju - ter do zob oboroženo gospo približno istih let, predvsem pa iste etnične skupine, ki bi se farbenblind sleherniku v svoji popolni bojni opravi z neprebojnim jopičem vred na enem od shodov proti Trumpu tik pred volitvami gotovo zdela na las podobna ravno njegovim najbolj gorečim podpornikom. Hja, po vsej verjetnosti so kjerkoli na svetu resnično dobrodošli le bulletproof tošli ...

Neprebojne denarnice – the place to be ali »ljubo doma, kdor ga ima« za drobiž, kreditno plastiko in bankovce, ki pa seveda vsi vkup štrihajo s tisto drugo stranjo kovanca, o kateri piše Mbembe. To je tista umazana gliha »človeka-blaga, človeka-kovine in človeka-denarja kot strukturirajoča razsežnost prvotnega kapitalizma,« ki res na hard zaudarja že vrsto let ...

Črnec kot »živa ruda, iz katere pridobivajo kovino«, ali pa odločno premalo korakov od mačete do odsekanega uda v dokaz, da je versprochen inozemstvo takoj za ovinkom. Ali velja, potem ko je Der Spiegel objavil članek o tem, kako so lahko te vrste opic v pomoč paraplegikom, Heglovega hlapca zamenjati s kapucinko? Black-panthers-are-becoming-pink-dot-com ... Noro postajanje svetovne afne. Are we going ape shit? Makaki! Zablodela krogla izza vogla naravnost v srce nič hudega sluteče opice, ki žre vse častne besede, ki si jih, že odkar smo se postavili pokonci, dajemo fejk upanja naduvani ljudje. Če se za silo formirani kot filozofi že ukvarjamo s koncepti, bi bilo potrebno enega vzeti še posebej krvavo zares: postajanje, seveda - razlike, ki preliva vso kri tega sveta, hkrati pa celi vse rane; kot prav vse možnosti, da nas do dna duše gane način, na katerega vse naše zakone krši črnina luknje od prvega - naj vam res tekne ta tujka - metka, ki je potamanil plen zavoljo dobička, ne pa same divjačine za v kruleče črne trebuščke, ki so skozi leta, kot izpostavi Mbembe, postajali vse bolj »dovršen primer tistega biti-drugi, ki ga silovito oblikuje praznina in pri katerem je negativno preželo vsak trenutek obstoja«. Mislim, da je treba to praznino povezati s praznim, o katerem v seriji o humorju iz Logike smisla piše Deleuze. Gre za prazno, ki se kaže »skozi ukinjene pomene in designacije«, in je »kraj smisla ali dogodka, ki se vgrajuje v lastni nesmisel, mesto, kjer ima mesto le še mesto«. Kako zgovorna in politično nekorektna postane vključujoča disjunkcija, ko nam Beatty na uho zašepeta še: »Belci so novi nigerji. Samo preveč polni smo sami sebe, da bi to dojeli.« 

Če Mbembe zapiše, da je Črnec »v ustroju moderne dobe edino človeško bitje, čigar meso je postalo stvar, duh pa blago«, in ga kasneje imenuje tudi »živa kripta kapitala«, »živa rana« ter »živa ruda« ... bi se morda lahko po pick-up metodi, o kateri je Deleuze govoril v Dialogih s Claire Parnet, prikradli do podobe mišljenja, ki kot prestrašena žival bega sem in tja na razdalji od zgoraj že omenjenega človeka-kovine - v trenutku, ko ta raztrešči naše malodane božanske možgane ... kugla kot glas drugega, utišanega do daske ... ki pa mu ne vi ne mi, na katere nas deli rasizem, v tem istem trenutku ne ustrezamo, saj gre v resnici le za bežen premik - do vprašanja, koliko nas vse skupaj ne glede na barvo kože stane fakt, da je tako žensko kot moškega možno misliti tudi kot belo blago? Pri postajanju gre le za to, da se vsi skupaj vselej malo premaknemo glede na oba pola v igri in obratno; svinčena teža postaja lahkotnost peresca; smrtna rana postaja površinska, profesor filozofije pa opica, saj gre za trenutek, ko so si veje, po katerih se ta obeša, ter kateder bot; za začetek filozofije, ki ga je nemogoče ločiti od konca; der Tod ... in tako dalje med »človeške entitete, ki se ne morejo dokončno otresti živalske figure, s katero so bile pomešane«, in v katerih »naravi je, da v sebi nosijo, kar je že mrtvo«. Ampak roko na srce na pol crknjene opice, saj je tudi bog, ki ga tako ali drugače gotovo vsi nosimo v sebi, kot reče Nietzsche, že mrtev. Umrl pa je, kot doda Deleuze, od smeha, ker je pač nek drug bog trdil, da je edini. Toliko o izbrani ... rasi @@@

