Revolucija brez otrok

Tekom našega klatenja po Slovenčevem najljubšem velemestu smo v neki radikalni levičarski knjigarni nehote naleteli na lično mehkoplatnično rdečo knjigo z belimi risbicami nekaterih znamenitosti ter neubranljivo privlačnim naslovom: Revolutionary Berlin. A Walking Guide. Pod njega ali, grafično rečeno, nadenj je podpisan Nathaniel Flakin, založila pa jo je po vsaj lastnih besedah radikalna založba Pluto Press. Potepanje, revolucija in Berlin so nam pri srcu, zato se nismo mogli upreti nabavi in prebavi, in evo, že vam razgrinjamo knjigino dušo. Z njo pa seveda tudi svojo.

V osnovi gre za vknjižnjeno formo tako imenovanih protikapitalističnih vodenih ogledov mesta, kakršni niso čisto tuji tudi v naši mali Ljubljani. ’Protikapitalistični vodeni ogled’; obstaja očitnejši indic triumfa kapitalizma? Hja, zgodovina mesta Berlin. Ampak lepo po vrsti. Avtorjeva intenca je v tekst preložiti njegovo praktično delo – ture po za zgodovino revolucionarne levice najmarkantnejših točkah mesta. Hkrati pa - zgodovinar in predvsem živi revolucionarni subjekt - teh historičnih prigod ne želi podajati kot relikvije, temveč naj bi nas navdihovale v naših sedanjih in prihodnjih bojih. Smoter na mestu.

Knjiga je razdeljena na devet poglavij, vsako od njih tematizira določen moment uporniškega boja ter njegov kontekst v zgodovini mesta; vsako poglavje je opremljeno z zemljevidom berlinskih kvartov in točkami, kjer se je nekoč dogajala ta ali ona prevratniška akcija. Priobčeno je še skromno, a vendarle zanimivo in dobro izbrano slikovno gradivo. Tako se z branjem oziroma sprehodom skozi Mitte, Kreuzberg, Neukölln,..., hkrati sprehajamo skozi zgodovino kolonializma in antikolonializma, novembrske revolucije leta 1918, boja za pravice delavstva, žensk, queer oseb pa raznih uličnih uporov ter prelomnih ali usodnih točk slavnih revolucionarjev in revolucionark, Rose Luxemburg, Clare Zetkin,...

Ena najličnejših lastnosti knjige je prav avtorjeva uvedenost v zgodovino mesta in prevratniških gibanj, ki nas posladka z nekaterimi krasnimi bonbončki. Na enem zadnjih ustanovnih zasedanj Reichstaga, preden je zguba Hitler postal kancler, je bila najstarejša in zato predsedujoča poslanka prav Clara Zetkin iz Komunistične partije. Za to priložnost je iz nekega moskovskega sanatorija še bolna prišla v Berlin. Štiridesetminutni govor naj bi zaključila z, navajamo iz v angleščini spisane knjige: »I am opening this Congress in the fulfillment of my duties as honorary president and in the hope that despite my current infirmities, I may yet have the fortune to open as honorary president on the first Council Congress of a Soviet Germany.« In ja, jebeni buržujski berlinski oblastniki, gamad demokratska, so Ulico Clare Zetkin leta 1994 spremenili v Dorotheenstrasse. Po brandenburški princesi Dorothei Sophii von Schleswig-Holstein-Sonderburk-Glücksburg.

Prav tako je na primer grozljivo vživljanje v zadnje dneve Rose Luxemburg in Karla Liebknechta, vodje in vodje komunistične levice. Kako so njiju in ostale radikalne bandite z vso militantno močjo pruske kontrarevolucije preganjali bivši strankarski kolegi na oblasti z Luxemburginim nekdanjim učencem Friedrichom Ebertom na čelu. Kako so ju pustili ubiti, njega najprej s puškinim kopitom po glavi in nato strelom v hrbet, njo prav tako z udarcem in strelom v glavo. Njeno gnijoče truplo so v kanalu pri živalskem vrtu našli šele po enajstih dneh. Spomnimo, partija SPD, Sozialdemokratische Partei Deutschlands, je na oblasti tudi danes. Na tej točki se lahko lotimo tistega poglavitnega, kar mračnjaško vznika ob prebiranju knjige. Totalna depresija popolnega revolucionarnega poloma.

