Španska državljanska vojna - prvi del

*Na sliki proslave v Madridu ob razglastivi druge španske republike aprila 1931, dva dni po tem, ko je iz države pobegnil kralj Alfonzo XIII. in je padla vojaška diktatura generala Miguela Prima de Rivera.

Tokrat začenjamo dvodelni cikel dveh Repetitiev, v katerih bomo govorili o španski državljanski vojni. Letos spomladi je od njenega konca minilo osemdeset let. V šolah jo največkrat spoznamo kot uvod v drugo svetovno vojno oziroma kot njeno generalko. Da so se nad Evropo zbirali viharni oblaki, je v drugi polovici tridesetih lahko videl vsak, in države, ki so se v špansko državljansko vojno vpletle, so jo dejansko videle v tej luči, torej kot pripravo na spopad med velikimi evropskimi silami. A tokrat bomo špansko državljansko vojno in neuspelo revolucijo, ki se je zgodila v tem vrtincu, pogledali primarno od znotraj, torej s španske perspektive. V prvem delu bomo predstavili takratno špansko družbo in konflikte, ki so pripeljali do državljanske vojne. 

Za začetek se moramo spomniti, da Španija ni bila edina evropska država, v kateri je v prvi polovici dvajsetega stoletja prišlo do državljanske vojne. Največja je seveda državljanska vojna v Rusiji, v kateri so se boljševiki bojevali za ohranitev revolucije. A tudi razmere v Nemčiji so bile močno podobne državljanski vojni. V drugačnem kontekstu je na drugi strani Evrope na Irskem potekala irska državljanska vojna. 

Španija je bila vendarle posebna, in sicer v tem, da ni bila udeleženka prve svetovne vojne. To priča o tem, kako oddaljena od glavnega toka evropske zgodovine je bila na prelomu stoletja Španija. Na drugi strani je imela vojna usoden vpliv na vse države udeleženke. Vse druge državljanske vojne v tem času izhajajo iz pretresa, ki ga je povzročila velika vojna. Vpliv prve svetovne vojne na evropske države je skoraj nemogoče preceniti. Prav zato se nam hitro izmuzne razlika med razvojem Španije na začetku 20. stoletja in razvojem preostalih evropskih držav. 

Španiji je v zadnji četrtini 19. stoletja in na začetku 20. stoletja vladala tako imenovana liberalna monarhija. Monarhistična Španija burbonske restavracije je trajala od leta 1875 do leta 1931, njen obstoj pa na obeh koncih omejujeta dve kratki obdobji španskega republikanizma. Prva republika je trajala manj kot dve leti, druga se je obdržala osem let.  Španija s preloma stoletja se je še vedno v marsičem ozirala na davno preteklost, ko je gospodovala staremu in novemu svetu. Vrata za to preteklostjo so se dokončno zaprla s špansko-ameriško vojno, v kateri so vzpenjajoče se Združene države Amerike Španiji odvzele še zadnje čezmorske kolonije: Kubo, Portoriko in Filipine. Poraz v vojni, ki je bil za ZDA komaj kaj več kot razgibavanje pred vstopom v elitni klub velikih svetovnih sil, je bil za Španijo hud psihološki udarec in soočenje z drugorazrednostjo v mednarodnih odnosih. 

Šibkost Španije, ki se je pokazala v vojni z ZDA, je izhajala iz zaostalosti države. Kljub nekaterim političnim reformam se je industrijska revolucija države komaj dotaknila. Izjemi sta bili Katalonija, ki je doživela klasično industrializacijo z začetkom v tekstilni industriji, in s premogom bogata Baskija. Velik del kapitala je prišel iz tujine, v prvi vrsti iz sosednje Francije in Velike Britanije, kasneje pa vse bolj tudi iz ZDA. Domači bogataši so bili največkrat stari veleposestniki, ki niso čutili potrebe po tem, da bi spremenili način gospodarjenja, ki so ga podedovali še iz fevdalnih časov. Te gospodarske realnosti so se izražale v družbenih odnosih, v katerih je bila zaostalost še najbolj očitna. V začetku 20. stoletja je imela Španija okoli 11 milijonov aktivnega prebivalstva. Od tega je bilo 8 milijonov revežev, predvsem dninarjev, malih kmetov zakupnikov in industrijskih delavcev. Srednjega sloja, to je premožnejših kmetov in male buržoazije, je bilo okrog dva milijona. Približno milijon ljudi pa so tvorili privilegirane družbene skupine, veliki zemljiški posestniki, velika buržoazija, duhovščina, uradništvo in vojska. Tri četrtine prebivalstva je bilo kmečkega in še leta 1930 je bila več kot polovica ljudi nepismenih.

