Möttling, anno Domini 1745

Leta 1745 se je pred metliškim deželskim sodiščem pričel čarovniški proces proti Margareti Kukerca, vodil pa ga je krvni sodnik Franc Jožef pl. Abramsperg. Krivili so jo za hudo neurje s točo, ki je uničilo ves pridelek.

Čarovniški procesi so bili eden najbolj temačnih pojavov v zgodovini človeštva, saj so bili obtoženi sežgani za dejanja, ki jih niso mogli storiti. Sistematično preganjanje osumljenih čarovništva je značilno za obdobje zgodnjega novega veka in je trajalo od 15. do 18. stoletja, omejeno pa je bilo na tista območja Evrope, ki so bila pod vplivom zahodnokrščanskih cerkva in na njihove kolonije, zato ne čudi, da smo bili grozodejstvu približno dvesto let priča tudi na slovenskem etničnem ozemlju.

Čarovniški pregoni izvirajo iz pogromov proti krivovercem. Samo čarovništvo je bilo namreč kmalu izenačeno s herezijo, oboje je pomenilo odpadništvo od boga, zaobljubo hudiču in sodelovanje z njim. Procesi, ki so vsebinsko med krivoverskimi in čarovniškimi, so v 14. stoletju zajeli predele Švice in Francije, od tod pa so se širili naprej po Evropi ter konec petnajstega stoletja v Nemčiji dobili svojo končno obliko.

Temelje za sistematično preganjanje osumljenih čarovništva so z moderno izdelano teorijo postavili sholastiki s Tomažem Akvinskim na čelu. Njihov nauk je temeljil na možnosti povezave ljudi z zlimi duhovi ali konkretno s hudičem, vključuje pa tudi spolne odnose demonov z ljudmi. Sholastiki so celo razvili zapleteno teorijo o tem, kako lahko pride pri takem odnosu do oploditve. Vse skupaj so povezali s pravniškimi teorijami, ki so takšne predstave tudi uradno podprle.

K bliskovitem širjenju novega nauka je veliko pripomogla tudi nastajajoča »znanstvena literatura«, ki je utemeljevala realnost čarovništva, upravičevala preganjanje in bila napisana največkrat v škodo preganjanim. Za ključno demonološko delo velja Malleus maleficarum - »Kladivo čarovnic«, ki sta ga pod okriljem papeža Inocenca VIII. napisala dominikanca Jacob Sprenger in Heinrich Institoris. Delo je doživelo več kot 40 ponatisov, po njem pa so se ravnali tudi preganjalci na Slovenskem. Dajalo je navodila za zasliševanje sodnikom, posebno pozornost pa sta avtorja posvetila utemeljevanju, da so – in zakaj je temu tako - čarovnice večinoma ženske. Ali, kot se v knjigi sprašujeta avtorja: »kaj je ženska drugega kot uničenje prijateljstva, neizbežna kazen, nujno zlo, prirodna skušnjava, poželjiva nesreča, hišna nevarnost ... naravno zlo, poslikano z lepimi barvami?«

Na vodenje procesov v naših deželah je imel poseben tudi vpliv graški univerzitetni profesor teologije Martin Delrio, ki je kot relevantno čtivo propagiral zgoraj omenjeni Malleus Maleficarum, med drugim pa je širil predstave o tem, da čarovnice za potrebe svojih hudodelstev kradejo hostije. Med najbolj vnete zagovornike čarovniških procesov smemo šteti tudi francoskega pravnika in političnega filozofa Jeana Bodina, čigar De la Demonomanie po sadizmu še presega zloglasni Malleus.

Čarovništvo je kot krvni kazenski delikt spadalo v pristojnost deželskih sodišč (Landgericht). Pravico do krvnega sodstva (Bann und Acht) so jim podelili deželni knezi. Deželna sodišča so bila pristojna tudi za nekatera druga hujša kazniva dejanja: umor, posilstvo, veliko tatvino, razbojništvo, ponarejanje, požig in hudi telesno poškodbo. Krvnim pravdam je moral predsedovati izobraženi krvni oz. kazenski sodnik (Bannrichter).

