Immortal / Machines
Bauer: "In this regard I always found Christian Bök’s project – or at least its renderings – of bacteria writing poetry laughable. As though we were consoling ourselves: can you imagine those poor wrecks as poetesses? Well, bacteria are world-builders and world-destroyers, and being immortal at that. Poetry is for the sad man, as Alphaville would say."
Ireland: "There’s a girl, she is peering down at me from somewhere far above the tops of the tall black boots. Even through the face scrambler I can see that she doesn’t mean well. I try to protest, but she is crouched right over me now, holding my head down and pressing something cold against the base of my skull. The chill relents for just a second as if she’s hesitating, and then returns all the more fiercely, accompanied by the full resources of the body’s capacity for pain."
Tomažin: "It is precisely here where the foreign element manifests itself: the inner mechanism which is destroying itself but at the same time exiting the abyss by initiating an action potential, making the heart seem like a random algorithmic noise machine, which obviously has no need to stop. It is the inner alien element, questioning immortality, making clear that a heart transplant is a change of spatial configuration, while atrioventricular blocks mix up points of the time coordinates: why need an artificial heart if the heart knows how to alienate itself well enough."
Artwork: Kladnik & Neon
Co-produced by MKC for the 25th International Festival of Computer Arts.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Glavna značilnost Christian Boeckove ideje o bakterijski poeziji je v tem, da je napačna.
Razlog: izključuje prihodnost.
Leta 2031 bodo pri določenih sevih bakterije Escherichia cristalensis (KNCC12726324-BNP-R300, FGPTO791736453-COR-121 in ZEM958473643-BE-140) opazili, da izdelujejo posebne kristalne tvorbe, ki jih bodo s ksenolingvističnim programom prevedli v človeški jezik. (Strogo gledano – bakterijska literatura ni literatura, temveč kristalotura.)
Naleteli bodo na pošastno lepo poezijo. Nekateri znanstveniki (tisti z oslabljenim imunskim sistemom) bodo zaradi njene lepote dobili notranje krvavitve in umrli. Leta 2035 se bo prvič zgodilo, da bodo Nobelovo nagrado za književnost dobile bakterije. Nastali bosta dve teoriji, zakaj je bakterijska poezija tako lepa. Prva bo zagovarjala tezo, da je to povezano z neskončnim številom bakterijskih holokavstov, ki so jih povzročili antibiotiki. Druga bo trdila, da so višje razvite bakterijske skupine logično nadaljevanje zgodovine. Ta teza je precej verjetna. Leta 2022 bodo pri genskem inženiringu encimov začeli uporabljati 127 aminokislin (prej so jih imeli na voljo samo 20). Tako bodo ljudje bakterije začeli uporabljati v različne (pragmatične) namene: 1. za izkop žlahtnih kovin (ena bakterija bo nakopala približno 0,000001 grama zlata), 2. za čiščenje zraka, 3. za pretvorbo dušika iz zraka (izkoreninjenje lakote). Bakterije bodo sčasoma pridobile nekakšno obliko refleksivne zavesti. Začele se bodo zavedati lastne eksistence in razvile bodo svoj jezik.
V njihovem jeziku bodo npr. našli sintakso z novimi vrstami prihodnjika. Ti časovni modusi se bodo nanašali na bodoče bakterijske generacije. Bakterije se razmnožujejo z eksponentno hitrostjo (to hitrost mikrobiologi merijo v pentaflopih , v tako imenovanih rezultatih s »plavajočo« vejico), zato bodo pri »napovedovanju« prihodnjih generacij bakterije »uporabljale« 11 vrst gramatičnega futura. Futur III, IV in V se bo nanašal tvorjenje na citoplazemske membrane, futur VI in VII na jedro, futur VIII in IX na endoplazmatski retikulum, futur X in XI na Golgijev aparat in fotosintetski pigment. Hitrost (razmnoževanja) bakterij bo torej povzročila tudi novo dojemanje (človeške) slovnice.
Sicer pa naj bi bili do leta 2037 skoraj vsi pospeševalci mrtvi.
J. K. bo pogrešan od jeseni leta 2030. Našli ga bodo na robu nogometnega igrišča neke osnovne šole v Šentvidu, 14. decembra istega leta. Po obrazu bo imel sledi udarcev (zelo močnih), kar bo povzročilo zlom nebne kosti. (Forenzik bo najprej pomislil, da bi J. K. med ugrabitvijo doživel prometno nesrečo, a bo to misel ob pregledu rtg-posnetkov hitro opustil). Leto kasneje, 7. junija 2031, bo brez sledi izginil M. V. Leta 2033 bo poniknil še A. Z. Istega leta bodo za ograjo avtocestnega odseka našli M. G. Deset metrov nižje od ograje bo ležala njegova od bodeža razparana jakna. Na prsnem košu bo imel več vbodov in obdukcija bo potrdila zlomljeno podjezično kost. M. B. bodo nazadnje videli 10. aprila leta 2036 v popravljalnici čolnov blizu Barja. Našli ga bodo 13. aprila, utopljenega v Ljubljanici. Podobna usoda bo doletela A. Š. Njegovo utopljeno truplo bo na strehi nekega hotela v Grčiji odkril serviser vodnega rezervoarja. Analiza krvi bo pokazala prisotnost strolexa in drugih antidepresivov. A. T. bo leta 2035 v nekem bežigrajskem podhodu ustrelila policija. Dve leti kasneje, 15. avgusta, bodo za mizo v njegovem ljubljanskem stanovanju našli P. K., zadavljenega.
Komentiraj