Krvavo rdeče listje nemške jeseni

28. december 2015

Na parkirišču supermarketa v Wolfsburgu trije maskirani in kamuflirani roparji z avtom zaprejo pot bančnemu kombiju, ki prevaža milijon evrov. Po nekaj neuspelih poskusih odpiranja vrat kombija se odpeljejo s kraja zločina. Podoben neuspel poskus se je zgodil tudi pol leta prej blizu Bremna, najdena DNK pa letos januarja z obema oboroženima poskusoma ropa poveže Ernsta Stauba, Danielo Klette in Burkharda Garwega, ki naj bi bančno vozilo oropali že leta 1999. Gre za tri še vedno proste nekdanje člane pred desetletji aktivne levičarske militantne skupine Frakcija Rdeče armade, v izvirniku Rote Armee Fraktion ali krajše RAF. Nemške oblasti zanikajo možnost ponovne obuditve delovanja RAF-a, ponovne obuditve gverilskega boja proti kapitalizmu in imperializmu ter proti spet prisotnemu ali pa nikoli res odsotnemu fašizmu. Oblasti verjamejo, da pobeglim roparjem, ki že dolga leta živijo v podzemlju, le zmanjkuje denarja.

2. junij 1967

Zahodnonemško študentsko protestno gibanje doživlja vrhunec. Študentje odločno zavrnejo zahodni imperializem, ob tem pa tudi tradicionalne, parlamentarne procese odločanja, ki vodijo do vse večje družbene neenakosti. Gre za čas, ko je Zvezna republika Nemčija pod velikim vplivom ZDA in za čas, ko bivši nacisti še vedno zasedajo mnoge vzvode odločanja, komunistična stranka pa je prepovedana. Večmesečni val protestov, usmerjenih proti avtoritarnosti in zlaganosti vse bolj policijske zahodnonemške države, eskalira v demonstracijah proti uradnemu obisku diktatorskega iranskega šaha. Pred berlinsko operno hišo policisti in iranski varnostniki napadejo protestnike, med spopadi pa je ubit neoborožen študent Benno Ohnesorg.

Vse nas bodo pobili. Veste proti kakšnim svinjam se borimo. To je Auschwitz generacija. Ne moreš se pogajati z ljudmi, ki so ustvarili Auschwitz. Orožje imajo in mi ga nimamo. Moramo se oborožiti! –Gudrun Ensslin

V času in kontekstu študentskih vstaj se spoznata in zapleteta Andreas Baader, karizmatični mladenič, ki je kljub nadarjenosti pustil šolo in zapadel na kriva pota, in Gudrun Ensslin, mlada mati in učiteljica. 2. aprila 1968 z dvema kolegoma ponoči podtakneta ogenj v dveh trgovskih zgradbah in sta kmalu za tem aretirana. Po vložitvi pritožbe so vsi štirje začasno izpuščeni, a pobegnejo v Italijo, kjer sklenejo načrt o vrnitvi v Nemčijo in o ustanovitvi nove, razredno ozaveščene podzemne gverilske skupine.

4. april 1970

Andreasa Baaderja v Berlinu med vožnjo ustavi policija. Baader, ki ni nikoli opravil vozniškega izpita, a je bil obseden z vožnjo in s krajo avtov, se predstavi z lažnimi dokumenti, a mu prevara ne uspe in spet je vržen v zapor. Cenjena levičarska novinarka Ulrike Meinhof v tem času vse več sodeluje z Gudrun Ensslin in s preostalimi člani gverilske skupine ter z njimi skuje Baaderjev rešilni načrt.

Če zažgeš en avtomobil, je to kriminalno dejanje. Če zažgeš na stotine avtomobilov, je to politična akcija. – Ulrike Meinhof

14. maj 1970

Ulrike Meinhof oblastem predstavi zgodbo o pogodbi za knjigo o mladostniških zaporih. Dovolijo ji, da se z Baaderjem sreča v berlinski mestni knjižnici, pri tem pa zapornika spremljata le dva stražarja. V knjižnico na neki točki vstopijo trije oboroženi Baaderjevi kolegi, v nenačrtovanem strelskem obračunu ranijo knjižničarja, nato pa skupaj pobegnejo skozi okno. S tem se začne obdobje pravih anarhističnih gverilskih akcij in s tem tudi obdobje intenzivnega policijskega iskanja vpletenih, ki si življenje organizirajo v raznih najetih stanovanjih po Nemčiji. Mediji skupino po dveh vpletenih imenujejo tolpa Baader-Meinhof, čeprav Meinhof ni med ključnimi izvršitelji praktičnih dejanj v skupini.