Na Kranjskem in Koroškem so imeli le enega deželnoknežjega krvnega sodnika, na Štajerskem pa so v začetku 17. stoletja uvedli posebnega krvnega sodnika za celjsko četrt, kasneje pa so bili trije. Na Štajerskem so bili krvni sodniki nastavljeni pri notranjeavstrijski vladi, na Kranjskem pri uradu deželnega vicedoma, ki je med drugim lahko zahteval tudi usmrtitev obtoženca, na Koroškem pa pri deželnoglavarskem sodišču. Pomembno vlogo sta imela tudi sodni pisar (Banngerichts Schreiber) in krvnik oz. rabelj (Scharfrichter, tudi Freimann oz. Freyman). Skupaj so potovali od graščine do graščine, kamor so jih poslali, da sodijo v procesih.

Včasih je preteklo več mesecev, preden je lahko krvni sodnik zaradi prezaposlenosti prišel na deželsko sodišče, ta čas pa so osumljenci prebili v ječah, kjer so bile večinoma slabe razmere in slaba oskrba. Krvni sodnik je moral najprej zahtevati od zemljiškega gospoda, da mu izroči osumljeno osebo, vendar so kranjski deželni stanovi leta 1562 od tega načela odstopili. Odtlej je lahko krvni sodnik brez vednosti fevdalca aretiral osumljenca in fevdalca šele nato obvestil.

Na Kranjskem se omenjajo predvsem trije deželnoknežji krvni sodniki: Ivan Jurij Samberger v obdobju 1671-1695, dr. Janez Jurij Hočevar med leti 1695-1705 ter dr. Franc Henrik Weynacht, ki je bil krvni sodnik v obdobju od 1709 do 1742. V drugi polovici 18. stoletja pa se kot krvna sodnika omenjata še Franc Jožef pl. Abramsperg ter Janez Anton pl. Puechental. Medtem ko je dr. Hočevar med vsemi naštetimi veljal za največjega sadista, sta bila zadnja dva do vere v čarovnice mnogo bolj nezaupljiva kot njuni predhodniki.

Sodnik je osumljeno, prijavljeno ali obtoženo osebo najprej zaslišal po postopku, kakršnega je priporočal Malleus maleficarum, nato pa je osebo soočil s pričami, ki so jo dolžile čarovništva. Zanikanju krivde je sledil preizkus, ki naj bi potrdil, ali je osumljena oseba čarovnik oz. čarovnica. Med najbolj znane takšne preizkuse sodi preizkus z vodo oz. čarovniška kopel, saj naj bi čarovnice imele manjšo specifično težo kakor drugi ljudje. Je pa res, da v procesnih aktih na slovenskem etničnem ozemlju primer takšnega preizkusa ni bil zabeležen niti enkrat.

Bolj uveljavljen preizkus v naših deželah je bilo iskanje čarovniških znamenj. Osumljenca so najprej po celem telesu obrili ter ga oblekli v srajco iz konoplje, ki je morala biti stkana v enem dnevu, sicer bi jo lahko začaral hudič. Nato so v vsako sumljivo pigmentno znamenje ali bradavico zapičili iglo in če slednje ni krvavelo, je bi to dokaz, da gre za hudičevo znamenje. Znamenja so iskali tudi po intimnih predelih. Vendar je za krono vseh dokazov še vedno veljalo priznanje obtoženca, ki so ga izsilili s z mučenjem.

Mučenje je imelo v postopku proti osumljenim čarovništva osrednje mesto. Kazenski zakoniki so izpraševanje na mučilnih napravah obravnavali kot vrsto pripomočka pri iskanju resnice, saj je takšen sodni postopek predpostavljal in dovoljeval inkvizicijski proces, priznanje obtoženca pa je veljalo za vrhunec vseh dokazov. Zakonodaja glede sredstev, uporabljenih pri torturi, dejansko ni postavljala nobenih omejitev, tako da so bile žrtve dolgo prepuščene na milost in predvsem nemilost rabljev in krvnih sodnikov. Pri tem so mučitelji uporabljali različne mučilne naprave, sama tortura pa je bila v skladu s kazenskim zakonikom Karla V. razdeljena na več stopenj. Ponavljanje iste vrste mučenja je bilo prepovedano, začenjalo pa se je z lažjimi proti vse težjim mukam.

Medtem ko sta zaslišanje in preiskava navadno potekala tajno, je bila razglasitev sodbe vselej javna, pritožba nanjo pa ni bila mogoča. Običajno je pisar prosil za omilitev sodbe, vendar le, ker je za to dobil plačilo. Nato je sodnik razglasil sodbo in ukazal, naj se ta takoj izvrši.

