Poročilo iz Subversive festivala ...

Subversive Festival v Zagrebu se je zaključil 19. maja z okroglo mizo o Balkanu, na kateri so sodelovali sociologinja Renata Salecl, pisateljica Dubravka Ugrešić,  filozof Boris Buden ter pisatelj Igor Štiks, ki je čez cel teden tudi moderiral forume, posvečene Balkanu. Med sproščenim pogovorom o podobi Balkana in o Balkanu kot pojmu so udeleženci omizja omenjali stereotipe, ki obstajajo na Nizozemskem, kjer živi Ugrešićeva, ali v Nemčiji, kjer živi Buden. Balkan je, če parafraziramo Freuda, evropsko nezavestno - je bolj imaginarni prostor za porajanje najrazličnejših stereotipov, kot pa realni prostor teh podob ... Renata Salecl je omenila imidž Balkanca ali 'čefurja' kot možakarja, ki naj bi Slovencem bil neverjetno „cool“, čeprav je v bistvu brezposeln in ne-konformističen. Takšna podoba je pravo nasprotje 'Drugosti' Balkancev iz sedemdesetih let, ko so bili ti kot avantgarda prekernega delavstva še popolni autsajderji, ki niso ponujali nobenega upanja za asimilacijo. Danes, ko je več kot polovica delavnega občinstva v Sloveniji prekernega, pa stereotipi o cool Balkancih polnijo koncerte Cece in Lepe Brene, za katere je Slovenija postala najuspešnejši trg.

Celotni dogodek je potekal v Kinu Evropa na „Cvjetnom trgu“ v središču Zagreba. Ime kina se stika s temo mednarodne konference "Prihodnost Evrope", ki se je začela 13. maja in je v jutranjih terminih potekala v Zagrebškemu gledališču mladih – ZKM. Zanimivo je, da je bilo današnjemu kinu Evropa v obdobju Jugoslavije ime kino Balkan. Danes gre za edini art-kino v središču Zagreba.  Njegova zgodovinska identiteta kontekstualizira celotno tradicijo, z renesanso katere je  bil festival v brezkončnem dialogu.

Prvi teden festivala je bil namenjen filmu. Krovni temi glavne sekcije je bil naslov Evropa Incognita. Letos je filmski del festivala  tematiziral Evropo neznanih filmov, Evropo novih ustvarjalcev in novih smernic, kot tudi Evropo Indignadosov in „G8“ neredov ter Evropo neonacizmov in ksenofobij, ženskih uporov in priseljencev, Evropo podrtij, nomadov in puščavnikov ter Evropo videonadzora. Slavna teoretičarka Dina Iordanova je predstavila izbiro filmov z evropske periferije,  Etami Borjan, volivka novih smernic latinoameriškega filma pa selekcijo feminističkih filmov  iz ženskega filmskega festivala.

Med konferenco 'Prihodnost Evrope' so najpomembnejši gostje nastopili šele zvečer prvega dne. Poleg superzvezde Žižka - 'Elvisa sodobne teorije' - in najbolj znanega še živečega hegelianca Giannia Vattima, je nastopil še Tariq Ali, po besedah zgodovinarja Hobsbawma 'piktoreskni pakistanski trockist', kakor so ga opevali The Beatles in Rolling Stones.

Saskije Sassen je svoje predavanje, v katerem je analizirala urbane proteste, naslovila "Globalna ulica: porajanje političnega". Izpostavila je, da »ko ozemlje uide konvencionalnemu oblikovanju, postaja institucionalno  premakljivo ter lahko spremeni dojemanje nacionalne države.«  Sloviti egipčanski ekonomist, Sammir Amin,  se je oglasil v jutranjem panelu "What's Wrong with Europe?" in je na območju tega levičarskega Senata figuriral kot podoba rimskega modrijana Seneke. Spregovoril je o pogumnosti, s katero se moramo izkazati vsi, in omenil, da je Evropa sovražnik demokracije. Sodobni kapitalizem je že v svojih zapiskih iz 1980-ih predstavil kot kapitalizem splošnih monopolov, ki kontrolirajo vse sisteme proizvajanja. Sodobni trenutek kliče na pogumno radikalizacijo in oblikovanje alternativ, ki bi lahko tvorile ofenzivo delavcev in narodov, ki naj bi porazili nasprotnikovo vojno strategijo.

Drugi dan festivala se je debatiralo in iskalo pravo pozicijo, ki bi jo bilo vredno zavzeti do Grčije. Tariq Ali je zvečer govoril o zgodovini Evrope, poudarjajoč, da so v socialističnih diktaturah vsi sloji družbe imeli enake pravice, tako do socialnega in zdravstvenega zavarovanja kot do izobraževanja. Poudaril je, da ne gre pogrešati zapuščine diktatur, temveč zgolj njihovo socialno plat.

Najbolj interesantno je bilo dogajanje četrtega dne, ko so posamezni aktivisti iz različnih balkanskih držav, torej Slovenije, Romunije, Albanije, Hrvaške, Bosne in Bolgarije, govorili o izkušnjah privatizacije in varčevalnih ukrepov, ki so se začeli, preden se je krizo sploh začelo omenjati. Udeleženec iz Bosne Vuk Bečanović je cinično omenil, da bi morali biti hvaležni varčevalnim ukrepom, ker če ne bi bilo njih, se ne bi niti zbrali in o njih debatirali. V predavanju "Strast za nevednostjo" je Renata Salecl  govorila o ignoranci posameznikov do množičnih dogajanj in apatiji samih množic do aktivnega sodelovanja v nasprotovanju neoliberalnim spremembam ter o novih generacijah, ki pozabljajo na vrednost življenjskega standarda svojih prednikov. Za njo je sledil Michael Hardt, s predavanjem "Kaj nam je delati v krizi", kjer je izpostavil tezo, da so protesti v elementarni formi zborovanj v neskladju s kompleksnostjo zadolževanja in korupcije političnih ter gospodarskih elit kot tudi celotne podobe družbe kot spektakla.

Festival, ki v celoti ne ponuja le ene intelektualne fronte niti ne poudarja enega gibanja, je iz Zagreba kot središča države, ki slepo drvi proti Evropski uniji kot gos v meglo, za en teden naredil omrežje navdihujočih misli. Druga stran te medalje je, da številni  levičarji, tako kot stari maoisti ali teroristi, romantično parodirajo z vokabularjem, ki številnim udeležencem prebuja kri v žilicah. Ampak to je pač narava subverziranja. Ob vsem tem lahko pripomnimo, da je generalni sponzor festivala velika korporacija. Aktivni participanti v občinstvu so zelo močno kritizirali enega od panelistov, ki je povedal, kako je lahko v hrvaške medije širiti levičarske ideje. Omenil je, da je edino, kar je treba, »ne deklarirati se kot marksist ali socialist.  Potem so vam vsa vrata odprta.«  Pred televizijskim avditorijem  se ga je vprašalo po legitimiteti njegovega diskurza. Vprašanje velja tudi za množico udeležencev, ne pa za same organizatorje, ki so ustvarili enega od najpomembnejših festivalov, ki presega samo formo teoretične manifestacije.

Tekst je subverzivno tipkal Vid JERAJ.