Edini odgovor na nasilje je nasilje! – Gudrun Ensslin

21. junij 1970

Peterica osrednjih članov tolpe s še kakšnimi petnajstimi nemškimi kolegi odpotuje v Jordanijo na vojaški trening. Tam se zaradi skupnih antiimperialističnih pogledov povežejo s člani Palestinske osvobodilne organizacije, ob tem pa se učijo vojskovanja in splošne gverilske taktike. Z gostitelji kmalu pridejo v konflikte, predvsem ker Baader verjame, da jim puščavski trening ne bo pomagal pri mestnih misijah v Nemčiji, poleg tega pa Arabci ne sprejmejo najbolje nemških idej o združevanju revolucionarnega boja s spolno liberalnostjo. Baader kot vse bolj neuporabno vidi tudi intelektualko, a manj vojaško sposobno Ulrike Meinhof. Po vrnitvi v Berlin skupina novo pridobljena znanja hitro unovči pri simultanem ropu treh bank.

Aprila 1971 RAF izda programski dokument Koncept urbane gverile, kjer je za skupino prvič uporabljeno ime Frakcija Rdeče armade, ob tem pa je prvič uporabljen tudi znameniti RAF-ov logo z rdečo zvezdo in Heckler & Koch MP5 brzostrelko.

Pištola poživi stvari. Kolonizirani Evropejec oživi, ne kot posledica nasilja naših okoliščin, ampak ker vsa oborožena dejanja silo dogodkov izpostavijo sili naključij. – Andreas Baader

15. julij 1971

V iskanju gverilcev v sklopu Operacije Kobra ulice severne Nemčije zasede 3000 policistov. Člana RAF-a Petra Schelm in Werner Hoppe v ukradenem avtu prebijeta policijski kordon in nato zbežita vsak v svojo smer. Hoppeja policisti kmalu ulovijo, Schelm pa se ne preda in jo, komaj dvajsetletno, pokonča policijski strel v glavo. Postane prva članica skupine, ki jo ubije policija. Javnomnenjske raziskave tega časa kažejo, da z RAF-om simpatizira četrtina mladih Nemcev, k čemur gotovo precej pripomore tudi zastopanost žensk, ki se v vseh obdobjih delovanja skupine vrti okrog 50 %.

22. oktober 1971

Člana RAF-a Irmgard Möller in Gerhard Müller skušata rešiti kolegico Margrit Schiller in zapadeta v strelski obračun s policijo. Ustreljeni načelnik Norbert Schmid postane prva smrtna žrtev pripisana RAF-u, v naslednjih 22 letih ta številka zraste na 34.

11. maj 1972

Začne se tako imenovana RAF-ova majska ofenziva. Andreas Baader, Holger Meins, Jan-Carl Raspe in Gudrun Ensslin nastavijo štiri bombe blizu vhoda v ameriški vojaški štab v Frankfurtu. Okrog sedme ure zjutraj vse bombe eksplodirajo, uničijo velik del stavbe, poškodujejo dvanajst ljudi in smrtno ranijo vietnamskega veterana, polkovnika Paula Bloomquista. Tolpa Baader-Meinhof prevzame odgovornost za napad in zahteva konec ameriškega bombardiranja Vietnama.

