Zeleno, ki te ljubim zaman?

Besedno zvezo pura vida, v dobesednem prevodu preprosto življenje, boste na Kostariki slišali kot pozdrav, vprašanje po počutju, kot sredstvo pomiritve ali zgolj kot dobrosrčen poziv k manj obremenjenemu vsakdanu. Kljub vsesplošni in vsakdanji rabi te besedne zveze pa te bo v njeno uporabo najučinkoviteje prepričal turistični marketing, češ da pura vida najbolj od vsega ponazarja sožitje kostariških ljudi z neokrnjeno naravo na ozkem območju med Pacifikom in Karibskim morjem. Da neokrnjene narave na Kostariki ne primanjkuje, te z velikim napisom pura vida opomni že prvi oglasni pano, ko zapustiš natrpano in skrajno amerikanizirano prestolnico San José. Sleherni obiskovalec Kostarike ti bo odsvetoval, da v prestolnici, kjer je narava zgolj oddaljeni koncept, ostaneš predolgo – vse, kar ti obljublja pura vida, je vendar streljaj stran. 

Zagotovo ne mine niti en dan, ne da bi se kot sveži obiskovalec Kostarike naučil, da država, velika za dve Sloveniji in pol, premore pet odstotkov vse svetovne biodiverzitete in da je četrtina njenega ozemlja zaščitenega, kar je sploh največ v svetovnem merilu. Tako imenovani ekoturizem je posledično ena donosnejših dejavnosti, na kateri temelji dobršen del kostariškega gospodarstva, znatnemu deležu prebivalstva pa ekoturizem nudi tudi delovna mesta. Marketinške obljube snidenja z lenivcem, veslanja po prostrani džungli z nepreštevnimi endemičnimi rastlinskimi vrstami ali pohajkovanja po špičastih vrhovih vulkanov v Kostariko privabijo na milijone obiskovalk in obiskovalcev, ki jih združuje sla po izkustvu mogočnega mita narave. 

Kostariški ekoturizem pravzaprav sloni na tem mitu, v katerem je narava osmišljena kot podedovana surovina, ki jo je ljudstvo skozi stoletja negovalo in jo ohranilo v stanju, neodvisnem od človeka, da jo lahko sedaj pod pogojem hvaležnosti odkrijejo radovedni iskalci neokrnjenega. Toda ta mitološka podoba prostora narave se obiskovalcu, če le ni preveč naiven, iz romantičnega horizonta izpne že ob zaznavi znanega in preprostega protislovja. 

Kostarika je nedvomno ena od pionirk vzpostavljanja narodnih parkov, ki so hkrati temelj turistične infrastrukture v državi. V interesu države je torej hkrati, da naravo varuje zaradi narave same in da naravo varuje zaradi turistične industrije. Ta pa ima naravo v bistvu za osrednjo surovino kapitalističnega izkoriščanja in ji v največji meri tudi škoduje. Obisk Kostarike, ki je utemeljen z izkustvom njenih specifičnih prostorov narave, pa je prepreden ravno s tem protislovjem. Če se vprašaš, »Zakaj sem prišel na Kostariko?«, in imaš v naslednji sekundi na konici jezika »zaradi narave«, misliš na prostrane zaplate tropskega deževnega gozda, na človeškemu očesu izmikajočo se floro in favno … Že v naslednjem trenutku pa lahko na svoji levi rami slišiš džina, ki te cinično zbode: »Ali ne bi bilo bolje, da bi naravo prepustil naravi sami? Kaj ti je treba drezati vanjo s svojimi avanturističnimi aspiracijami in velikimi nogami? Tvoje lomastenje bo v najboljšem primeru le potacalo podrast in opice ter tukane predramilo iz popoldanskega dremeža.« 

Relativna odprtost narodnih parkov in drugih varovanih območij za turistični obisk in zagotovila lokalcev, da je turizem za naravo lahko tudi relativno neobremenjujoč, ti vlijejo dovolj moči, da lahko ortopraktičnega džina na svoji levi rami zavoljo počitniškega duha za nekaj dni odmisliš. Protislovja naravovarstvenih zakonitosti in množičnega ekoturizma pa pač ne moreš tako zlahka pozabiti. Ob vsakršnem mentalnem srečanju s tem protislovjem se je zato najučinkoviteje prepričati, da si kot nekdo s slovenskim potnim listom le eksotična kaplja v morju gringotov – angleško govorečih turistov, ki verjetno proizvedejo trikrat več plastičnih odpadkov kot ti in se proti plačilu fotografirajo z opicami na zarjaveli verigi.