V primeru, da je bila obtoženka obsojena na smrt, je sodnik rablja trikrat vprašal, ali je razumel sodbo. Potem mu je izročil obsojenko z besedami: »Vzemi to zločinko in sodi jo, kakor se glasi pravica v imenu svete Trojice in najsvetejšega imena Jezusa.« Nato je zlomil sodno palico in jo vrgel obsojenki pred noge z besedami: »Bog se usmili njene uboge duše.« Obtoženca oziroma obtoženko so zvezanega in oblečenega v mrtvaško haljo v svečanem sprevodu odpeljali na morišče. Poleg krvnega sodnika, pisarja in prisednikov vicedomskega sodišča so sprevod spremljali tudi duhovniki, ki so po poti peli pogrebne pesmi. Tu je bila, kakopak, tudi radovedna množica, saj je imela javna usmrtitev predvsem spektakelsko funkcijo in je bila mišljena kot opomin vsem ostalim potencialno grešnim dušam, ogenj pa je zagotavljal očiščenje, blišč resnice in utrjeval vero v čarovnice.

Kraji usmrtitve so bili najpogosteje ob pokopališčih ali na gričih, kjer so izvajali smrtne kazni tudi za druge obsojence. Označevale so jih velike vislice ali sodni križ, da so bili vidni že od daleč. Ponekod se kraji, kjer so nekdaj potekale usmrtitve, še danes imenujejo »Gavge« ali »Gavgen hrib«. V nemščini izraz »die Galgen« namreč pomeni vislice. Čarovnice so vedno sežigali, saj naj bi ogenj uničil zlo. Navadno so obsojenca oz. obsojenko pred tem obglavili ali obesili, sežig pri živem telesu se je razumel kot hujša kazen. Ko je ogenj dogorel, je rabelj zbral pepel in ostanke kosti ter jih brez kakršnekoli ceremonije zakopal. Sledila je bogata sodna pojedina, organizirana kot nagrada za delo krvnega sodnika in njegovega spremstva. Stroške sojenja so nosile žrtve in njihove družine, ki so po takem postopku največkrat obubožale. Znani so celo primeri, ko so imetniki deželskih sodišč zaradi številnih procesov zabredli v finančno stisko.

Preganjanje čarovnic je popustilo šele v prvi polovici 18. stoletja. V tem času se je za omejevanje okrutnosti procesov pričela zavzemati tudi notranjeavstrijska vlada. Tako je prepovedala iskanje hudičevih znamenj po spolnih mestih in striženje obtoženca, omejila zgornjo mejo trajanja torture na čarovniškem stolu, zmanjšala stroške postopka in tako dalje. Leta 1711 pa je vlada sodiščem ukazala, naj pri čarovniških procesih ravnajo bolj previdno, zaradi česar so se procesi zaključevali z vse milejšimi sodbami. Dokončnemu prenehanju pregonov so botrovali ukrepi cesarice Marije Terezije. Ta je takoj po prihodu na oblast leta 1740 zahtevala predložitev čarovniških procesov, ki so se odvijali v cesarskih dednih deželah, v svojo osebno presojo in odločitev.

Protičarovniška gonja je na naših tleh po do sedaj znanih podatkih zajemala okoli 500 obtoženih, med katerimi so v skladu s splošnim evropskim trendom prevladovale ženske. Glede na lokacijo čarovniških procesov prednjači Štajerska pred Kranjsko, saj se je večina procesov odvijala v vinorodnih okoliših. Najpogostejše obtožbe so se nanašale na obredne umore otrok ali povzročanje škode na kmetovalnih površinah, saj je bila velika večina takratnega prebivalstva kmečkega stanu. In ravno kmetje so imeli, če odmislimo vpliv krvnih sodnikov, določil vlade ter Marije Terezije, s svojim praznoverjem precejšen vpliv na počasnejše usihanje pregonov domnevnih vešč oz. coprnic. Čeprav se strinjamo z Dubravko Ugrešić, novodobno čarovnico iz Hrvaške, da intelektualci vedno zadnji spregledajo, nas zgodba Margarete Kukerce uči drugačnega nauka: uči nas o moči ljudske množice, ki se odloči, da bo pravico vzela v svoje roke.