Terorizem je uničevanje javnih zgradb in površin, kot so jarki, kanalizacije, bolnišnice in elektrarne. Vseh tarč, ki jih že od leta 1965 sistematično ciljajo ameriški bombni napadi v Severnem Vietnamu. Mestno gverilsko gibanje pa po drugi strani strah vnaša v mašinerijo države. Dejanja urbane gverile niso nikoli usmerjena neposredno proti ljudem. Vedno so usmerjena proti imperialističnemu stroju. Urbani gverilci se borijo proti terorizmu države. – Ulrike Meinhof

Do konca maja nato sledi še cela serija bombnih napadov Frakcije Rdeče Armade, že v tem času pa RAF uveljavlja tudi prakso naknadnega razlaganja vseh napadov z javnimi objavami. Kljub uspešnim akcijam pa smrt ne prizanaša niti članom Frakcije Rdeče armade, kar preostalim borcem precej zniža moralo, ob tem pa se RAF spopada tudi z nevarnostjo prvih izdajalcev, ki policiji predajajo pomembne informacije. V državi je mobiliziranih 130 tisoč policistov, ponujene so visoke denarne nagrade, kancler Willy Brandt pa poudarja, da bo vsaka solidarnost z gverilci tretirana kot sodelovanje. Pri preverjanju enega izmed namigov policija v nekih frankfurtskih garažah najde ogromno eksplozivnih sredstev. V garažo nastavi snemalne naprave in pripravi vse za strelski obračun.

1. junij 1972

Pred šesto zjutraj se h garaži pripelje vijoličasti porsche targa. Iz njega izstopijo Andreas Baader, Jan-Carl Raspe in Holger Meins. V okolici in na strehah okoliških stanovanj opazijo na stotine ljudi, očitno policistov. Raspe skuša zbežati, a je hitro prijet, Baader in Meins pa se skrijeta v garažo. Po približno treh urah se Baader prikaže na vratih. Ostrostrelec ga ustreli v nogo in Baader se umakne nazaj v garažo. Nekaj minut zatem se Meins preda, pri čemer ga policisti brutalno pretepejo, nato pa vdrejo v garažo in primejo še Baaderja. Celo akcijo snemajo televizijske kamere.

Vse, kar je o nas napisala policijska država v zadnjem letu in pol, je laž, špekulacija ali kontrapropaganda s ciljem diskreditirati teorijo in prakso urbane gverile in ustvarjati prepad med nami in našo bazo. – Andreas Baader

7. junij 1972

Gudrun Ensslin, še vedno pod vtisom Baaderjeve aretacije, zmedena vkoraka v hamburško trgovino z oblačili. Pri preizkušanju puloverjev prodajalec v njeni jakni opazi pištolo in pokliče policijo. Gudrun je nedolgo zatem prijeta.

15. junij 1972

Ulrike Meinhof in Gerhard Müller se skrivata v stanovanju nekega znanca, a sta hitro izdana. Ko Müller zapusti stanovanje in gre telefonirat, ga prime policija. Policisti v tem primeru niti niso prepričani, koga so aretirali, a se bo Müller v naslednjih letih obrnil proti tovarišem in se na sodišču izkazal za najbolj koristnega za tožilstvo. Takoj zatem gredo policisti v stanovanje aretirat še šokirano Meinhofovo. Zgodaj julija sta izdana še dva pomembna člana tolpe, Klaus Jünschke in Irmgard Möller. RAF je obglavljen.

5. september 1972

A upi nemške javnosti, da je s prijetjem vodij RAF-a nevarnost za njo, so kmalu razblinjeni. Osem pripadnikov palestinske skupine Črni september se prikrade v olimpijsko vas v Münchnu in za talce vzame izraelske športnike. V zameno za talce zahtevajo izpust 234 političnih zapornikov, med njimi tudi Andreasa Baaderja in Ulrike Meinhof. Dvajseturna letališka drama rezultira v smrti enajstih izraelskih športnikov, enega nemškega policista in petih palestinskih napadalcev.