Ker je obiskati vseh trideset narodnih parkov zaradi razgibanega reliefa v doglednem času praktično nemogoče, je obsedenosti z mogočnim mitom narave treba zadostiti z obiskom enega ali dveh. Zavarovana območja v bližini prestolnice in tista ob pacifiški obali so obljudena z gringoti, zato se je po mitološko izkustvo narave najbolje odpraviti v katerega od narodnih parkov, ki ga ne vidiš na naslovnici letaka turistične agencije s kričečim logotipom. Eden takšnih naj bi bil narodni park ob vulkanu Arenal v bližini La Fortune, venomer v tropsko meglo zavitega mesteca, ki se ponaša z vsem potrebnim, da lahko zadosti duši obiskovalca, željnega avanture. Širše območje La Fortune je namreč obdano s številnimi slapovi, tolmuni, pohodniškimi stezami po tropskem deževnem gozdu in žičnimi drčami. Nekakšen zabaviščni park na prizorišču narave. 

Velika večina turistične infrastrukture, ki sega globoko v tropski deževni gozd, obiskovalcu izkustvo magičnega mita narave ponuja v zameno za nekaj deset ameriških dolarjev. Če ne bi vedel, da si globoko v Kostariki, bi po načinu organizacije življenja mislil, da si globoko v Združenih državah Amerike. Ameriški dolar je osrednja valuta, pa čeprav ima Kostarika svojo nacionalno valuto kostariški kolon. Amerikanizacija prostora pa pravzaprav ni presenetljiva, saj je kostariško ljudstvo leta 2007 na referendumu potrdilo dogovor o prostem trgovanju med državama, kar lahko danes opaziš v deležu ameriških turistov, ki so svoj turbokapitalistični laboratorij za dva zimska tedna zapustili, da izkusijo mit neokrnjene narave. 

Na to, da pokrajino spreminja ameriški kapital, pa močno opominjajo tudi samooklicana naravovarstvena območja v zasebni lasti ob vznožju vulkana Arenal. V zadnjem desetletju jih od države vse pogosteje kupujejo ameriški prišleki. Ti lahko s kupljenimi posestvi izven narodnega parka, z izjemo izsekavanja gozda, počnejo pravzaprav, kar želijo. Mnogi prišleki so svoja posestva spremenili v ekološke parke, za vstop v katere obiskovalcem zaračunavajo bistveno manj kot država za vstop v narodni park. Prilaščanje in poblagovljenje prostora narave se dogaja pod pretvezo obnavljanja pristnosti, ki jo lahko zasebniki v obliki magičnega mita narave prodajajo z manj naravovarstvenimi ovirami kot država. 

Eden takšnih, že skoraj mitoloških prostorov je Cerro Chato – mirujoči vulkan z jezerom v kraterju, na katerega se je treba vzpeti po strmih stezicah, ki jih vsako leto znova izdolbe močno tropsko deževje po koncu sušne dobe. Vzpenjanje na Cerro Chato so oblasti zaradi lege v narodnem parku sicer prepovedale, a tudi to prepoved je mogoče prekršiti, če zasebniku ob začetku vzpona plačaš petnajst ameriških dolarjev samo zato, da lahko prečkaš njegovo posest in se ogneš varuhom narodnega parka. Ob tem ti na roko nadene zapestnico z napisom No Cerro Chato! in od tebe zahteva, da se vpišeš na seznam tistih, ki so se odločili povzpeti po prepovedani poti. 

Protislovje naravovarstva in poblagovljenja narave je tu vtisnjeno v premene prostora. Zavedaš se, da je tvoja obsedenost z mogočnim mitom narave za bujno zelenje, ki te obkroža, ogrožujoča, a hkrati te mnoštvo dreves, ovijalk in mahu neizmerno privlači. Narava se v sodobnosti v svoji surovi podobi odmika od čutil in zavesti, zato je izkustvo tega mogočnega mita morda edino, kar te lahko prepriča, da je naravo še vedno moč doumeti takšno, kakršna je bila pred posegom, pred prisotnostjo ljudi in njihovih uničujočih naprav. Četudi ti pogled na dolino za več ur zastre gosta megla, po hrbtu pa ti neprestano teče slap znoja in osvežujočega dežja, v kapitalistični podrejenosti mitu mogočne narave skrajno uživaš. Da bi ga izkusil, bi šel do roba – če bi te mit mogočne narave dokončno uročil, bi se brez vsakršnega zadržka za nekaj dni lahko spremenil tudi v Tarzana. A tik preden pod urokom padeš na kolena, mit narave v tvoji zavesti trči v breme protislovja. 

Ali narava, ki si se ji bil pripravljen predati, v svoji nedotaknjeni formi sploh obstaja? Ne veš, vendar si ji bil, ker si v to upal, pripravljen škodovati.

Vir naslovnice: arhiv avtorja