Premoženjska neenakost je bila izrazitejša kot v drugih evropskih državah. V južnem in osrednjem delu države, npr. v Andaluziji in Manči, so prevladovale velike posesti v lasti  z zemljišč odsotnih latifundistov. Slednjo je obdeloval razred okoli dveh milijonov dninarjev, poljedelskih delavcev brez zemlje. Na drugi strani je imelo 50 tisoč plemičev v lasti polovico ozemlja. Bolj kot v 20. stoletje je v ancien régime spadala tudi cerkev z 80 tisoč duhovniki, menihi in redovnicami. Še posebej močan je bil jezuitski red, ki je s sistemom državnih privilegijev popolnoma obvladoval ljudsko izobrazbo. Cerkev je imela tudi velik političen in ekonomski vpliv. Tretjina zemlje je pripadala verskim kongregacijam, nemajhen pa je bil tudi njen lastniški delež v industriji in bankah. Tradicionalen je bil tudi njen vpliv v političnih strankah na desnici. 

Drugi steber konzervativizma pa je bila vojska. Ta je bila zavetišče plemstva in srednjega sloja, ki je želel postati del elite, kar je odražala tudi njena sestava. Razmerje med častniki in vojaki je bilo 1 proti 6, razmerje med generali in vojaki pa manj kot 1 proti 100. Vojska je bila tudi glavno oporišče monarhistov. Ti se od tridesetih dalje delijo na dve vrsti: alfonzisti, ki so zagovarjali restavracijo Alfonsa XIII., in na precej starejše in ultratradicionalistične karliste, ki so že v prvi polovici 19. stoletja zahtevali prestol za Karla Burbonskega, znanega tudi zgolj kot don Carlosa. 

Del vojske, ki je bil kolikor toliko vojaško sposoben, je bil nastanjen v kolonijah. Po izgubi Filipinov in Kube je bil to zgolj še Maroko. Tu je španska vojska v dvajsetih letih bíla krvavo vojno z upornimi berberskimi plemeni na pogorju Rif, zaradi česar je vojna znana kot rifska vojna. Ta danes precej pozabljen spopad je bil v resnici zelo resna vojna, v kateri je Španija celo kolonialno kožo odnesla zgolj zaradi francoske intervencije. Zgolj Francija je v Maroko poslala 160 tisoč vojakov, kar je na primer približno toliko, kot so jih imele ZDA v Iraku na vrhuncu iraške vojne. Španija je v spopadih izgubila več kot štirideset tisoč mož. Ta spopad je močno pripomogel k šibitvi monarhije. 

V tem času so nastale politične organizacije levice, ki so bile razdeljene na socialiste, anarhiste in komuniste. Drugi vzrok za vznik teh političnih gibanj, ki so mobilizirala proletariat in revna kmetijska gospodarstva, je razvoj, ki ga je spodbudila prva svetovna vojna. Španija je lahko med vojno zaveznikom po ugodnih cenah prodala toliko hrane in industrijskih proizvodov, kolikor jih je lahko proizvedla, mir pa je seveda tej ugodni situaciji naredil konec. 

Reakcija, desnica vseh političnih barv, je iskala pot, kako streti levičarske sile. Odgovor je našla v vojaški diktaturi generala Miguela Prima de Rivera, ki je septembra 1923 izvedel državni udar - pronunciamento - in v dogovoru s kraljem razpustil parlament. De Rivera se je sicer povezoval z Mussolinijem in se pri njem zgledoval pri vzpostavitvi korporativnega državnega sistema, a ga ne moremo označiti za fašista. Preziral je politiko kot tako, še posebej pa politike; verjel je, da mora vladati brez njih. Nikoli ni poskušal ustanoviti množičnega političnega gibanja in se je raje zanašal na elitne kroge duhovščine, zemljiškega plemstva, velekapitala in vojske. Pisec in hispanist Gerald Brenan ga je opisal kot tipičnega pripadnika “aristokracije, zaljubljene v pijačo, ženske in konje, ki je stoletja vladala najbolj sestradanim in izkoriščanim kmetijskim delavcem v  Evropi”.

