HUME&FISH & CHIPS

Π smo kot ata konstant z vsemi pripadajočimi mu decimalkami, ki šlatajo neskončno, skupaj z vso preostalo matematiko poslali v pizdo. Naš vodič Mišo, ki svoj pravi oziroma prvi poklic v skladu z diplomo iz glancanja kipa rimske boginje Justicije opravlja na  Gospodarski zbornici Slovenije, nas je namreč seznanil z dejstvom, da »pravniki ne znajo štet ...« In ker me je vsakršno štetje minilo že ob odločitvi, da bom na Škotsko potoval s turistično agencijo: 3,14159265358979 in tako dalje, adijo!

Tej odločitvi so v veliki meri botrovali negativni in frustrirajoči občutki, ki so se mi porajali tiste dni. Prvič - ob vračilih nekurantne zaloge v največji ljubljanjski knjigarni, kjer delam: »kar se ne proda, odžira dragoceni plac bestsellerjem.« Drugič - fotr je dal spet čez težko operacijo ... in mu pri rehabilitaciji pomagam po najboljših močeh, ampak se mi ob tem večino časa zdi, da nisem za nobeno rabo. Tretjič – babici z demenco se je čez noč poslabšalo: kar naenkrat je strica zamenjevala s pokojnim dedkom, govorila, da ima »Jelinčič v lasti že šest držav« ter da je, pazite to, noseča, priča pa sem bil tudi njenemu skrivnostnemu pogledu in besedam tja nekam pod strop sobe doma upokojencev, kot bi kukala pod kilt velikanskega vilinca z velikanskim ... skratka – nič resnično pretresljivega – pa vendarle: »Sam' stran! Cilj: Škotska! Pedeni me spred' pa zad'!«

Z bestičem, s katerim greva res way back ... sem se priključil čredi, z na nosu napisanim THE povprečnega turista, ista kura brez glave, ker je bila ta tako na off. Enotedenska penzionerska od hotela do hotela in vsakič nove variacije združeno-kraljevskega zajtrka, po katerem te po treh urah prebavljanja zagotovo peče zgaga – jajca, britanska verzija prebranca, klobase, šnita ali dve bolj ali manj hrustljave šunke, vmes pa pikaš popečene šampinjone in polovičke paradajza. Ma kalorij imaš konec fruštka dovolj za poskočen vzpon do Aljaževega železja.

Ampak, kot rečeno, v igri je bila Škotska; kikle za moške, ob katerih je od oblikovalskega navdiha norel Kanye; tartan v barvah dnevno obilno zalitega cvetočega resja ter osata, praproti in od človeških rok ali narave tako ali drugače potrimanih travnikov, mehkih, kot da bi bambijevi krači privoščil vsaj nekaj tednov v kvaši. »Lušten ritem upokojenca, ki je tik pred tem, da poči dol rit tam für immer ... punk.« Hladno pivo sredi letališča. Craft pirček ... stojnice in »slovenian quality« cene, od katerih te v ksiht zategne, kot je Stalloneja v Cliffhangerju, ko mu je popuščala zajla ... Duty free, s frendom prodajava zijala. Letalo zamuja ...

V moodu »babe, sam' babe« na Brniku … ukrajinsko natakarico bi človek sicer lahko malo polikal, kar se vljudnosti tiče, ampak koga boli patka, če imaš pa v fiksnem planu prihodnjih dni škotske griče, grajske sobane, ki so jih tekom stoletij dekorirale kraljične; upravičeno vzhičen že samo zaradi vseh odtenkov zelene, ob katerih sem kasneje pomislil na Wu-jevega Ghostfacea v oddaji MTV Cribs in njegov zamišljeni:

» ... but then we just stare off right over there ... into the green, youknowhatimean, into the leaves of the trees, because for some reason ... for some reason, green ... brings a lot of thoughts!«

Za to gre oziroma je šlo, upoštevajoč mojo malenkost, v zvezi s Škotsko.

Reisefiber in »tritavžent miljonov tovornih vagonov tardečih mravljincev, ki v rit maširajo« prekine kolegov prst med moja rebra: »Kok huda kelnarica«; poželjivih pogledov je bila v resnici deležna stevardesa; na mobilcu že malo pozabljena epizoda Breaking Bada, ki zato še toliko bolj paše, ihtavi Walter, ki pico zabriše na streho garaže … še zmeraj mastno laže ženi Skyler … »Sky Island, komaj čakam« … Toleriram le še turistični »v leru« ter hotelske terase na klifih, lude hajlenderje, ki razturajo na dude, in viski; modro-rumeni razgled: po Pengovovo Tihe so njive in veter, ki trese ječmen, Menschen mit ganz andere ÜBER … Loch Ness in pliozaver ali karkoli si že, če si, here we come!