17. januar 1973

40 članov RAF-a, ki so zaprti v raznih zaporih po Nemčiji, v protest začne s prvo kolektivno gladovno stavko, kar kasneje postane njihova pogosta praksa v boju za izboljšanje katastrofalnih zaporniških razmer. Kasneje tudi Evropska komisija za človekove pravice dosodi, da so bili člani RAF-a tri leta zaprti v nesprejemljivih pogojih, med drugim so bile v njihovih celicah vsaj v zgodnjem obdobju skrite tudi prisluškovalne naprave. Glavni člani RAF-a so dolgo sami na mrtvih oddelkih zaporov, komunicirajo le preko odvetnikov in trpijo tudi hudo senzorno deprivacijo. Andreas Baader npr. pet mesecev ne vidi drugega zapornika, podobno pa je izolirana tudi Ulrike Meinhof, ki svoje doživljanje samice opiše v enem izmed takratnih zapisov.

Občutek, kot da bo glava eksplodirala, občutek, da se bo vrh lobanje razpočil, občutek, ko ti hrbtenjača pritiska na možgane, ko se ti možgani postopoma sušijo […], ko si konstantno, neopazno, poplavljen […], ko svojo dušo izščiješ, kot da ne bi mogel držati vode. Ko se ti celica premika […]. Pazniki, obiski, dvorišče, vse se zdi kot iz celuloida […].

Jeseni 1973 so prvi člani RAF-a premeščeni v novozgrajeno krilo stuttgartskega zapora Stammheim. V neposredni bližini slednjega je v strogi tajnosti v gradnji tudi že novo moderno sodišče, prvotno namenjeno prav procesu Baader-Meinhof, zelo dragemu, prirejenemu cirkuškem procesu, ki se bo odvijal naslednjih nekaj let. 2. oktobra so Andreas Baader, Gudrun Ensslin, Ulrike Meinhof, Jan-Carl Raspe in Holger Meins obtoženi celega kupa zločinov, med tem tudi petih umorov in so tako uradno prepoznani za vodje teroristične skupine. Obsojeni med sojenjem pogosto zapadajo v dolge monologe, poudarjajo svojo telesno šibkost in niti ne priznavajo sodišča, to pa po drugi strani pogosto izključuje njihove odvetnike. Odmeven je govor Meinhofove o sodelovanju ZRN v vietnamski vojni, saj to člani RAF-a predstavljajo tudi kot vzrok svoje radikalizacije in zaradi tega zahtevajo status političnih zapornikov. Zaporniki nadaljujejo in zaostrujejo gladovne stavke.

9. november 1974

Holger Meins ob petih popoldne zaradi posledic gladovne stavke in slabe oskrbe umre v svoji celici. Smrt Meinsa sproži demonstracije po vsej državi, njegov pogreb pa obišče kar 5000 ljudi. Le dan kasneje je doma ubit predsednik nemškega najvišjega sodišča, za ubojem naj bi stali pripadniki RAF-u podobne levičarske militantne skupine Gibanje 2. junij.

Vse, kar šteje, je boj – zdaj, danes, jutri; če ješ ali ne, važno je le to, da narediš korak naprej. Bodi boljši, uči se iz svoje izkušnje /…/ Subjektivna stran dialektike revolucije in protirevolucije: razliko dela to, da veš, kako se učiti. – Holger Meins

4. december 1974

Baaderja sredi nove gladovne stavke v zaporu obišče Jean-Paul Sartre, eksistencialist, ki je RAF označil za »zanimivo silo s čutom za revolucijo«. Obisk mine v luči mirovništva. Sartre Baaderja prepričuje, da so gverilske akcije primerne za Južno Ameriko, v Nemčiji pa ne gre za isto situacijo. Kljub temu ostre besede nameni tudi vladi ZRN. Kasneje do neke mere z zaporniki RAF-a simpatizirajo tudi nekateri drugi intelektualci, mdr. Heinrich Böll in Michel Foucault.

25. april 1975

Šest gverilcev tako imenovane druge generacije RAF-a, ki je skoraj izključno posvečena poskusom osvoboditve vodij prve generacije, zasede zahodnonemško ambasado v Stockholmu in 11 ljudi vzame za talce. V klet poslopja nastavijo velike količine dinamita in nato medijem predajo zahteve, ki vsebujejo takojšnjo izpustitev vseh zaprtih članov skupine RAF. Švedska policija zasede spodnjo etažo hiše, vlada v Bonnu pa se z ugrabitelji ne želi pogajati, zaradi česar slednji ubijejo dva izmed zaposlenih. Malce pred polnočjo dinamit nepričakovano eksplodira in hudo poškoduje napadalce, ki so hitro ujeti. Med njimi je najhuje ranjen Siegfried Hausner, ki je namesto v bolnišnico prepeljan v Stammheim, zaradi česar kmalu umre in postane še eden izmed mučenikov RAF-a. Predvsem v tem času obstaja znotraj RAF-a več skupin, ki ne vedo za obstoj druga druge.