De Riverov režim je trajal do leta 1930, ko so ga pokopali velika gospodarska kriza in poslabšani odnosi z vojsko, ki mu je odrekla podporo. Njegovi nasledniki niso mogli obvladati situacije, zato so morali spomladi leta 1932 dovoliti volitve, ki so zmago prinesle republikancem. Kralj Alfonso XIII. je moral brez zavezništva z vojaško diktaturo, ki je na koncu ni podpirala niti vojska, zapustiti državo. Druga španska republika je bila razglašena 14. aprila 1931. Predsednik vlade je postal Manuel Azaña, ki se je namenil reformirati državo. Prihajal je iz stranke levih republikancev. Politično je bila to stranka leve sredine, ki je podporo črpala iz antiklerikalno usmerjenega srednjega razreda. Za formiranje vlade se je povezal z drugimi levimi strankami, v prvi vrsti s socialisti, ki jih je vodil Francisco Largo Caballero. Slednji je prevladal nad levim krilom socialistične stranke, ki je nasprotovalo vstopu v vlado. Zunaj so ostali anarhisti. 

Ponovno pozdravljeni v oddaji Repetitio, v kateri govorimo o španski državljanski vojni. V prvem delu oddaje smo prišli do konca režima generala Miguela Prima de Rivera in začetka druge španske republike. Prve parlamentarne volitve v novi državi so sicer dobili socialisti, ki pa niso mogli sestaviti vlade, medtem ko je bil Azaña za druge partnerje sprejemljivejši. Glavna organizacijska moč socialistične stranke Partido Socialista Obrero Español, znana tudi po kratici PSOE, je bil sicer sindikat Unión General de Trabajadores, krajše UGT. Močan je bil predvsem v rudarski Asturiji in Baskiji, pa tudi v Andaluziji in okolici Madrida. Na levici mu je konkurenco predstavljal predvsem anarhistični sindikat Confederación Nacional del Trabajo ali CNT. 

Moč anarhističnega gibanja je bila posebnost Španije. Medtem ko so v Prvi internacionali prevladale ideje Karla Marxa, so v Španiji med prvimi organiziranimi delavskimi gibanji prevladali podporniki Marxovega rivala, utemeljitelja delavskega anarhizma Mihaila Bakunina. Španija je bila primerna država za popularnost anarhističnih idej, ker je bilo delavstvo še vedno močno povezano s kmetijstvom. Španski kmetje so v državi tradicionalno videli predvsem represivni organ, proti kateremu so se večkrat dvignili v srditih uporih. Španski anarhizem je bil torej nadaljevanje puntarske tradicije in je v vsaki politični oblasti videl zametke prihodnje zatiralske oblasti. Čeprav so bili anarhisti zelo vplivni med delavci in aktivni pri organiziranju stavk, v parlamentarnem političnem življenju niso sodelovali in so ponavadi pozvali svoje privržence k bojkotu volitev. V času Azañove vlade so bili anarhisti glavna tarča državnega preganjanja. Predstavljali so veliko večino od 9000 “revolucionarnih agitatorjev”, ki so se do konca republikansko-socialistične vlade po uradnih podatkih znašli v zaporih. 

Azañova vlada je bila razočaranje za skoraj vse njene podpornike, še posebno pa za Larga Caballera, ki se je politično premaknil močno na levo in je bil kasneje, med vojno, glavni voditelj revolucionarno nastrojenega dela socialistov. Glavni neuspeh vlade je bila nujno potrebna zemljiška reforma. V prvih dveh letih je do zemlje prišlo le 12 tisoč družin, pa še te so morale zemljo plačati, saj so veleposestniki dobili odškodnino. Poleg tega je bil zakon napisan tako nerodno, da je bolj ogrozil relativno manjša posestva, medtem ko so veliki latifundisti ostali nedotaknjeni. Precej neuspešna je bila tudi reforma vojske, ki je bila zmanjšana. Častniki so dobili možnost plačanega odhoda v pokoj, kar pa so izkoristili predvsem levo usmerjeni častniki, za katere je vzdušje v vladi vedno bolj nenaklonjeni vojski postalo preveč zadušljivo. Namesto da bi reforma zmanjšala možnost političnega vmešavanja vojske, je zgolj strnila njene vrste na strani reakcije. Edini uspešni reformi sta bili reforma izobraževanja, ki je zmanjšala vpliv cerkve na osnovno šolstvo, in pa uveljavitev 8-urnega delavnika. 

Azañova vlada je razpadla po tem, ko so jo leta 1933 zapustili socialisti. Na volitvah jeseni istega leta je močno slavila koalicija desnih strank Confederación Española de Derechas Autónomas, krajše CEDA,  ki jo je vodil Jose Maria Gil-Robles. Gil-Robles je uspel oživiti koncept velike katoliške stranke in zraven pritegniti monarhiste, ki so imeli privržence predvsem v družbeni eliti. Desnica se je naučila lekcije izpred dveh let, da namreč volilni sistem nagrajuje velike stranke, zato so uspeli dobiti udobno večino v parlamentu. Na levici je obdobje desne vlade, ki jo je sicer vodil Alejandro Lerroux, dobila ime črno dvoletje. Razveljavljena je bila večina reform prejšnje leve vlade. Še pomembnejše pa je bilo krvavo zatrtje vstaje rudarjev v Asturiji.