Glede škotskega folka: v rož'cah, ampak opravka imamo z osatom – malce bodeč, toda lep vijolični cvet skupaj z barvo zavisti ... kot slovenski fuzbal derbi z navijači nasprotnih ekip na isti tribuni, ki pa za spremembo tekmujejo v tem, kdo bo bolj ljubil drugega. Človek dobi filing, da preštevilne truge iz zgodovine in njih memento mori škotskega naroda ne morijo v smeri novega prelivanja krvi – plus da bi se še naprej z veseljem klanjali kraljici, če bi se le končalo pri tetah in stricih, ne pa nožih in politično korektnih tehničnih ovirah, kot Uniji na trenutke kaže dandanes … Upam, da ne le zaradi obilice zemeljskega plina in nafte … ker nekaj je žur, nekaj pa after … »scottish green« je ruff, ker ne gre brez na hard granitne podlage … jager ter večno kraljeva lovišča … Mimogrede: Tudi Škotinja je bila svoj cajt mostiščar … »Škot povem, še tok škrt Gorenc ... Ta oherna se najbolj pozna na jeziku ... žabadabadu, tut tist Avstric ni izpod blejskega pomola spizdu trofejnega soma … đabe … ne bi se čudu, če bi mu sam blejski župnik prodal vabe ...« Sisters of Mercy, se pravi Sestre usmiljenja ter le korak od roba klifa …

Govorim o olju na platnu škotskega slikarja Petra Howsona, katere osnovni motiv je samodestrukcija in upodablja naslednje ... Slepca, ki k prsim stiska špeh Svetega pisma rdeče barve, ujetega v koraku napram prepadu oziroma pogubi – »žabadabadu«, dovolite žabarju, da zareglja prosto po Humeu: vsaka napaka, storjena v okvirih religije, je nevarna, kar se tiče filozofije pa le smešna! Ni za mešat teh dveh zadev, Homo Deus! A propos temu, evo mene pod marelo v Edinburghu pri spomeniku, posvečenem Davidu in njegovemu lucky nožnemu palcu, ki se ga šlata za izpolnitev želja – ala una, pogojno rečeno, Žižkova: »Četudi ne verjameš, pomaga!« Dobrih 80 % vlaga: človek švica – u isto vreme pa te i kiša uhvati na nišan …

Grad Balmoral – najbrž bi moral opevati trofeje, ki jih je uspelo sneti žlahtni žlahti, ampak kaj, ko sem bolj zvest kategoriji »iti po gobe«. Let mastnega pljunka stran od kraljičine škotske rezidence sem namreč zagledal nekaj, za kar se je izkazalo, da je vsaj četrtkilski vražji goban – »an ban pet podgan« in stara gobarska pravi, da ponavadi v njegovi bližini rastejo jurčki – in res so! Našel petko – povsem zdravih! Kulturni dan plus šola v naravi! Brownie cilindri na krepkih betkih, ki pripadajo Betki, in mi smo to spoštovali …

Mi, s katerim pa nisem imel v mislih kraljevskega ... ampak vse do zadnjega sopotnika; ekipo Slovencev, ki je v vsakem trenutku intenzivirala vse tisto, kar je bilo na poti res-nič-no škotskega ... vonj vseh vnebovzetij filtra 57 ... vsaka sočna kletvica, s katero je začinila pogovor učiteljica za matematiko, ki je letos rešila najmlajšo v naši grupi pred popravcem ... da se je ta lahko sproščeno navduševala nad višavsko krav'co z značilno pričesko, podobno zgodnjim Beatlom ... živčni zlom, ki ga je skoraj doživela prodajalka v trgovini s športnimi copati, ko jo je en random ati izzval s sodbo o neki znamki superg, »tristo kosmatih« ... v vati v obeh sistemih ultra-uspešnega biznisa vsem ves čas napoti, poosebljena ovira pa ti zdej fakin fotki ... gospod, ki kar ni in ni verjel, da ni kos repliki excaliburja v skali, mariborski sveti gral iz mesa in kosti s 70' style detektivskimi brki ... Je bil pa naš šofi več kot le kos težki frki z enosmerno, v rikverc je po šolsko odfural ornk klanc nalezljivo mirno, priznam, pred tem bi šel z lahkoto stavit za pir, da ne bo …

Moja prva asociacija na Škotsko bo po zaslugi vodiča Miša odslej človeška ribica. Nam je šel pamet solit, da ta endemit čofota v jamah širom sveta onkraj slovenskih meja ... Pa sem ob tem pomislil, da ji gotovo nikjer nihče ne poje lepše slave od naše Čompe – Janeza Škofa – in da je obenem le naša zares Roza!

Pismo, Škotska, še na mnoga!