Kavopivčevi zvinjeni ovinki

Meseci prakticiranja nadvse krepostne in vsesplošno luštne prepovedi gibanja so ljudstvu uspeli potujiti vsak kvadratni meter rodne grude, ki se ne nahaja vzdolž sosedove škarpe. Tujina in njen pojem sta s tem doživela svojevrsten ontološki rebalans in pridobila povsem nove ter nesluteno bližje lokacijske koordinate. Še pred mesecem dni je bil eksotični oddih v Domžalah ali na Vrhniki eldorado ukarantenjenega prebivalca Ljubljane. Toda odkar smo se malček ofnali in ponovno vstopili v lastni schengen, so nam zopet postala dostopna vsa – za približno poln tank bencina – širna prostranstva očetnjave. Vsi ti kilometri potujene krajine, onkraj Lidlov na robovih mest, so postali predmet platonističnih manir, ponovnega spominjanja in prepoznanja, da si na svoji zemlji.

Delovni teden mi ne mine brez dneva, ko ne bi razmišljal o tem, kam naj skliznem konec tedna. Ker pa sleherni vandrovec potrebuje kraj, kjer bo odpočil od sklopke trudno nogo in odžejal od robantenja na druge voznike suha usta, ni čudno, da so bile romarske poti zadnjega vikenda usmerjene na jugovzhod dežele, proti dolenjskim gozdovom in gričevjem, predvsem pa proti obloženim mizam tamkajšnjih endemitskih barskih teras. 

Od oktobra zasušena solza je ponovno ovodenela, se utrnila in mi stekla po zardelih ličkih, ko je natakarica v ribniškem lokalu predme postavila podaljšano. In vodo. In rezino limone v njej. Ko je k temu pridala še dve kocki ledu, sem - kot izgubljeni sin iz svetopisemske pridige - padel na že tako ošibljena kolena, jecljajoč zahvalo. Podaljšana in hladna voda - bila si mrtva in zdaj si živa, bila si izgubljena in zdaj si najdena. Slava vsevišnjemu, da je popustil prijem! Domače levaške štale ne premorejo toliko glav drobnice, kolikor bi je jaz izdal in poklal tebi v dar.

Območje, ki ga preči regionalna cesta med Kočevjem in Dvorom pri Žužemberku, je v mojem svetu volje in predstave popolna potovalna slepa pega. To medobmočje pred totalnim vukojebstvom rešuje prav dostojnost regionalke, ki ponekod izpade hitra cesta, vse dokler se ti ovinki zaradi količkaj prevelike hitrosti ne pričnejo daljšati v božjo mater. Ali pa te pozauga kak mali zaselek. Izkulirajo te neredka obcestna znamenja avtomobilskih ponesrečencev in želja, da na blagih ter malo manj blagih serpentinicah ne bi spustil klica jelenom.

Podobno nevarna, a bistveno ožja pot se vije po Posočju, po katerem sem haral dobra dva tedna nazaj, ko so bile barske terase še vedno zgolj mikavne halucinacije kaviarsocialističnega ljubljanstva. Vozniki goriških registrskih tablic so švigali mimo preko polne črte, kot da jim je življenje gnoj, polet in pljusk v prelestno reko pa zlato. Isti cesarski praženec torej. Vasice in zaselki ob cesti izžarevajo pitoreskno fuzijo severnosredozemske in vzhodnoalpske atmosfere. Tamkajšnjemu prebivalcu lahko na dvorišču raste palma, medtem ko ima na vrtu za hišo veličasten pogled na naše dvatisočake, ki se zdijo kot na dlani. Kanal in Most na Soči sta najlepša primera omenjene fuzije in kurbirstvo domovine, o katerem je govoril Cankar, sleherniku tu dodobra šutne že tako majavo zavest. Reflektiraj, Šentflorjanec, reflektiraj, preden te đabe sataraš in Żubrówka ne poženeta na sekret, v katerem sedi krščanska Evropa in hektično išče novi tampon za svojo curljajočo muco demokracije.

Ko v Kobaridu zagledaš spomenik 1. svetovni vojni, se spomniš na Hemingwaya, ker si pač hodil v šolo, čeprav je ta od Soške fronte videl bolj S, pa še tega, kolikor vem, v italijanski abecedi. Obviješ oba, spomenik in spomin, ter se poženeš na desetminutni vzpon z avtom do vasice Drežnica, da končno ugotoviš, kje d fak so te kozice in če gori na skalici res ni vodice. Razgledna točka s cerkvenega dvorišča je tvoja intuitivna postojanka. V slogu turških družin na avtocestnih počivališčih si na klopci pred cerkvijo razgrneš sofro i udri bre po vege salami, humusu in kavi s Petrola. Čakajoč na sitost in s pogledom na zasnežene vrhove gora guncaš afne iz svojih gostiteljev, katerih predhišje zasedaš, a ne preveč. Nekoliko tudi prežiš na zahodne sosede, ker zunanji neprijatelj bržkone nikoli ne spi, notranjemu je pa glih fajn zalaufal in - kot vemo po zaslugi določenega M. Š. - krofi ne morjo bit dobri, če ti en skos u kuhno uletava. Ker pa naših dragih sosedov - na svoji strani khm khm naše zemlje - ni bilo na spregled, ni imelo smisla dlje časa ostati na razgledni točki. Kaj pa bodo, če so, tako kot mi, ob večerih zazrti v svoje Cazzote, morebiti takisto jelkaste, vsakakor pa bukove.

Toda vrnimo se nazaj domov, k tujini. Srbeče pete ne pojenjajo in kličejo po sklopki že naslednji vikend. Akoravno se cifre okužb pri nas spreminjajo hitreje kot tečaji tretjerazredne valute pred in med privatizacijo, srce drhti in se nada, da ostanejo terase lokalov vsaj na pedi zemlje odprte. S tem je izbor izletniške destinacije veliko lažji. Morda bi jo to pot lahko mahnil v Gotenico ali na Kočevsko Reko. Tam bo najbrž kaj odprto, tudi če se lokali zaprejo. Morda zgodovinski muzej štacunarstva. Toda kaj bosta topničarju smisla kalašnikov ali protitankovska mina iz 2. svetovne vojne. Ali njuna računa. Pa nisem ti jaz neki gotovinski general od dol, da me bodo podalpski Hrvati samarili za stotisoče nemških mark. Mene se da kupit za manj, sploh pa sta bila dva stopetdesetevrska obroka že vplačana. Ta atrofiran literarni vzgib je dokaz, da na tretjega še čakam, in ko slednji pride, bo jasno vsem, kdo vam laže in zakaj.