Pobudo za stavko rudarjev v Asturiji je dal socialistični sindikat UGT, kasneje pa so se jim pridružili tudi sicer skeptični anarhisti. Stavka se je kmalu sprevrgla v revolucionarno vstajo, ki jo je država zatrla s pomočjo vojske. Ta je uporabila težko orožje, kot so artilerija, tanki in oklepni vlaki. Sodelovala sta tudi mornarica in letalstvo, ključno vlogo pa so odigrali maroški vojaki, ki jih je vodil general Francisco Franco.   V spopadih in nato pobojih vojakov je umrlo tri tisoč delavcev, še desetkrat toliko pa jih je bilo zaprtih. Vlada je priložnost izkoristila za obračun z levico, tako da so bili prepovedani praktično vsi levičarski časopisi in glasila. Dogodki so pospešili vedno hujšo polarizacijo v španski politiki, niso pa ogrozili konservativne vlade. Ta vseeno ni končala svojega mandata, saj je razpadla zaradi korupcijskih škandalov. Nove volitve so bile razpisane za februar leta 1936. 

Tokrat je bila levica tista, ki se je naučila pomena predvolilnih zavezništev. Socialisti so se z republikansko levico, komunisti in katalonsko avtonomistično stranko združili v Ljudsko fronto, ki je bila sklenjena mesec pred volitvami. Zavezništvo je  nastalo iz nuje, ne iz ljubezni. Dejansko je šlo za privolitev delavskih strank v program republikanske levice. Iz njega so bile izključene zahteve socialistov po nacionalizaciji industrije in bank.  Hkrati pa so socialisti pristali zgolj na sodelovanje na samih volitvah in se niso zavezali sodelovanju v vladi. Anarhisti k sporazumu niso pristopili, a tokrat svojih članov prvič niso pozivali k bojkotu volitev. Ljudska fronta je tiho podporo anarhistov pridobila predvsem s predvolilno obljubo o amnestiji za zapornike, aretirane leta ‘34.

Ljudska fronta je bila na volitvah nagrajena za pragmatičnost. Desne stranke so dobile 4 milijone glasov, Ljudska fronta pa skoraj pet. Ključno razliko so prinesli glasovi anarhistov. Razlika v parlamentu je bila zaradi volilnega sistema precej večja. Ljudska fronta je dobila 227 mandatov, desnica pa skoraj sto manj. Pri sestavi vlade pa se je začelo zapletati. Socialisti so bili globoko razdeljeni glede vstopa v vlado, ki jo je ponovno sestavil Azaña. Azaña je tako sestavil manjšinsko vlado buržoaznih strank, ki so jo podpirale delavske stranke. Prvi opravek vlade je bila odstavitev konservativnega predsednika Alcalája-Zamora. Ta sicer ni imel veliko moči, lahko pa bi razpustil parlament in sklical nove volitve. Da bi mu to preprečili, so ga zamenjali, na njegovo mesto pa je parlament izvolil Azaña. To naj bi pripravilo teren za vstop socialistov v vlado in pomirilo napetosti.

To pa se ni zgodilo, saj so razmere v parlamentu, sploh pa zunaj njega, počasi uhajale izpod nadzora. Dogodki na ulici so začeli prehitevati dogajanje v parlamentu. Razmere, ki so bile v kmetijstvu zaradi svetovne gospodarske krize že leta zelo slabe, so zaradi zastoja v mednarodni trgovini   dosegle kritično točko. 60 tisoč dninarjev, poljedelskih delavcev brez zemlje, je v provinci Extremadura zaseglo veleposestva in jih začelo obdelovati. Tovrstni zasegi zemlje so se nato razširili še v Andaluzijo in Mančo. V enem izmed teh zasegov zemlje je posredovala oborožena policija in ubila 17 ljudi. To je izzvalo hude proteste socialističnih in anarhističnih sindikatov. Po deželi se je začelo revolucionarno vrenje in vlada je začela izgubljati nadzor nad državnim aparatom. 

Na tej točki zaključujemo prvi del Repetitia o španski državljanski vojni. Drugi del, v katerem bomo govorili o revoluciji, državnem udaru generala Franca in porazu republike, bo na sporedu 8. septembra.

**Vmesni komad:  Rolando Alarcon :  La Huelga   (A la resistencia española)