RADART #3: Neven Korda

Nadzadeti nagovor Metelkovi, Mestu in Državi.

Tukaj mislijo, da imajo feudalno posest.

Tisti, ki imajo vedno na jeziku pojem odprte družbe tukaj delajo zaprto enklavo, družbo predpreteklosti zasvinjano z nenehnimi ideološkimi boji. In z ideološkimi boji prikrivajo svoje neskrupulozno vedenje. Svojo brezobzirnost.

Častijo normalnost. Generirajo večno sedanjost, shizofreno stanje, v katerem se je z zatiranjem raznolikosti mirno mogoče sklicevati na drugačnost, bogastvo razlik ; blebetati o multikulturnosti in delovati ksenofobno. Govoriti o demokraciji in hkrati presojati o vsem.

Nekateri se imajo za nezamenljive. Prav zares se imajo. Čeprav nihče ne ve, iz česa črpajo to prepričanje.

Čedalje bolj prevladujejo mediokritete in oportunisti.

Da, potrebne so tudi konsenzualne družbene vrednote, pa čeprav mnoge ob tej besedi spreleti srh po telesu. Seveda, ko pa izhajajo iz sebe samih, kjer je vrednota prazna beseda, ki jo meljejo v razspisnih polah, objavah za medije in strankarskih dokumentih.

Kdor misli, da je odprta družba zgolj odprto lovišče na družbeni kapital, ta seveda to reč razume kot džunglo, kjer vlada pravica močnejšega in glasneje rjovečega. Revolucionarni puritanizem antiglobalistov, novih družbenih gibanj in puritanizem glasbene industrije sta eno in isto: v ljubezni do lepote vidita greh. V ljubezni do lepote vidijo greh. Svojo omejenost s tem trenutkom nam vsiljujejo kot usodo. Drugačnost so uzurpirali fašisti.

V bližnji prihodnosti se bomo ločevali po tem, kdo je za razvoj in prihodnost in kdo je zamrežen v apologetski džungli sodobnega globalizma.

Bilo je že rečeno: Zgodovinski spomin se aktivira v trenutku nastopa nevarnosti.

------------------

Na razvalinah alternatinovanja se bohoti konformizem, egoizem, lenoba duha. Črno, črno, črno. Črno na belem, (da se na razvalinah alternatinovanja bohoti….)

Neven Korda, december 2012

***

Neven Korda: UTRJEVANJA N⁰#

Serije performansov Enega s preveč vložene entropije

I. Nadzadeti nagovor

Video umetnik in performer Neven Korda je v okviru svojega zadnjega radijskega performansa Severozahodno od Jugovzhoda, ki je potekal 17. decembra 2012 v klubu K4 (platforma Radar #3 Radia Študent) prebral tudi »Nadzadeti nagovor Metelkovi, Mestu in Državi,« kot ga je sam poimenoval. Šlo je za manjšo predelavo govora najbolj izvozljivega slovenskega pisatelja Draga Jančarja, kot ga je imel na konvenciji SDS na Bledu 16. septembra 2000. Začel se je takole: »Za to državo mislijo, da jo še zmeraj imajo v fevdalni posesti. Kajti tisti, ki imajo vedno na jeziku pojem odprte družbe, iz Slovenije delajo zaprto enklavo, družbo podaljšane preteklosti z nenehnimi ideološkimi boji. In z njimi prikrivajo svoje neskrupulozno vedenje.« Korda je uvodne besede Jančarja »prekonvertiral« le v smislu večje neposrednosti, ob čemer je kazalnost obdržal. S tem, ko je Korda v kratek tekst vnesel nekakšen performativni sedanjik, je hkrati ustvaril agitacijski okvir, na podlagi katerega postane povsem razvidno, da ne moremo več govoriti o nobenih kvalitativnih diverzifikacijah, temveč le še o strukturi govora, ki ima nekakšno »lijakasto strukturo«. Namreč, medtem ko se ob določenih političnih vprašanjih v bližnji preteklosti vsaj za trenutek zazdelo, da imamo opraviti z dvema nasprotujočima si polarnostima, se ravno ob rehabilitaciji polhistoričnih prispevkih, kakršen je Jančarjev, jasno vidi, da je logika nanašanja na »domnevno nezamenljive« ves čas enaka; pa naj si gre tako za sistem Države, Mesta ali – Metelkove. Korda, dejavni ustvarjalec umetniške scene Metelkove zadnjih dvajsetih let, je hkrati tudi njen najbolj oster opazovalec, analitik in luciden kritik: »Na razvalinah metelkovanja se bohoti konformizem, egoizem, lenoba duha. Črno, črno, črno. Črno na belem.« Z dobršno noto samo-refleksije Korda na ta način odpira eno največjih rak-ran micelija slovenske umetniške alternative, ki je, kakor je imela v drugi polovici osemdesetih (velikokrat sicer na račun skupnega zunanjega sovražnika – Beograda) določene privilegije s strani republiške administracije (denimo prepustnice za nakup tehnične opreme), jih je po vzpostavitvi nove države hitro izgubljala, dokler ni postala, posebej od leta 2008 naprej slovenska alternativna umetniška srenja popolnoma demontirana, danes skoraj kriminalizirana.