Ko naslednjič sedim na ljubljanski Jamaici s Kocbekovim bivšim blokom izza leđa, med drugim objokujem smrt MF DOOMA: »Kako circa gre že una njegova o globoko ocvrtih frendih? Ne futraj pavijanov, če nočeš videt, kako se krije hrbet z vbodnimi ranami in je vsepovsod kri.« Ja no, v tri opičke materine, gospod Viktor Vaughn živi! A propos kot ata na mamo pa še oba na Anti-Ojdipa sta si Deleuze in Guattari, ko je enkrat prišla starost, »in z njo ura, ko govorimo konkretno«, tudi vprašanje Kaj je filozofija? postavila »med prijatelji«. Ampak že v isti sapi oziroma, bodimo konkretni, na isti strani, sta bila že tudi pri nezaupljivosti, ljubimcih, pretendentih in tekmecih, ter malo kasneje celo pojmu »tako nevarne« imanence, s katerim se je Deleuze v besedilu o »nekem življenju« od filozofiranja nenazadnje tudi poslovil ... Imanenca, filozofska vrtoglavica, ki »golta modrece in bogove«, ter ne more mimo imena Spinoza in problema izraza ... Če se že kaj lahko približa Deleuzovi »četrti osebi ednine«, o kateri piše v 19. seriji Logike smisla z naslovom »O humorju«, je to izjava, da se je imel v svoji generaciji za najbolj naivnega.

In me pobira od smeha, češ, deveta nebesa so samo še en štuk drevesne hišice, skrite visoko v rodoslovni krošnji. Je ... bela cesta naj postaja Pengovova, »večni tujci polnih naročij prijateljstva«! Sezuj si vojaške škornje, da bomo vsi skupaj v opankah ena sama humanitarna armija, ki bo lahko gledala le še Arnija in ostale Plačance, kako šicajo poosebljeno zlo, ne da bi šlo ob tem za poročila in zares, jebeš tako žuto kot krvavo štampo. S penicilinom in krampom namesto haubice ter bajoneta naj šprica penina ob postajanju-Schwarzenegger sveta, ki objema ponija in oslička, Ooh LA LA, Lakotnik sit in koza cela ... Pa da bi namesto knjig enkrat za spremembo gorela zlata rezerva! Ker Varnostnega sveta Združenih narodov ne bi smel nikoli več nalagati nihče, pa če je še tako kul White House nigga! Vključujoča disjunkcija: ali Kemični ali Komični Ali: HKRATI! Bojevati se, da bi bila človeška vrsta čila in zdrava ... Ja, a ni, Arni, povsem dovolj proper terminator že sama narava? Avans v višini bilijon dolarjev za podkurit vsakomur, ki bi se ognjevito lotil »brezčutne ekonomije, v kateri«, kot piše Mbembe, »ni veliko sveta in ki kupčuje s telesi in življenjem«, ob čemer pa ne pozabi dodati, da je »v črnski rasi izobilje ognja«. Pa evo, na to še Deleuzova aluzija: »Filozofa prepoznamo prav po delu imanence, po delu z ognjem.«

Hm ...

Mbembejevi Kritiki čistega uma umanjka ravno umazanija ... oziroma črno za nohti, o katerem piše Foucault v tekstu Theatrum Philosophicum, shizo-recenziji Deleuzovih del Logika smisla ter Razlika in ponavljanje, črno za nohti zanemarjenih odlomkov iz zgodovine filozofije, kar glede na vso industrijo deleuzovstva, kamor bi šteli tudi Mbembeja, humor gotovo je. Manjka mu načrt za veliki pobeg iz zanke »once you go black, you never go back«, bežiščnica iz večnih lovišč ... črnca ... a.k.a. zreli smo za romaneskni carski rez Paula Beattya The Sellout oziroma Prodana duša. Preberimo odlomek:

»V živalskem vrtu sem stal pred kletko s primati, ko sem prisluhnil ženski, ki se je čudila, kako 'predsedniško' je bila videti dvesto kilska gorila, ko je z razkrečenimi nogami sedela na debeli hrastovi veji in z budnim očesom opazovala svoj v kletko ujeti zarod. Ko je njen fant s prstom potrkal po tablici z informacijami, da bi opozoril na to, da je 'predsesedniškemu' srebrnohrbtemu po naključju ime Barack, je ženska padla v glasen smeh, ki je trajal, dokler me ni zagledala, drugo 200 kilsko gorilo v prostoru, ki si je v usta basala nekaj, kar bi bila lahko zadnja Chiquita banana. Postala je neutolažljiva, jokala in se opravičevala za to, da je povedala svoje mnenje in to, da sem se bil sploh rodil. 'Nekaj mojih najboljših prijateljev je opic,' ji je ušlo po nesreči. Zdaj sem bil pa jaz na vrsti za smeh. Razumel sem, od kje ji to. Celo mesto je freudovski spodrsljaj jezika. Konkretna erekcija za vsa dejanja in zločine Amerike. Suženjstvo? Manifestna usoda? Serija Laverne & Shirley. Nekoristno stati ob strani in mirno gledati, kako so Nemci poskušali pobiti vse Jude v Evropi? Med mojimi najboljšimi prjatelji so Muzej afriških umetnosti, Muzej holokavsta, Muzej ameriškega Indijanca, Narodni muzej ženskih umetnosti. Nadalje, da boste vedeli, moja nečakinja je poročena z orangutanom.«

