Navdušujoče razkrivanje povprečnosti

Literarni žanr detektivskih zgodb je venomer veljal za enega najpopularnejših. Nekatere to pripisujejo človeški radovednosti in naši inherentni želji po razvozlavanju ugank, druge pravijo, da razlog tiči v atmosferi in napetosti, ki ju lahko ustvari in drži le ta tip knjige. Karkoli že je razlog, da nas take zgodbe privlačijo, si lahko predstavljamo, da postanejo še mnogo bolj zanimive, če smo iz vloge pasivne opazovalke premeščene v vlogo detektivke.

V lanskoletni igri s kratkim in prijetnim naslovom MAKOTO WAKAIDO’s Case Files TRILOGY DELUXE, ki jo je izdal razvijalec Hákababùnko pri založniku room6 [rum siks], igralka prevzema vlogo naslovnega detektiva. Čeprav naslov igre pravi, da je trilogija, očitno – podobno kot Douglas Adams – laže, saj so primeri, ki jih igralka mora rešiti, štirje. Vsaka izmed pikslastih ugank pa je zastavljena tako, da je lahko rešena v eni sami uri. Na ta način je igra precej prijazna do igralk, ki si želijo vstopiti v žanr, ali tistih, ki razpletanju obsežne zgodbe niso pripravljene posvetiti veliko časa.

Grafična podoba igre spominja na nekaj, kar bi lahko opazovale na 8-bitnem ekranu zdaj že več kot trideset let starega gameboya. Detektiva in okolico spremljamo s strani, igro opazujemo v dvodimenzionalnem pogledu. Barvna paleta se, prav tako kot na originalnem gameboyu, ki je premogel zgolj štiri odtenke, giblje med le nekaj niansami sive, bele in črne. To pripomore k nastanku meglice negotovosti, v katero je igralka neprestano zavita, tako vizualno kot v sami igralni izkušnji. Edina izjema v tem pravilu je rdeča, ki v igri izključno upodablja kri. Ta na ekranu zaradi pomanjkanja drugih barv izrazito izstopa in še dodatno poudarja nasilna dejanja, ki so bila izvedena nad pikslastimi trupli.

Čeprav vsak primer umora stoji sam zase, jih povezuje ohlapna zgodba. Prvi je bil razrešen že dolgo nazaj, mali Wakaido zgolj posluša pripoved svojega dedka. V drugem protagonist preiskuje umor, povezan z družino, pri kateri je bil neuspešen že dedek. Zadnja dva primera pa povezujejo določeni liki in reference na prejšnje zgodbe. Nobena izmed posameznih pripovedi ni pretirano originalna ali inovativna, večina igra na trope detektivskih zgodb, ki smo jih že vse site – religiozni kulti, medgeneracijske družinske skrivnosti in graščine, v katerih straši. Sam narativ torej ni posebej mamljiv, igra je veliko močnejša v tem, kako to zgodbo podaja in kako vanjo vpleta igralko.

Kot detektiv Wakaido se igralka giblje po različnih lokacijah, ki so povezane z umori. Ob tem jo spremlja preprosta ambientalna 8-bitna glasba, ki dopolnjuje atmosfero posameznih destinacij. Tam igralka lahko zaslišuje priče in osumljence, da pridobi nove informacije, na podlagi katerih ustvarja zapiske. Iz knjižice tako lahko izbere posamezne koščke informacij in o njih nadalje povprašuje. V primerjavi z igrami, kot je Phoenix Wright: Ace Attorney, je tukaj fokus bolj na samih pogovorih in razpletanju zgodbe skozi različne interakcije. 

Igra je precej linearna, saj je znotraj posameznih pripovedi strukturno omejena na poglavja. Da zaključi posamezno poglavje, mora igralka zbrati določeno število novih sledi. V katerem vrstnem redu bo to storila, lahko izbere sama, vendar nevarnosti, da bi kaj izpustila, nikoli ni, saj so za nadaljevanje potrebne vse sledi. V prehodu med dvema poglavjema se igralka znajde v nekakšnem liminalnem prostoru, ki ga lahko interpretiramo kot Wakaidove misli. Tam detektiv koraka od enega opečnatega stebra, na katerem je pribit list, do drugega. Pred vsakim si zastavi vprašanja, povezana s primerom. Igralka tako izbere eno izmed sledi kot odgovor in tako se zgodba sproti smiselno sestavlja.

Ta sistem precej dobro deluje za igralke, ki si želijo kratke in preproste izkušnje, ki od njih ne terja preveč napora ali razmisleka. Razočara pa vse, ki so pričakovale kompleksnejšo zgodbo, o kateri bo potrebno premišljevati. Restriktivna struktura igralki nikoli ne dopušča, da bi videla kaj, česar ne bi smela, da kakšne informacije ne bi pridobila, ker bi zastavila napačna vprašanja, da bi se med reševanjem primera poškodovala ali dodatno vpletla ali celo da primera sploh ne bi rešila. Četudi igralka na vprašanja ne odgovori pravilno ali poskuša informacije sestaviti v napačnem vrstnem redu, bo na to preprosto opozorjena in dobila bo še eno priložnost.

Kljub temu igri v eni izmed štirih zgodb uspe povedati zelo zanimivo zgodbo, ki izrazito dobro deluje v mediju videoigre. Ker je bil detektiv napaden, se zbudi s poškodovano glavo, zaradi česar se ne spominja preteklih dogodkov. Zato mora igralka odkriti, kaj se je v resnici zgodilo, kdo je protagonista napadel, in ponovno ugotoviti, kaj se dogaja v primeru, ki ga je Wakaido sploh raziskoval. Sčasoma vse več dokazov kaže, da je zločin zagrešil detektiv sam, to pa vpliva tudi na njegovo in igralkino dojemanje sveta. Določene odločitve, čeprav smiselne, so nam odvzete, pregled nad tem, koga je igralka že kaj vprašala, je odvzet, predvsem pa so določene besede igralki položene pod prste. Ta zdaj že precej klasičen trik igralki ne le skozi zgodbo sporoča, da izgublja kontrolo, ampak ji to da vedeti tudi na mehaničnem nivoju.

Kljub vsemu pa se vsaka izmed pripovedi konča z nepričakovanim razpletom, ki celotno kratko zgodbo zadovoljivo zaključi. Čeprav nobena izmed njih ne predstavlja nič pretirano novega ali zares edinstvenega, je to zagotovo eden izmed zanimivejših načinov, da izkusimo detektivske zgodbe. Za tiste, ki jih privlačita postopno razpletanje zgodbe in gosta atmosfera, v katero so zavite take pripovedi, bodo te kratke igričarske epizode prijetne. Druge, ki bi si želele kaj več globine, izziva ali spodbude k razmisleku, pa bo ta izkušnja razočarala. Bolj kot romanu Agathe Christie se igra Wakaido’s case files približa epizodi serije Golobovega Jezera.

Razpletala je Lea.