2. Apropriacija »pravega biznisa«

Kordov dve leti mlajši znanec iz Fakulteti za družbene vede J.J. je kulturniške »privilegije«, predvsem glede uvoza in nabave tehnične opreme s pridom izkoriščal. Ko se je odločil, da bo krilatico služenje domovini oplemenitil v smislu služenje z domovino, naj bi svoj privatni biznis skupaj s kolegom Bavčarjem začel v založništvu in kot uvoznik prvih Macintosh računalnikov. Med letoma 1986 in 1987 naj bi Igor Omerza in Janez Janša ustanovila podjetje Mikro Ada, nastalo pod okriljem ZSMS in se ukvarjalo s prodajo uporabne programske opreme domačih razvijalcev, ki so jo tedaj pač morali prešvercati iz tujine, in to prav s pomočjo privilegijev za potrebe kulture, predvsem založniške in video dejavnosti. Kolega Bavčar naj bi v istem času ustanovil podjetje Ada Graf, usmerjeno v založništvo, kot poslovna partnerica pa naj bi aktivno sodelovala tudi Silva Predalič, takratna partnerica JJ-a. (Vir: Starc, Janez: Jabolko in politika, 30.3. 2011, vir: http://www.jabolko.org/mac/244-jabolko-in-politika) Tovrstni družinsko-poslovni model se je v zadnjih dvajsetih letih uspešno razširil na prevladal kot najvitalnejši del uspešnega Slovenca (ki se ne zajeda v proračunska sredstva iz naslova plač, temveč investicij in naročil) na račun občutka za »pravi biznis.« Kakršenkoli naj bi ta že bil, je hitro zrasel čez »kulturno-politično« zaledje ter se razrasel čez samega sebe do te mere, da je postal samemu sebi premajhen in segel v področja, ki jim ni bil dorasel. Ko so se pojavile izgube, so se začeli naglo kriminalizirati vsi prostori drugačnosti, ki niso neposredno podpirali familiarno poslovnega tipa družine oziroma stranke Enega. V tem kontekstu so se prostori drugačnosti v smislu akademskega, medijskega, kulturnega in umetniškega prostora ter znanstvenega in strokovnega diskurza podprti s političnimi pritiski začeli naglo zoževati. Metelkova kot prostor neodvisne umetniške in kulturne produkcije kljub mnogim poskusom uzurpacije še vedno deluje; kot izhodiščno mesto zavzetja, kot enklava, kot unikuum v mestu in svetu, a tudi kot čitanka; destabilizacije, segregacije, konfrontacije, zažiranja, kolonizacije.

