Nepal ujet med revolucijo in kontra-revolucijo

Po dolgem tednu v Katmanduju ni bilo niti sledi o kakšnih protestih ali delovanju aktivistov. Več kot teden pred mojim prihodom so namreč protesti zajeli vse mesto, potem pa je bilo vse mirno, skoraj preveč mirno. Po prašnih ulicah, mimo raznih obrtnikov, majhnih prodajaln in tržnic sem se prebijal do zgradbe, kjer deluje katmandujsko marksistično učilišče. Moj nenapovedani prihod je prostovoljce, ki so se z nekaj deset mladimi Nepalci pogovarjali o politični ekonomiji, nekoliko presenetil, saj ne vidijo mnogo tujcev, ki bi jih zanimala tovrstna tematika. Ko smo preklopili na angleščino, se je hitro razvil pogovor o aktualni politični situaciji v Nepalu, kar me je tudi najbolj zanimalo. In imel sem prav, zatišje po mestu je bilo zgolj zatišje pred nevihto.

Politična situacija v Nepalu je nepredvidljiva že zadnjih nekaj let. Ko je komunistični partiji že uspelo povezati državo, se je politika spet zatekla k reakcionizmu in se hotela podrediti svetovnim imperialističnim silam. Aprila so se tako ponovno začeli protesti po vsej državi, ki jih organizira koalicija kar 33 političnih strank, ki so se pridružile zahtevam nepalske komunistične partije. Poleg razbitih avtomobilov in izgredov v Katmanduju so se zaprle tudi številne tovarne po vsej državi. A cilj je še daleč, saj je poleg aktivnih političnih strank, ki uspešno mobilizirajo razgreto ljudstvo, treba ponuditi tudi ustrezno teoretsko podlago in vsaj osnovno stopnjo izobraževanja in informiranosti o marksistični teoriji in tudi širše. To že počne marksistična šola v Katmanduju, ki sem jo po dolgem izgubljanju po ozkih ulicah mesta tudi obiskal.

Vendar, preden se posvetimo sami marksistični šoli, se še na kratko sprehodimo skozi zgodovino političnih sprememb v Nepalu. Formacija demokratične države tukaj vsekakor ni potekala istočasno kot na primer v Evropi, saj je bila ta majhna himalajska državica vse do leta 2006 kraljevina. A že kot kraljevina je bila precej izolirana od tujih vplivov, saj je ena izmed redkih držav, ki nikoli niso bile kolonizirane in zato ni nikoli direktno vstopila v globalni imperialistični sistem. Po več kot desetletni osvobodilni vojni je nepalska komunistična partija, sicer usmerjena v maoizem, osvobodila še glavno mesto in državo razglasila za federativno demokratično republiko. Kasneje je tudi zmagoslavno nastopila na volitvah in dobila največ sedežev v skupščini. Vendar so si mnogi vidni člani partije zmago, predvsem pa ključne politične poteze, ki so čakale novo oblast, predstavljali drugače.

Že leta 2011 se je revolucionarno gibanje razcepilo na več struj, potem ko si je vodilni član partije, Bhattarai, s skrajno neoliberalnim dogovorom zagotovil položaj predsednika vlade. V dogovoru, imenovanem BIPPA, je Indiji in ZDA, sicer vodilnim gospodarskim silam na tem območju, omogočil pospešeno privatiziranje naravnih virov in nekaterih podjetij, kar je korak, ki ga pred tem ni storila niti kraljevina. Maoisti so zato ponovno mobilizirali množice, ustavili so industrijo, napovedujejo pa tudi velike spremembe, ki so jih poimenovali podobno kot pri nas – gre namreč že za 3. ljudsko vstajo.

Pri takšnem revolucionarnem gibanju pa je izredno pomembno hkratno izobraževanje o ključnih procesih marksizma, ki ga predvsem v interpretaciji Mao Cetunga uporablja nepalska komunistična partija. Čeprav so nekateri manjši marksistični elementi že vključeni v ključni ideološki aparat oziroma šolski sistem, ta še vedno bolj spominja na ostanek reakcionarnega šolstva, ki ga je zapustila kraljevina. Maoisti bi morali sedaj ponuditi alternativo vedno bolj vplivnemu imperialističnemu ideološkemu aparatu, ki se po Aziji širi z zahoda, in tudi pri tem ohraniti avtonomijo, ki ne bo padla pod medijskimi in PR pritiski vedno bolj imperialistične Indije.

V Katmanduju že obstaja marksistični učni center, ki vsem zainteresiranim ponuja brezplačno izobraževanje vse od osnov marksizma dalje. Zaenkrat prvi takšen projekt v državi sicer ni direktno povezan z nobeno od političnih strank. Čeprav so začetki sicer tesno povezani s komunistično partijo, ki je začela ustanavljati razne učne skupine in nameravala to razširiti po celotnem nepalskem ozemlju. A ko se je situacija znotraj stranke leta 2011 zaostrila, so v katmandujskem učnem centru ostali brez kakršnekoli podpore. Ker menijo, da je poznavanje marksizma vedno bolj potrebno in zaželeno znanje, so se odločili projekt nadaljevati na lastno pest.

Bikkit, eden izmed aktivistov in prostovoljcev v marksističnem učnem centru, se rad pohvali z uspehi tega projekta. Začeli so z zbiranjem knjig in število do danes z nekaj deset knjig povečali na nekaj tisoč. Prav tako narašča tudi število učencev, ki pa so večinoma moški. Velika prednost je tudi že to, da ima šola svoj lastni prostor z več sobami, kar v Katmanduju ni kar tako. Podnevi ga uporabljajo v izobraževalne namene, zvečer pa vrtijo filme – skoraj vedno s politično vsebino. Šola še prav opazno nima sistematičnega učnega programa, kar jo naredi privlačno za mlade Nepalce, ki lahko pomagajo soustvarjati program in sami dajejo iniciativo za nova predavanja. A kljub temu želijo v kratkem ponuditi bolj sistematičen pristop k učenju in s tem povečati kvaliteto in kontinuiteto znanja.

Že po kratkem obisku v učnem centru mi je bilo hitro jasno, da ima šola velik potencial in je glede na to, da se financira zgolj na podlagi donacij, tudi pravi uspeh, še posebej, če upoštevamo razmere v tej, sicer eni izmed najrevnejših držav na svetu. Zagon in iskrenost ljudi, ki sodelujejo pri projektu, nam pove, da si Nepalci očitno resnično želijo sprememb, ki pa ne bodo zgolj kozmetične narave, ampak sprememb, ki bodo dejansko vodile k neodvisnosti države v regiji in svetu.

Aprilski protesti verjetno ne bodo zadnji, upam pa, da bo vstajnikom uspelo vzpostaviti legitimno oblast, ki se ne bo na takšen ali drugačen način podrejala tujim političnim in gospodarskim interesom.

Iz Nepala inform-biro, Matjaž Pinter.