Vulkanska galvanizacija

Mnenje, kolumna ali komentar
27. 11. 2023 - 13.15

 

Letošnja jesen se mi je nasmehnila na nepričakovan in velikodušno totojevski način: s službenim potovanjem v Neapelj. O službenosti te poti ne bom izgubljala besed, čeprav mednarodni forum o izobraževanju in vključevanju v umetniških ustanovah, ki sem se ga udeležila, ni bil nezanimiv. Med drugim je pokazal, da je izobraževanje kot vsebina in storitev svetovljanska, neizkoriščena tema v diskurzu o sodobni umetnosti. Dogodek je že drugo leto zapored organizirala Fundacija Morra Greco, ki jo je ustanovil skrivnostni neapeljski zobozdravnik-zbiratelj in katere uradni namen je spodbujanje izobraževalnih dejavnosti v najvišjih krogih umetniškega sistema. Ker so bili na konferenco povabljeni tudi številni lokalni ustvarjalci in ustvarjalke, je bil dogodek toliko bolj zapeljiv in uspešen.

Vse, kar sem v treh prekratkih dneh izvedela o Napoliju, je novinarsko težko preveriti. Načrtno sem se odločila, da bom naivno verjela vsem fabulam, farsam, vraževerjem in mitom, ki so mi jih pripovedovali domačini in gostje. Mestne avtofikcije se prenašajo na robovih ulic, od ust do ust in prirejajo učinek nesporne zanesljivosti. Izrečene so v nerazrešljivi skrbniški ljubezni do subjekta – mesta – in njemu zvestega neukročenega ljudstva. Posledično zna biti surovo, a tudi domiselno.

Zgovornost neapeljskega narečja se od italijanščine razlikuje po tem, da z manj besedami pove več, in sprašujem se, ali ni tovrstna ekonomičnost ustrezna definicija vsakega narečja. Način govorjenja se ujema z ustnostjo širokega kraterja Vezuva, ki z vzhoda objema konce mesta. Jezik tudi akustično spominja na spečo odprtino, iz katere lahko – teoretično kadarkoli – izbruhne. Napoli je tako v dialektu kot v italijanščini ženskega spola in med nama so nemudoma zafrčale iskrice. Razlog za to je tudi v tem, da se mesto ne pretvarja, da je pošteno, urejeno ali vzorno. Njegova neposrednost zahteva prilagoditev načeloma nepopustljive feministične drže, ki jo zavzemam na mastnih tlakovcih ulic. Na neutrudno lajanje pasantov in neusmiljeno trobljenje njihovih vozil se je peška primorana odzivati tudi teatralno – izjemoma tako, da zalaja nazaj.

Avtonomni živčni sistem mesta se razteza od predela, ki ga je opralo Sredozemsko morje, do višje ležečih črnih vulkanskih prsti, kamor morje ne seže več. Tisočletja nespodobnih in neodgovornih pristaniških srečanj so mestu pustila številne brazgotine, ki jih ne skriva. Nasproti prevladujočim špansko-habsburškim ostankom se v meglici smoga in bližnjega saharskega peska nekoč kolonizirane celine dviga azurni Capri - najbolj moder med modrimi odtenki. Vmes siva rdeča ali oker, siva bela, siva ekonomija in tradicionalna mizoksenija. Poroznost túfa, pomešana z neštetimi plastičnimi črepinjami – kozarci in vrečkami –, kot da za nami ne bo ostal nihče. V tem oziru je to mesto obupano. Komuna, komunala, nije šala.

Regulirane mnogoglave turistične množice so prepuščene same sebi in mesto nanje pazi kot na lastne oči v glavi. Pred nami se ne dogajajo packarije večklanske podzemne organizacije – to je stvar velikega zaledja. Njihove dejavnosti se v mestnih soseskah pojavljajo kot nevšečen simptom v disfunkcionalni infrastrukturi ali nenavaden poljaven ritual. Tako se ponoči, sredi tedna, lahko slišijo dolgi ognjemeti. Član nekega klana se je po prestani kazni vrnil nazaj v svoj varoš.