3. Stopnje entropičnosti Nevena Korde

Drugačnost so uzurpirali fašisti. Takšno stanje bi lahko imenovali apropriacija (prilastitev) kot se pogosto uporablja v kontekstu diskurza umetnosti, a se zdi, da je v tem primeru ustreznejši izraz entropija. Medtem, ko polje uradne politike vse bolj drsi proti lastnemu klistiranju, se polje kulture in umetnosti z določenim procesom samo-klistiranja bori vsaj od 2008 naprej. Namreč; v poziciji krvnika za določitev naslednjega v liniji za odstrel na polju kulture se pogosto znajde bodisi naš človek, bodisi moj sosed oziroma sosedova žena. »So what?« Žiga Turk je v tem primeru zgolj zombi, ki sledi ukazom Enega. Tudi video in agitacijski postopki Nevena Korde so v zadnjem času zgoščeni okoli Enega; in sicer kot Gledališče enega, kot si ga je zamislil starosta slovenskih igralcev Stane Sever, po tem, ko je po dolgih letih igranja izstopil iz najbolj referenčne slovenske igralske institucije, ljubljanske Drame, in začel delati predstave z enim igralcem – s samim sabo. Umrl je 18. decembra 1970, neposredno po odigrani monodrami v Ribnici na Pohorju. Severjeva skorajšnja smrt na odru je tako lahko v enaki meri metafor za povod Gledališča enega, izhajajoč iz njegovega velikanskega razočaranja nad prakso umetniške institucije v slovenskem okolju, kot vznik neskončne entropičnosti kulturnega prostora. Entropija je sicer termodinamična količina, ki si jo telesa izmenjujejo, ko si izmenjujejo toploto, medtem ko se v informatiki uporablja kot merilo za neurejenost sistema oziroma za postopno degeneracijo sistema prti kaosu. In v tovrstnem kaosu neurejenih razmer, stabilizacijskih ukrepov in varčevalnih shem, ki gredo na račun kaotičnih umetnikov, se Korda vrača v izhodiščno pozicijo; k raziskovanju videa, v lastno performativnost in dialoško strukturo (nazadnje z Mihom Zadnikarjem: Utrjevanja, Projektni prostor Aksiome, 14. 12. 2012) kot v poglobitev lastnih idejnih, diskurzivnih in umetniških izhodišč, kot jih je začrtal v svojem dolgoletnem delovanju na področju performativnih in video umetnosti; kot režiser predstav, filmov, videospotov, mentor, videast, montažer, arhivirar, nekdanji vodja gledališke skupine FV 112/15, soustanovitelj alternativne videoprodukcije FV Video ter član skupine Borghesia.

4. Nič nas ne sme presenetiti.

Vprašanja, ki jih v svojih performansih pred gledalca razpostavlja Korda, so mnogokrat »dvojno zavita«, skoraj entropična. Performans Generator stranskih vej (GSV), premierno izveden v Španskih borcih 24. junija 2011, denimo zgoščeno prikazuje niz neodvisne umetniške produkcije Metelkove (video, teorija, glasba, ples, sodobni cirkus, performans), kar združuje z njeno kritiko, ob čemer gre za sočasno prepletanje prezentacije in refleksije, kar Korda počne v obliki dvojne vijačnice. Tovrstno početje sproža učinke entropičnosti, saj se avtor kakršnemu koli redu ali urejenosti za vsako ceno vnaprej izogiba in na koncu tudi izogne. GSV je tako hkrati kritika gledališke predstave kot njegov manjko; hkrati niz kvalitativnih elementov brez pravil zlaganja, hkrati stranska veja performativnega prostora kot in njen najbolj točen in oprijemljiv del. Položaj na področju neodvisne kulturne produkcije se namreč spreminja tako naglo in tako nenapovedljivo, da bi kakršnakoli fiksacija elementov v smislu urejene enote diskurza imela učinke moralitete. V nasprotju s tem Kordina entropičnost ostaja ves čas predvsem kritika oportunizma in mediokritete; ki po temeljni osi izhaja iz logike alternativnih videov osemdesetih, na primer Meje kontrole številka 4; avtorjev: Aine Šmid, Marine Gržinić, Barbare Borčič in Dušana Mandića iz leta 1983. In medtem ko je struktura tabuiziranega govora danes enaka, ko so nanašalnice tipa levi ali desni odveč, se zdi, kot da votlo mesto argumenta zapolnjuje ravno pozicija alternativne umetniške misli iz konca osemdesetih, ki je bila tik pred »pridobitvijo« nove države - tiho privilegirana, takoj zatem pa - tiho žrtvovana. In prostora za nove ljudi več preprosto – ni. Zombiland.

»Prišel je čas. Pridnih organizatorjev. Stabilizacijskih ukrepov. Gospodarjev. Šankerjev. Marljivih čebelic. Povprečnih števil. Odprtih za predloge. Konformizma. Lenobe duha. Pridkanih.« (Neven Korda, 2007)

Andreja Kopač