Margareta Kukerca je ustrezala stereotipni sliki, ki je po mnenju preprostega prebivalstva razkrivala čarovnico: iz pričevanj tožnikov izvemo, da je šlo za žensko zelo visoke starosti. V obtožnici tudi niso navedene novoveške demonološke predstave o povezavi s hudičem. Te so vedno botrovale večjemu številu žrtev, saj naj bi bili satanski shodi množičen pojav. Tudi ognjevitost kmetov v nameri, da čarovnici sodijo sami, je v tovrstnih procesih skorajda pravilo. V primeru vremenskih neprilik je do takšnega samovoljnega obračuna namreč nemalokrat tudi resnično prišlo; na Slovenskem je dokumentiranih več primerov, ko so kmetje sami usmrtili osebe, ki so bile na slabem glasu, da se ukvarjajo s čarovništvom. Iz enakih razlogov so podložniki iz okolice Maribora leta 1637 ubili moškega, ki naj bi pričaral uničujočo točo, dve leti poprej pa so v Veržeju in Zavrču sami sežgali tri ženske.

Iz sodnih spisov, ki jih v vicedomskem arhivu za Kranjsko hrani Arhiv republike Slovenije, izvemo, da je obtoženo čarovništva Margareto Kukerca ovadila Špela Malenšek. Skupaj z njo je kmalu po začetku procesa pred sodiščem protestiralo še okoli 10 ljudi, ki so menili, da proces poteka prepočasi. Bali so se, da bo Kukerca pri svoji visoki starosti in domnevno počasnem delu sodišča, umrla v zaporu. Zato so terjali, da jim čarovnico izročijo, saj da jo bodo sežgali sami in tako vzeli pravico v svoje roke. Krivili so jo za hudo neurje s točo, ki je uničilo ves pridelek.

Krvni sodnik Franc Jožef pl. Abramsberg naj bi se s kmeti v miru pogovoril; povedal jim je, da je potrebno ravnati po pravilih in šele nato bi sledila morebitna usmrtitev. O vsem tem, je rekel, pa je potrebno obveščati vlado. Kljub temu je nezadovoljstvo v zvezi s procesom med kmeti raslo. Njihovo ogorčenje je doseglo vrhunec 20. oktobra 1745. Takrat so objavili določila dvorne komore in deželnega vicedoma, ki niso bila v skladu z njihovimi pričakovanji po hitri obsodbi in usmrtitvi obtoženke. Zato so kmetje do smrti kamenjali sodnega upravitelja Metlike in njegovega hlapca.

V svojem boju za domnevno pravico so šli kmetje tako daleč, da so se pojavili na vratih krvnega sodnika. Franc Jožef pl. Abramsperg v svojem poročilu navaja, da so v njegovo pisarno stopili trije kmetje: Marko Božič, Jakob Golobič in Martin Derginc (v kasnejših se spisih pojavlja ime Marko Cesar). Ostali protestniki so ostali v predsobi in se spraševali, kaj jih čaka. Eden izmed voditeljev upora – Marko Božič – je v kasnejši preiskavi povedal, da niso imeli ničesar slabega za bregom, čeprav krvni sodnik trdi nasprotno. Ob soočenju so kmetje krvnemu sodniku poljubili obleko ter izrazili strah, da bo Kukerca zaradi starosti še pred koncem procesa umrla v zaporu, če ga ne bodo pospešili, in tako ne bo zadoščeno pravici. Zbrali so tudi 32 zapriseženih prič, ki bi bile pripravljene proti njej podati izjavo deželnemu glavarju. Po mnenju kmetov se je Margareta do sedaj spretno izmikala kazni, oni pa so si želeli zadostiti pravici - iztrebiti ta greh in se tako izogniti nadaljni škodi. Kmetje so prosili tudi, naj krvni sodnik s preiskavo ne odneha, dokler obtoženke ne sežgejo.

Franc Jožef pl. Abramsberg je kmetom zagotovil, da bo prišel rabelj in izpeljal usmrtitev, v nasprotnem primeru pa bodo lahko kmetje storili s čarovnico, kar bodo hoteli. Kmetje so se mu nato zahvalili, mu znova poljubili obleko in odšli, vendar iz kasnejšega pričevanja pred ljubljanskim sodiščem izvemo, da mu kmetje niso zaupali, saj naj bi dolgo ščitil obtoženko in potemtakem želel, da bi umrla v zaporu in se tako izognil kazni, kakršno si naj bi zaslužila po mnenju protestnikov.