Lotimo se je z zmernim stopnjevanjem. Prva stvar, ki jo človek uzre in prebere v knjigi - in uvidi tekom šetnje -, je, da je dobršen del Berlina za razmere nekega mesta, kamoli velemesta, v bistvu novogradnja. Po drugi svetovni vojni je bilo porušenih okoli sedemdeset odstotkov zgradb. Postaje na revolucionarni turneji so največkrat ta ali ona plaketa, talni spominek, na zgodovinskih mestih pa stoji trgovski center, modernistični megablok, neoliberalni nebotičnik. Razen finančno ministrstvo seveda, nekdanja Hiša ministrov Nemške demokratične republike in Ministrstvo za letalstvo bajsa Hermanna Göringa, komur na čast je bila ta monstruozna pisarniška palača tudi zgrajena. Fizična zgodovina je, četudi zamarkirana, skorajda pobrisana.

Dalje nas že avtor opozori na morebitno črnogledost glede mesta in revolucije. »Most of the revolts that will be covered in this book were unsuccessful. But this is nothing new.« Apologijo nadaljuje s tezo Luxemburg, kako je revolucionarna zmaga mogoča le s serijo porazov. Ali po Žižkovo: začeti znova – spodleteti bolje. Po branju knjige, potepanju po mestu in revolucionarnih prospektih pa je zgodovinska, se pravi tudi sedanja resnica našega najljubšega velemesta vendarle jasna. V očeh revolucije je Berlin najporaznejše mesto vseh časov.

Berlin je mesto poraza revolucije. Simbol propada leninističnega socializma. Prva in nekoč najmočnejša marksistična stranka na svetu – SPD – je, takoj ko je zavohala oblast v nemških republikanskih začetkih, kmalu postala za proletariat najbednejša malomeščanska partija. V strahu pred komunističnim barbarstvom so omogočili naciste. Največji berlinski revolucionarji so končali s streli v hrbet. Današnji marginalni boji so vesolja oddaljeni od nekdanjih revolucionarnih obetov. Kar je tudi povojnim upornikom, ne revolucionarjem, tu pa tam uspelo, tudi v združeni Nemčiji, so bile drobtine z bogato obložene buržujske mize. Ubranitev enega bloka tu, drugega bloka tam. Na ne vem koliko novih vila blokov. Berlin je mesto, kjer revolucija umre.

No, knjigi in avtorju nimamo česa očitati, obadva kar dobro in tudi duhovito izpolnita svojo ambicijo - protikapitalistično, a nezamorjeno izobraževanje o historičnem uporništvu mesta s simpatijami do sedanjih borb. Naslednja tirada tako ni namenjena specifično njima. A tudi sebi nimamo česa očitati, če si ob kakšni temi dovolimo misliti malo širše. Pleteničenja o revolucijah nas nasploh pač pogrejejo. Posebej tista čistunska pametnjakarstva, ko razni trockisti, maoisti, socialistični okoljisti in kar je še neštetih nenaštetih samooznačb, brez kakršnegakoli izkustva oblasti z le večnim jalovim zoperstavljanjem iz dneva v dan, malone centristično kritizirajo tako kapitalistično oblast kot stalinistične tiranije. Lenin to, Lenin ono, Rosa Luxemburg je že vedela. Poznate razliko med temi tako imenovanimi revolucionarji in Leninom? Slednji je vedel, kakšna sredstva uporabljajo proti njemu in njegovim. Recipročnost je osnovna diplomacije. Proti Leninu bi bil Ebert tisti utopljen v mlaki lastne krvi.

Tako se z grenkosladko melanholijo sprehajamo po monumentalnih sovjetskih vojnih spominskih parkih in pokopališčih. Berlin ni le polom vsakokratnih domačih revolucionarjev, je tudi mesto in simbol poraza svetovnega komunizma – edine revolucije v 20. stoletju, ki pa je uspela. Eden od strašnih revolucionarnih naukov je, da revolucija žre svoje otroke. A Berlin nas uči še nečesa strašnejšega, najstrašnejšega, kar se lahko zgodi revoluciji. Da nima otrok.