Kontrast porozne pokrajine je prenesen na arhitekturo in se izogiba dokončanemu, oblikovanemu in obnovljenemu. Nobena javna situacija ni vklesana v kamen, nobena oblika se ne uveljavlja. Nastala urbana struktura je anarhična, zapletena, v središču podobna vasi, v katero so pred sto leti zarezali široke ulice. Na ozke uličice mečejo sence palačam podobne bivanjske škatlice, ki jih na vogalih kot sponke držijo oltarji Madone in Maradone. Težko je razločevati, kje se še gradi in kje se je že pričelo propadanje. Osupljive stavbe so razdeljene na nešteto sočasno oživljenih igralnih površin, pri čemer je vidna potreba po improvizaciji. Balkon, preddverje, plastično okno, stopnišče ali prehod za pešce so hkrati oder in loža. V Španski četrti vse niha med javnim in zasebnim. Podobo soseske zaznamujejo pritlična stanovanja – bassi – v katerih je dnevna soba ali kuhinja skoraj del uličnega življenja, z LED-lučmi, majhnimi oltarji, rožami, najstniki pred televizorji in mamami s pametnimi telefoni, ki kukajo izpod obrvi.

Tudi najbolj izpostavljeno bivanje je suvereno v dvojnem spoznanju, da sodeluje v eni od nikoli ponavljajočih se podob trópa neapeljske ulice v vsej njeni ekonomski marginalnosti in uživanju minljive enkratnosti. Že Pasolíni je v sedemdesetih letih o mestu dejal, da je »zgodovinski žep: Neapeljčani so se odločili, da bodo ostali to, kar so bili, in se tako pustili umreti«. Toda kaj se pravzaprav ohranja v tovrstni osmrtnici? Na prvi oris odkritosrčna in predrzna mistifikacija družbenih vlog. Različni liki se potegujejo za razumevanje in občudovanje z vedenjem, ki je hkrati trapasto in vzvišeno. Mestu, ki po kretnjah svojih prebivalcev spominja na arhaično kozmo-vas, je uspelo ohraniti kar nekaj glitch-neurejenosti, ki jo zasedajo raznolike aktivistične agende in močan socialni angažma. Neredki žepi družbene odgovornosti delajo kroj mesta čudovit.

Za vsemi protagonisti stojijo bogato obloženi smetnjaki, ki jih Romi premetavajo za svoje nočne prodajalske akcije –  ciganski bolšji trg. V bližini glavne železniške postaje se najdbe iz teh smetnjakov ponoči prodajajo. Vseprisotna cikličnost in minljivost, ki res šamarata, dajeta občutek, da sem v popku sveta, iz katerega se na tankih plevelnih deblih bujno dvigajo južnosredozemske, skoraj tropske krošnje.

Urbana komedija ima vedno tudi element grozljivega in tragičnega. Tako kot Totojeva komedija, njegov ukrivljen obraz – ki mimogrede spominja na gričevnatost mesta. »Nič ne izzove bolj kot pogreb, ki je predstava smrti ...« je pravil umetnik in s svojim žalostnim obrazom razveseljeval množice. Tako si je prislužil največjo nagrado – pristen smeh do žalostnih solz, ki jih je našel na ulicah svojega rojstnega kraja.

Na zadnjem sedežu motorja se vračam z zabave v Posillipu– obalni soseski, ki se nahaja nekoliko zunaj mestnega vrveža in od koder se odpira značilen panoramski pogled na urbano živčevje pod vznožjem vulkana. Oddaljene luči zaledja in temne gmote pokrajine. Oranžne ulične svetilke mečejo toplo svetlobo na ulice, polne lukenj – av! Neprekinjeno brnenje motorja, pomešano z južnim vetrom in ritmičnimi zvoki razbijanja valov. Z leve ostri vonj po rumenih strminah  Mergelline, pomešan z opojnostjo bencina. Apetit se je vrnil na velika odprta usta. Se je film naučil scen od nas ali mi od njega?

Dva tedna kasneje, v listnati Mitelevropi, berem sveže izdane Fukscene Matjaža Zorca, v katerih avtor zapiše, »da smo v naših fundamentalnih intimah vedno le glumači. Pojavnost, strukturirana kot predstava, posnemanje, igra, nastop. Zato scene, ki iz siceršnjega življa izčrtujejo fuk – igranje najbolj sramnih in brezsramnih proporcev.« Opisana zaigranost in njena teža se potvarjata na vsakem koraku mojega stendhalovskega izleta na jug.

Napoli je obiskala Andrea.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.