Vstaneš in boriš se lahko samo, ko si še živ. Če rečejo, da sem naredila samomor, bodi prepričan, da so me umorili. –Ulrike Meinhof

9. maj 1976

Ulrike Meinhof je najdena obešena v svoji celici zapora Stuttgart-Stammheim. V tednih zatem v raznih evropskih mestih sledijo mnogi protestni bombni napadi, demonstracije in izgredi. Razširijo se informacije, da je bila Meinhof v zadnjih mesecih precej distancirana od preostalih zaprtih članov RAF-a, a pisma kažejo, da so bili njihovi odnosi proti koncu spet boljši.

Ko govorijo o tenzijah in odtujitvi med nami, gre za žaljivo in zlovešče blatenje, poskus uporabe Ulrikine usmrtitve za namene psihološke vojne. Vsi takšni poskusi le še bolj razodevajo fašistično naravo reakcionarnih sil Zvezne republike. – Jan-Carl Raspe

11. maj 1976

Na zahtevo Ulrikine sestre je opravljena druga obdukcija, ki omaja prvo poudarjanje teorije samomora z obešenjem. Neodvisnim zdravnikom je dostop do poročila prve obdukcije zavrnjen. Kasnejša neodvisna raziskava poudari znake vpletenosti druge osebe v smrt Ulrike Meinhof, ki naj bi bila pred smrtjo tudi posiljena, a uradna razlaga ostaja samomor.

7. april 1977

Že zgodaj spomladi se začne divje in nevarno obdobje, ki bo kasneje prešlo v tako imenovano nemško jesen. Ko se mercedes generalnega tožilca Siegfrieda Bubacka, nekdanjega nacista, zdaj pa enega izmed vodij preganjanja RAF-a - tudi človeka, ki je odrejal ravnanje z zaporniki - ustavi na rdeči luči, se zraven pripelje motorno kolo in motorist začne streljati v vozilo. Vse do danes ni povsem jasno, kateri člani RAF-a so sodelovali pri uboju Bubacka ter njegovega bodyguarda in voznika.

28. april 1977

Andreas Baader, Gudrun Ensslin in Jan-Carl Raspe so na ta, 192. dan sojenja spoznani za krive pri umorih, poskusih umorov in pri formiranju teroristične organizacije. Obsojeni so na večkratno dosmrtno ječo, po novi gladovni stavki pa si vsaj delno izborijo pravico do druženja.

Izolacija skuša zapornike ločiti od vseh socialnih razmerij, predvsem od njihove zgodovine. Zapornika dela nezavestnega in ga ali jo ubije. – Andreas Baader

30. julij 1977

Direktor Dresdner banke, neposredno povezan z raznimi vladami držav Tretjega sveta, Jürgen Ponto, in njegova žena Ignes se v svoji vili pripravljata na počitnice v Braziliji, a sta tudi v pričakovanju obiska Susanne Albrecht, hčerke njunega dobrega prijatelja. Ob 17:10 Albrechtova prispe z dvema neznancema, ki sta bila kasneje identificirana kot Brigitte Mohnhaupt in Christian Klar. Ponto goste povabi v dnevno sobo, kjer ga ti najbrž v neuspelem poskusu ugrabitve ustrelijo in mu zadajo usodne rane.

