»Tovariši, večer je. Kmalu bo padla noč.«

Nadaljujemo z zadnjim prispevkom v seriji oddaj o življenju Gabriela d’Annunzia. Italijanski umetnik, ki je povojno Italijo spremenil v lastno predstavo, je vrhunec svoje politične moči dosegel z zavzetjem danes hrvaškega mesta Reka. Zadnjo oddajo smo končali z d’Annunzijevo razveljavitvijo plebiscita, ki naj bi odločal o njegovi zapustitvi mesta. V današnji oddaji si bomo tako ogledali potek konca d’Annunzijevega reškega eksperimenta in njegovo vlogo v obdobju fašističnega režima Benita Mussolinija.  

D’Annunzijeva razveljavitev plebiscita je vodila v prvo večjo prelomnico njegove vladavine na Reki, s čimer je začel naglo izgubljati podporo med velikim delom svojih pristašev. Največji udarec je predstavljal odhod stotnika Vadala, s katerim je zgolj v enem tednu Reko zapustilo 750 vojakov. Narava d’Annunzijeve oblasti se je začela nekoliko spreminjati in upravljanje mestne države je dobivalo vse bolj ustrahovalne primesi. Med prebivalstvom so naraščali očitki, da d’Annunzio Reke več ne zaseda v imenu Italije, temveč da ustvarja lastno mestno državo.

Naraščajoča nesoglasja, odhodi velikega števila vojakov in višja raven represije s strani arditov pa niso ogrozili edinstvenega življenja na Reki. D’Annunzio in njegovi izbranci so morda še močneje vztrajali v organizaciji parad, raznovrstnih slavij, bizarnih tematskih zabav in medsebojnih potegavščin. O teh bi lahko govorili celo večnost, a naj ob tej priložnosti izpostavimo le neuresničeno idejo tematske zabave, predlagane s strani d’Annunzijeve desne roke, Guida Kellerja. Pustna zabava bi se odvijala v obliki pomorske bitke med vsemi različnimi narodnostmi v Reki - vsaka narodnost pa naj bi imela svojo barko. V namišljen grad, ki je bil v resnici zgolj kopalniški paviljon, bi zaprli skupino žensk, te pa bi na koncu pripadle zmagovalcu bitke. D’Annunzio je predlog tematske zabave zavrnil, češ da naj bi bil ta preveč d’annunzijevski.

Očitki, da je d’Annunzio ustvarjal nekakšno lastno republiko, so bili smiselni. A ne zgolj to. D’Annunzio je postopno zagovarjal tudi vse bolj zmedene ideološke nazore, ki so ustvarjali čedalje težje prepoznavno - recimo temu - zunanjo politiko njegove mestne republike. Po eni strani je opeval italijansko invazijo na Libijo, medtem ko se je po drugi strani ponašal kot strogi nasprotnik zahodnega imperializma. V imenu Reke je zagotavljal svojo podporo irskemu Sinn Feinu in egiptovski revoluciji. Njegova vizija je združevala podporo protibritanskim nacionalističnim gibanjem po vsem svetu in nekakšno harmonijo celotnega človeštva, ras in religij. D’Annunzio je bil istočasno deležen podpore tako Mussolinija kot Lenina, medtem ko je njegov politični nazor postajal vse bolj nerazumljiv.

Junija 1920 je s padcem Nittijeve vlade nastopil začetek konca d’Annunzijeve vladavine na Reki. Novica, ki jo je na začetku veselo pozdravljal, je nato na oblast privedla d’Annunzijevega starega znanca, njegovo nekdanje politično žrtveno jagnje, Giovannija Giolittija: liberalca, ki ga je pred začetkom prve svetovne vojne d’Annunzio v svojih govorih morda preklel celo bolj kot padlega premierja Nittija. Giolitti je začel  popolnoma ignorati d’Annunzia in sprožil neposredna pogajanja s Kraljevino SHS.

Paranoja na Reki je postopno eskalirala. D’Annunzio je bentil čez kraljevino SHS, jo primerjal s pošastjo in si izmišljeval vedno nove poniževalne stereotipe o slovanskih narodih. Zanimivo je, da je pri tem pogosto izpuščal le Hrvate, medtem ko je ostale slovanske narode enačil s svinjskimi pastirji. Ne glede na teoretično simpatijo s hrvaškim narodom so bili prav tako kot srbski meščani tudi hrvaški nagnjeni k zapiranju in izgonom. Naj ob tem dodamo, da si je d’Annunzio prizadeval, da se Hrvati osvobodijo srbske nadoblasti, in si pri tem dodeljeval možno vlogo. Kot je dejal: “V Zagreb lahko vstopim kot osvoboditelj.”

Italija in Kraljevina SHS sta 12. novembra 1920 podpisali Rapalsko pogodbo, po kateri naj bi Reka postala neodvisna mestna država, ki bi bila s pasom ozemlja povezana z Italijo. D’Annunzio je ostro zavračal točke sporazuma in je v duhu nemoči nad potekom dogodkov zapadel v depresivno obdobje. Cele dneve naj bi preživel sam v sobi, v družbi kakaduja in hrtov. Vzporedno z njegovim počutjem pa je nihalo tudi razpoloženje mesta. Odhajanje najvplivnejših vojaških poveljnikov in vojakov se je nadaljevalo in v mestu je ostal le še najmlajši in najbolj radikalen d’Annunzijev kader.