Na drugi strani krvni sodnik v svojem poročilu zapiše, da so smrt sodnega upravitelja in omenjeno srečanje s protestniki po njegovem mnenju dovoljšen razlog za strah, saj so se nekateri kmetje začeli obnašati objestno in brezsramno. Njegov strah je še podžigal primer umora grofa Biechtenberga, ki so ga tamkajšnji kmetje razsekali na kose, zaradi česar pa ni bil nihče obsojen. Iz pisma Franca Lotarinškega tajnemu svetu v Gradec dne, 5. marca 1746, izvemo, da je Abramsperg načrtoval zaključek čarovniškega procesa, zaradi česar so se kmetje začeli puntati, krvni sodnik pa je zato popustil oziroma, po interpretaciji dr. Matevža Koširja, pobegnil.

V tem času je potekal tudi proces zaradi upora, ki je zajel širše območje Metlike, zato iz poročila izvemo tudi o nadaljnjih ukrepih, ki jih je načrtovala notranjeavstrijska vlada: deželni glavar naj čim prej skrivoma pripelje v Ljubljano glavne kolovodje, ki so 20. oktobra 1745 do smrti kamenjale sodnega upravitelja Metlike in njegovega hlapca. Zanje naj odredi pripor, kjer bodo nekaj časa tudi ostali. Proces proti upornikom, ki so že v Ljubljani v priporu (Marku Božiču, Marku Cesarju in Jakobu Golobiču) naj se pospeši. Da bi oba kriminalna procesa, torej tako čarovniški proces, ki so se ga oblasti odločile nadaljevati, kot tudi proces proti uporniškim kmetom, po pravilih in brez ovir lahko zaključili, naj se objestne kmete omeji s primerno pokorščino. S tem bi se izognili nadaljnjim izgredom.

Marija Terezija s pismom tajnemu svetu v Gradcu dne, 6. aprila 1746, le še precizira odredbe notranjeavstrijske vlade in svojega sovladarja Franca Lotarinškega: saškemu princu Hildburgu je naročila nemudoma zadušiti kmečki upor, ki je nastal v gospostvu Metlika dežele Kranjske, in kritje komisije, ki zaključuje proces proti Kukerci in upornikom. To naj stori z dvema bataljonoma notranjeavstrijske vlade. Do prihoda feldmaršala je potrebno v Ljubljano pripeljati krivce za smrt sodnega upravitelja Metlike in njegovega hlapca, poudari pa tudi pristojnosti saškega princa, da sme razpolagati z vsemi nadaljnjimi poročili.

Medtem ko za zadnji čarovniški proces na Štajerskem, ki je potekal v Gornji Radgoni, vemo, da je ena obtožena oseba umrla v zaporu, druge pa so bile izpuščene, epilog procesa v Metliki ni znan. Nam pa zato razkriva bistveno gonilo procesov tudi potem, ko je med intelektualnimi krogi, nekdanjimi pobudniki pregonov, njihovo nesmiselnost in okrutnost nadomestila nova moda, imenovana evropsko razsvetljenstvo. Med preprostim kmečkim prebivalstvom je namreč praznoverje še za nekaj časa našlo varno zavetje.

Čarovniški procesi so zanimiv primer, kako lahko literatura, nastala izpod peres pravnikov in drugih pomembnejših intelektualcev, opravičuje množično morijo in norijo. V še večji meri pa procesi bržkone razkrivajo, kako težko je takšne predstave zajeziti med preprostejšim prebivalstvom, ko je Pandorina skrinjica enkrat odprta.

Repetitio je sčarala Zala, brala sta Mojca in Lovrenc, tehniciral je Blaž.

Temeljna literatura in viri:

Radovanovič, Sašo. »Bog se usmili uboge grešne duše. Amen«: čarovniški procesi na slovenskem Štajerskem v letih 1546-1746. Murska Sobota: Pomurska založba, 1997.

Tratnik-Volasko, Marjeta in Košir, Matevž. Čarovnice: predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1995.

Arhiv Republike Slovenije (AS)

Fond: Vicedomski arhiv za Kranjsko (AS 1), škatla 233, št. XXXIII-15