Glede Ponta in krogel, ki so ga zadele v Oberurslu, lahko rečemo le to, da je za nas razodetje, kako so ljudje, ki začenjajo vojne v Tretjem svetu in ki iztrebljajo cela ljudstva, lahko zaprepadeni, ko so soočeni z nasiljem v lastnih domovih. – Susanne Albrecht

5. september 1977

Začetek dramaturškega vrha nemške jeseni in delovanja RAF-a nasploh. Konvoj Hannsa Martina Schleyerja, bivšega oficirja SS-a in člana NSDAP, ki je zdaj med najvplivnejšimi industrialisti Zahodne Nemčije, najprej sredi ceste preseneti otroški voziček, nato pa mu pot zapre še manjši avto. Iz njega skoči pet zamaskirancev, ki ustrelijo tri policiste in voznika ter Schleyerja ugrabijo. Federativna vlada prejme pismo, v katerem RAF zahteva izpustitev enajstih zapornikov, vključno s tistimi iz Stammheima. V Bonnu je ustanovljen krizni komite, ki sklene odlašati in ugotoviti Schleyerjevo lokacijo, a kljub najobsežnejši preiskavi v svoji zgodovini Schleyerju ne pride na sled. Med Baaderjem in ostalimi v Stammheimu je prepovedana vsa komunikacija. V Zahodni Nemčiji vlada izredno stanje.

Boj proti terorizmu je boj civilizacije proti barbarstvu, ki skuša uničiti ves red. Države po svetu se tega vse bolj zavedajo. Zavedajo se, da ni napaden le ta ali oni red, temveč ves red. – predsednik ZRN v letih 1974-1979 Walter Scheel

13. oktober 1977

Kriza doseže vrhunec, ko palestinski teroristi zasedejo letalo na poti z Majorke proti Frankfurtu. Vodja, ki se potnikom predstavi kot »Kapetan Mahmud«, ob postanku v Rimu preda zahteve, ki so enake tistim, ki so jih izdali Schleyerjevi ugrabitelji, ob tem pa zahteva še izpustitev dveh Palestincev in zajetno plačilo. Vlada v Bonnu se še vedno ne vda zahtevam. Letalo leti proti Dubaju in naprej proti Jemnu, kjer je pilot Jürgen Schumann pred improviziranim revolucionarnim sodiščem 16. oktobra usmrčen. Letalo se usmeri proti Somaliji in pristane v glavnem mestu Mogadišu. Po dolgih in neuspešnih pogajanjih se 17. oktobra ob enajstih zvečer odvije operacija Landshut. V letalo vdre posebna enota nemške policije, ustreli vse štiri Palestince in reši vse potnike. Pol ure kasneje o rešitvi poročajo nemški radii, to pa naj bi nekako slišali tudi takrat ponovno povsem izolirani zaporniki v Stammheimu.

Zjutraj 18. oktobra je Andreas Baader najden ustreljen, Gudrun Ensslin je najdena obešena, Jan-Carl Raspe zaradi posledic strelne rane umre naslednji dan, Irmgard Möller pa kljub hudim vbodnim ranam preživi in je leta 1994 izpuščena iz zapora. Podobno kot pri smrti Meinhofove, se tudi zdaj hitro pojavijo teorije zarote, ki so posledica kupa težko razložljivih nepravilnosti in nedoslednosti pri preiskavah sumljivih smrti. Da med zaporniki ni prišlo do nobenega samomorilskega pakta, je poudarjala in še vedno poudarja tudi preživela Irmgard Möller, ki se pred izgubo zavesti sredi noči spomni le dveh oddaljenih pokov in rezkega hrupa.

Ugrabljeni industrialist Schleyer je usmrčen v Franciji, njegovo truplo pa po javni objavi RAF-a odkrito naslednji dan.

Po 43 dneh smo končali usmiljenja vreden skorumpiran obstoj Hannsa-Martina Schleyerja. Njegova smrt je nepomembna v našem načrtu in pri našem besu. Boj se je šele začel.

Romantične revolucionarne ideje v veliki meri potihnejo. Sledi cela serija aretacij, v kateri policisti pripadnike RAF-a prijemajo po celi Evropi, pogosto pa jih pod pretvezo samoobrambe tudi vnaprej ustrelijo in s tem jasno pokažejo, da ne želijo novih zapornikov RAF-a. Nemci so spet vse bolj nadzorovani in to tudi sprejemajo, zaporniki Frakcije, ki se z gladovnimi stavkami spet borijo za obravnavo v skladu z Ženevsko konvencijo, pa so spet podvrženi psihološki vojni.