Apatični in vse bolj iracionalni poveljnik Reke je prejel ponudbo italijanskega admirala Milla, da se d’Annunzijevi legionarji preselijo v Zadar, kjer bi izvedli vstajo. Ponujena možnost vstaje je bila zadnja večja priložnost d’Annunzijevega sodelovanja v odmevnejši akciji, a je to menda medlo zavrnil. Vsekakor pa ni dokončno obupal. Svojo vojsko je poslal na otoka Krk in Rab, a je bila ta kaj kmalu pregnana s strani italijanske vojske. Edini rezultat, ki je izšel iz omenjenega poskusa, je bil morda le ogromen bronast zvon, ki so ga d’Annunzijevi vojaki kot trofejo prinesli z otokov. Pozneje je dobil častno mesto kot okrasek v d’Annunzijevi delovni sobi.  

Ob Giolittijevi vrnitvi, upadu razpoloženja na Reki in seveda podpisu Rapalske pogodbe je padec d’Annunzijeve vladavine postal le še vprašanje časa. Giolitti je drastično okrepil blokado mesta, kar je kmalu vodilo v stradanje prebivalstva in d’Annunzijeve vojske. Morala mesta je upadala in četudi je preostanek d’Annunzijevih pristašev še ohranjal določen entuziazem, je vse kazalo na to, da je d’Annunzio dokončno obupal. Šestega decembra sta rušilec in torpedovka, ki sta tvorila del reške blokade, priplula v mestno pristanišče. D’Annunzio, ki bi tovrsten dogodek še pred mesecem dni najverjetneje pospremil z dolgim dramatičnim hvalospevom, polnim romantiziranih metafor in antičnih elementov, je prihod novih dezerterjev pozdravil z: “Tovariši, večer je. Kmalu bo padla noč.”

Giolitti je določil zadnjo možnost d’Annunzijevega umika. S svojo vojsko bi moral zapustiti Reko do 24. decembra - z možnostjo amnestije. V trenutku, ko sta postala možen razplet dogodkov in prihodnost Reke popolnoma predvidljiva, je d’Annunzio pozval k narodnemu bratomoru, poslednji bitki.

“Komu zmaga? Nam! Komu zmaga? Herojem!”

Dober mesec po podpisu Rapalske pogodbe so se nad horizontom morja prikazale italijanske bojne ladje, iz notranjosti pa so Reko obkolile čete italijanske vojske. Sledili so trije dnevi spopadov, ki so se pozneje v zgodovino zapisali kot krvavi božič. D’Annunzio je zapadel v ekstazo. Njegova vojska naj bi mu menda večkrat onemogočila vstop na bojišče. Kot oceni Hughes-Hallett, naj bi bil več kot pripravljen na osvojitev vloge mučenika. Emocionalno zmeden spopad med italijanskimi brati, ki je na d’Annunzijevi strani štel kakšnih šest tisoč legionarjev, na strani redne italijanske vojske pa okrog 20 tisoč, je imel vnaprej začrtano usodo. Po padcu granate v mestno palačo se je d’Annunzio naposled le predal. Navkljub temu, da je Reko prevzel oblak črnega dima, ter številnim eksplozijam in strelom je po treh dneh spopadov padlo le triintrideset mož. Po zaključenih častnih pogrebih padlih vojakov in ostalih poslovilnih slovesnostih sta se d’Annunzio in preostanek njegove vojske 18. januarja 1921 dokončno umaknila z Reke.

Če izpustimo razmere, ki so prevevale Italijo v naslednjem letu, kot je na primer zaostrovanje spopadov med fašisti in socialisti, lahko naredimo preskok do oktobra 1922, ko je Mussolini prevzel vodenje Italije. D’Annunzio se je vse od umika z Reke občutno umaknil tudi iz sfere javnega življenja, popolnoma pa se je izogibal italijanskemu političnemu dogajanju. Njegova predhodna razpetost med socialističnimi in fašističnimi oboževalci je zgolj potrjevala, da d’Annunzio ni pripravljen podpreti nobenega gibanja in da lahko v imenu politike sledi le samemu sebi.

Zadržanost njegove politične misli ga je spremenila v močno iskan artikel italijanskega političnega trga. Avgusta 1922 je d’Annunziu pisal celo njegov stari sovražnik, bivši premier Nitti, ki ga je prosil za sodelovanje. Vprašanje je bilo tako le, katera od političnih skupin si bo na svojo stran priborila politično moč d’Annunzijeve podobe. To pa je navkljub zelo pasivnemu in deloma kljubovalnemu odnosu d’Annunzia uspelo fašistom.