To je to troopičje. Urban Zorko me je pred kratkim opozoril na krasen citat iz Umetnosti romana Milana Kundere, ki gre takole: »Vsi tukaj so levičarji. In ni jim všeč vaše sporočilo.' 'Kakšno sporočilo?' 'Ali ni vaš roman proti splavu?' Zagotovo ne. Nekje globoko, ne samo, da sem za splav, mislim celo, da bi moral biti obvezen! A vseeno sem bil navdušen nad nesporazumom. Uspel sem kot romanopisec. Uspel sem v moralni ambivalenci situacije. Obdržal sem vero v bistvo romana kot umetnosti: v ironijo. In ironija se požvižga na sporočila!« Ampak ko v svojem satiričnem romanu Beatty npr. zapiše: »Črna Amerika: veni, vidi, vici – ocvrtega piščanca,« gre oziroma se spusti še dlje, »vse do dna teles in brezdanjosti njihovih zmesi«, do površine, globlje od še tako globoke misli, kože, »kjer jezik postaja možen in v tem postajanju navdihuje le še neko neposredno nemo komunikacijo«. Humor kot umetnost površin in podvojitev; Heraklitov otrok na prestolu, ki se igra s kamenčki; kocke, ki jih z vsemi možnostmi premetava v dlaneh, kot eno samo razliko in ponavljanje: »Kamen se zdi zdaj mlinski, takoj zatem mejni, pa temeljni. Preizkusni. Kamen spotike. Drag kamen namesto srca. Misel, ki nikoli ne neha tehtati in nas ves čas pretresa.« Približno tako, kot se Beatty loti 6-metrskega marmornega spomenika Abrahamu Lincolnu v Washingtonu:

»Če bi Pošteni Abe oživel in bi mu nekako uspelo dvigniti svojo koščeno 193-centimetrsko postavo s svojega prestola, bi rekel kaj? Kaj bi naredil? Bi break-danceal? Bi kockal? Bi prebral časopis in ugotovil, da je Unija, ki jo je rešil, zdaj disfunkcionalna plutokracija, da so ljudje, ki jih je osvobodil, zdaj sužnji ritma, rapa in plenilskih posojil ter da bi mu njegov nabor spretnosti danes bolj prav prišel na košarkaškem igrišču kot pa v Beli hiši?« To, s kakšnim žmohtom potem Beatty opiše, kako Lincoln v protinapadu ujame žogo in potem gobca svinjarije do nothin' but net trice? Bralce vrže na rit! Noro, kako nas lahko vse skupaj predribla drobna razlika: Abe shit! Brado »Velikega Emancipatorja« podvoji brada Jamesa Hardna, skupaj pa imata potem podoben komični učinek kot v Velikem diktatorju Chaplinove brčice, o katerih je Deleuze pisal v svoji filmski knjigi Podoba-gibanje: »Razlika med malim židovskim brivcem in diktatorjem je tako drobna kot razlika med dvojimi brki. Pa vendarle od tod izideta dve neskončno oddaljeni situaciji, ki si stojita nasproti vsaj toliko kot situaciji žrtve in rablja.«

Beatty. Kar naj »iz njega izvlečejo kar največ dobička« in se ga znebijo kot navadne smeti, kao, »Bitch, please, pa kwa?«, ko njegovo pisanje ne bo več dobičkonosno. Dejstvo, da je slednje na ti z Deleuzovo 19. serijo v Logiki smisla, postaja ta hip, kot se reče, 4real 4real filozofska Biblija. Hip Hopkinsa v Ishigurovih Ostankih dneva. Emma Stoned is the Way of the Walk odmeva iz ust služkinje, ki je pač enostavno preveč leva za vsakršno evalviranje ... Njen trenutek je »vselej že pretekli in tisti, ki še pride«, zwischen zeit vključujoče disjunkcije, ko na zanesljive izvide čakaš zaman ... Veliko zdravje perspektivizma. Kot bi repek znaka afna vlekli dalje okoli male črke a ... Kot bi se nam pred očmi znašel ris puškine cevi ... In tako vse tja do strela, »ki ni strel«, o katerem razmišlja Deleuze v seriji »O humorju«. Strel, ob katerem naša osebnost postaja »čista domišljija« – možgani, ki jih raznese na vse strani - za domišljijo spremni! Strel, ob katerem se zdi, kot bi pokali milne mehurčke, milijon njih; Luftaffe neprebojne kože: »Sem človeška oseba in to je vse.« Tri afne. Afna, ki je videti kot od osuplosti na stežaj odprta usta, ki kažejo jezik na tehtnici, ki se nagiba zdaj na stran cicibana, zdaj na stran starca, zdaj na stran podobe, ki se jo je posluževal modrec z vzhoda, zdaj na stran čiste misli. Afna, večno dete deteritorializacije. In nenazadnje, afna, »mesto, kjer ima mesto le še mesto«.

Spet ni bilo dovolj teoretsko. Spodletelo mi je celo bolje kot prvič. Ampak, kot pravijo, v tretje gre rado! Se nadaljuje ...