Vse, kar se je dalo odstraniti iz moje celice, so vzeli. Moja celica je bila vsak dan oplenjena, vse postavljeno na glavo, papirji premešani, poteptani. Na nekatere dneve sem se moral desetkrat sleči in popolnoma preobleči, vsakič, ko sem zapustil celico. – Karl Heinz Dellwo

25. junij 1979

V Monsu v Belgiji eksplodira mina, namenjena vrhovnemu poveljniku NATA Alexandru Haigu. Ker mina eksplodira prepozno, rani le Haigove stražarje. S tem prvim napadom po letu 1977 se najavi tako imenovana tretja generacija Frakcije Rdeče Armade, ki moč dobi tudi v vse glasnejšem antinuklearnem boju, pomočnika pa pogosto najde v vzhodnonemški obveščevalni službi Stasi.

1. maj 1982

Tretja RAF generacija objavi svoj ključen dokument »Gverila, upor in antiimperialistična fronta«, kjer je izražena praktična in analitična reevaluacija delovanja skupine in napovedana nova faza mednarodnega boja. Ob razpustitvi Gibanja 2. junij pa vse več pozornosti dobiva še eno RAF-ovo tovariško gibanje, še aktivnejše in učinkovitejše, imenovano Revolucionarne Celice, v izvirniku Revolutionäre Zellen ali krajše RZ. Prednosti tega so v primerjavi z RAF-om mnogi videli predvsem v njegovi ohlapnejši, demokratični strukturi.

2. julij 1984

Policija v eni izmed RAF-ovih varnih hiš ujame šest gverilcev, ki so opaženi, ko pri čiščenju pištole ustrelijo v tla in spodnjega soseda opozorijo nase. S tem so ujeti pravzaprav vsi takrat aktivni člani frakcije, a se simpatizerji kmalu spet aktivirajo in pod oznako RAF začnejo z bombnimi napadi na ameriške vojaške štabe, na velike nemške industrialce in po združitvi Nemčije tudi na figure privatizacije vzhodnonemške ekonomije opozarjati nase. V osemdesetih RAF izvede kakšnih ducat odmevnih akcij, svoj zadnji večji napad pa izvede 30. marca 1993, ko z detonacijo 34 bomb na novozgrajenem zaporu blizu Darmstadta povzroči ogromno gmotno škodo in še enkrat opozori na nedemokratično naravo nemških kazenskih institucij.

27. junij, 1993

V nekaj večjih zadnjih akcij vpletena člana RAF-a Birgit Hogefeld in Wolfgang Grams prispeta na železniško postajo v Bad Kleinen, kjer ju pričaka skupina policistov. Policiji je  lokacijo sporočil član državne tajne službe Klaus Steinmetz, ki se je infiltriral v RAF. Sodeč po policijskem poročilu, sta člana RAF-a začela streljati, ko sta ugledala policiste, pri čemer je Grams ubil mladega policista Michaela Newrzello, za tem pa je storil samomor. Po neuradni razlagi pa naj bi Gramsa usmrtili policisti v maščevanju, a te razlage kasnejše raziskave niso potrdile, sta pa zaradi slabe organizacije akcije odstopila minister za notranje zadeve in javni tožilec.

20. april 1998

Nemški mediji prejmejo osem strani dolg dokument, imenovan Mestna gverila v obliki Frakcije Rdeče armade je zdaj zgodovina. S tem RAF naznani svojo razpustitev in konec 28-letnega obdobja oboroženega opozarjanja na nečloveški obraz sodobnih prepletov kapitalizma in imperializma. Konec najbolj divjega obdobja v nemški povojni zgodovini.

Protest je, ko rečem, to mi ne ustreza. Upor je, ko zagotovim, da se tisto, kar mi ne ustreza, nikoli več ne ponovi. Protest je, ko rečem, da ne bom več sodelovala. Upor je, ko zagotovim, da tudi vsi drugi nehajo sodelovati. – Ulrike Meinhof