Sploh po Mussolinijevem prevzemu oblasti d’Annunziu ni ostalo veliko izbire. Še isti dan po fašističnem prevzemu oblasti mu je Mussolini pisal: “Ne prosim vas, da se postavite na našo stran, čeprav bi nam bilo to v veliko oporo; toda prepričani smo, da se ne boste zoperstavili čudoviti mladini, ki se bojuje za vas in vašo Italijo.” D’Annunzio se je zavedal omejenega manevrskega prostora in med drugim v odgovoru Mussoliniju zagotovil: “... ne bom videl ničesar, slišal ničesar...”

Njegov sloves v Italiji je bil izjemen, njegovi dosežki sestavni del fašističnega gibanja in Mussolini se je dobro zavedal, da mora - če bo to le mogoče - z d’Annunziem nekako sobivati, a ga ob tem držati v ozadju dogajanja. Mussolini in fašisti so intenzivno posegali po d’Annunzijevem opusu fraz, metafor in prenekaterih domislic, ki jih je zgradil v svojem eksperimentu na Reki. Senca d’Annunzijevega repertoarja se je pogosto pojavljala v Mussolinijevih govorih in v fašističnem bojnem vzkliku “Eja, eja, eja, alala!”, ki ga je d’Annunzio v svojo vojsko vpeljal po Ahilovem vzoru. Potem so bili tu še ostali prevzeti elementi iz njegovega reškega eksperimenta, kot so zastave, črne srajce, pesmi, oblike parad in še bi lahko naštevali. Vsaj v določeni meri so fašisti d’Annunziu vendarle priznavali njegove avtorske pravice.

Heroj “osvobojene” Reke je sprejel novo vlogo, umaknil se je od političnih zadev in se znova vrnil k pisanju. Nastanjen v svojem novem dvorcu, ki ga je poimenoval Vittorale, se je znova prepuščal orgijam in veliko časa posvečal dekoriranju dvorca in okolice. Zasnoval je amfiteater, zgradil tlakovan trg, vrt, na katerem naj bi po nekaterih ocenah zasadil deset tisoč grmičkov vrtnic, ter dvorec in njegovo okolico napolnil s trofejami svojih preteklih podvigov.

Njegov zapor je tako postal sanjska oblika d’Annunzijevega zadnjega življenjskega obdobja. Megaloman, ki je celotno življenje gradil lastno slavo in veličastnost, je tako dobil priložnost, da preostanek svojega življenja posveti gradnji muzeja samega sebe. Mussolinijeve podkupnine so od začetnih posameznih daril postopoma naraščale. Leta 1924 je d’Annunzio prejel letalo, s katerim je leta 1918 poletel nad Dunaj in ga nato razstavil v posebej za to zagrajeni kupoli na svojem posestvu. V istem letu je njegov dvorec Vittorale po Mussolinijevem odloku postal nacionalni spomenik, kar pomeni, da je stroške vseh gradbenih in dekorativnih del na posestvu krila država. Sledila so grandiozna darila, kot je na primer barka, v kateri je d’Annunzio plul na začetku vojne in jo nato razstavil v posebnem hangarju na posestvu.

Na posestvo so mu pripeljali tudi polovico bojne ladje Puglie, ki jo je namestil nad svojim vrtom, celotno posestvo pa je dekoriral z ohišji granat, mostovi ter raznovstnimi objekti in spomeniki. Posestvo je kmalu razširil še z nakupom bližnjega hotela. Leta 1926 je bil povišan v generala, v istem letu pa je z ustanovitvijo posebnega inštituta z državnimi sredstvi izšla tudi izdaja zbranih del štiriinštiridesetih d’Annunzijevih knjig.

Mussolini, ki je d’Annunzia na njegovem posestvu strogo nadzoroval - šest od skupno enaindvajsetih ljudi v d’Annunzijevi službi je bilo pripadnikov fašistične policije -, mu je v hišnem priporu izpolnil skoraj vsako željo. Med vsemi uresničenimi željami je ostala le ena neizpolnjena prošnja. Mussolini mu namreč ni želel zgraditi privatnega letališča na posestvu.

Naslednje dobro desetletje v življenju d’Annunzia ni privedlo do drastičnih sprememb. Menjave ljubimk, novi spomeniki in darila, slavja ter negovanje ustaljenih razvad so se mirno nadaljevali. Čeprav ga je Mussolini občasno še vedno obiskoval, ni nikoli preveč resno prisluhnil d’Annunzijevim nasvetom. Eno izmed resnejših nasprotovanj d’Annunzia je zadevalo Mussolinijevo srečanje s Hitlerjem leta 1934, pri čemer Mussolini ni upošteval d’Annunzijevega nasveta. In ko že omenjamo nacistično Nemčijo, je imela tudi ta svoj pogled usmerjen napram Gabrielu d’Annunziu. V njegovem dvorcu naj bi bila vse do njegove smrti nastanjena nacistična agentka.

D’Annunzio je v zadnjem obdobju življenja postajal vse bolj slaboten. Nekateri viri namigujejo, da je že več let podlegal sifilisu, poleg tega pa se je v zadnjem obdobju intenzivneje predajal uporabi prenekaterih opijatov: užival naj bi namreč velike količine kokaina, sulfonala in lavdanuma. 1. marca 1938 je v starosti štiriinsedemdesetih let umrl za posledicami možganskih krvavitev.