Matija Gubec je mrtev, naj živi Matija Gubec!
Pest železna krutega trinoga,
ki mu v žilah kri germanska polje,
kmeta tre Hrvata in Slovenca,
zemljo krade mu, živino kolje.
Dvigne v ljudstvu se uporna sila,
v bran Matija Gubec se postavim
zbere se ob njem pogumna četa,
z njo za pravdo plane v ples krvavi.
A izdajstvo jim za hrbet skoči,
meč uniči kmetom svetle nade,
in razbeljena železna krona
Gubcu na ponosno čelo pade …
Ude kmetoma so tu lomili,
v škripcih jima pokazale kosti so …
njima vzeli zlato so svobodo,
toda vzeli je potomcem niso!
Mukotrpni verzi Engelberta Gangla, katerim smo vas, drago slušateljstvo, tako brezsramno podvrgli, opisujejo enega temeljnih gradnikov slovenskega in hrvaškega zgodovinskega spomina. Bržkone se sprašujete, čemu smo vas izpostavili podoživljanju nacionalne sramote? Hja, kot se nemara spodobi, tudi na radiu sem in tja obhajamo nacionalne obletnice. Ravno včeraj, na svetega Tomaža Akvinskega dan, pred 450 leti, se je uradno začel hrvaško-slovenski kmečki upor, ki mu posvečamo nocojšnji Repetitio.
Često opevana vstaja, ki se je v hrvaško in slovensko zavest vžgala zlasti z zgodbo o nesrečnem kronanju kmečkega kralja, v evropskem ali regionalnem okviru sicer ni bila edinstvena, še manj edina. Med 15. in 18. stoletjem se je samo na slovenskem zvrstilo vsaj sto sedemdeset manjših ter večjih kmečkih uporov, ki so opozarjali na krizo fevdalnega reda, no, vsaj če gre verjeti post-fevdalnim zgodovinarjem.
Kmečki upori so bili v spreminjajočih se političnih okvirih kakopak tolmačeni v skladu z vsakokratnimi potrebami oblasti. Številna sodobna in kasnejša poročila fevdalnega razreda so punte pripisovala posameznim ekscesom gospode, za katere prav gotovo ni bilo mogoče kriviti menda povsem pravičnega fevdalnega reda. Osnovnošolski učbeniki današnje dobe pa v drugi skrajnosti kot razlog kmečkih uporov poudarjajo že skoraj neoliberalni boj za manjše davke in svobodno trgovino. Katerakoli interpretacija nam je ljubša, moramo povode za kmečke vstaje bržkone iskati zlasti v splošnih političnih ter ekonomskih razmerah. Te so spodbudile reformistični, revolucionarni ali nacionalni upor, kakor vam je ljubše.
Na svobodnjake, imetnike celih ali polovičnih kmetij in dninarje razslojeni kmečki sloj je v poznem srednjem ter zgodnjem novem veku začel dejavneje vstopati v regionalno ter nadregionalno blagovno-denarno menjavo. Na sejmih, v trgih ali mestih so kmetje prodajali presežke pridelkov ali obrtnih izdelkov ter začeli posegati v trgovino fevdalnih gospostev in mest. Pravica kmetov do trgovanja se je v 16. stoletju večkrat spremenila. Meščani so pri deželnoknežjih oblasteh večkrat dosegli omejevanje pravic kmečkih trgovcev, ki so jim pomenili konkurenco, hkrati pa so kmečki trgovci morali plačevati tudi vrsto mitnin, mostnin in drugih prometnih bremenitev. Zemljiški gospodje so v takšnih razmerah po eni strani branili pravice svojih podložnikov proti mestom, po drugi pa so si prisvajali čedalje večje deleže prihodkov kmečke trgovine.
V zgodnjem novem veku je evropske kmete po mošnji udarila tudi visoka inflacija, ki naj bi jo spodbudil pritok srebra in zlata iz ameriških kolonij. Fevdalna gospoda je v ekonomsko nestabilnih razmerah svojim podložnikom ob starih dajatvah, stari pravdi, odrejala dodatne tlačanske obveznosti in nove naturalne ali denarne dajatve.
Notranjeavstrijskim ter hrvaškim ozemljem so v 15. in 16. stoletju nenehno grozili tudi vpadi osmanske vojske. Vdore je kmečko prebivalstvo občutilo zlasti na dva načina. Po eni strani je lahka osmanska konjenica v pripravi terena za invazijo jedra osmanske vojske ropala in ustrahovala podeželsko prebivalstvo, ki je okrog cerkva začelo graditi utrjene obrambne tabore. Po drugi pa so vpadi deželnoknežjo oblast ter notranjeavstrijsko plemstvo izzvali k vedno večjim in novim obdavčitvam za financiranje obrambe. Vojaške stroške so v veliki meri kakopak občutili že tako oskubljeni kmetje.
V napetem ozračju zunanjih vojaških groženj in fevdalnega izkoriščanja je 28. januarja 1573 izbruhnil hrvaško-slovenski kmečki upor, ki pa ima, kot bomo videli v nadaljevanju, daljšo predzgodovino. Punt naj bi s služenjem mamonu sprožil nihče drug kot slavni štajerski in ogrski mogotec …
SELJAČKA BUNA 1573:
S temi besedami je kardinal, hrvaški ban in zagrebški nadškof, Juraj Drašković – vsaj v filmski različici – zaključil kmečki punt leta 1573 in odprl sezono lova na uporniške kmete – tako sodni kot dobesedni. A če je bilo sporočilo cesarju Maksimilijanu drugemu precej jedrnato, se je tako imenovani gubčev punt vlekel precej dlje.
Kmetje so se na Susjedgradsko-stubiškem posestvu, teritoriju med današnjim zahodnim robom Zagreba in Zabokom, v enem desetletju uprli trikrat. Nezadovoljstvo podložnikov Ferenca ‒ Franja ‒ Tahija ‒ cesarskega svetovalca ter konjušara na Ogrskem, poveljnika cesarskih čet na južnem Ogrskem ter zemljiškega gospoda v štajerskem Štatenbergu ‒ se je začelo kazati nemudoma po tem, ko je Tahi leta 1564 prevzel polovico Susjedgradsko-stubiškega gospostva.
Že leta 1565 so tlačani sodelovali v vojaškem napadu na grad Stubica in izgonu Franje Tahija iz gospostva. A takrat so se borili pod zastavo plemiške rodbine Henig, služenje plemičeve vojske pa zagotovo še ni kmečki upor.
Lastništvo nad gospostvom sta si namreč pred Tahijem delili plemiški rodbini Henig in Báthory, dokler slednja svojega deleža, kljub ugovorom ter sodnijam Henigovcev, ki so si obetali koristi, ni prodala Franji Tahiju. Sledilo je večdesetletno pravdanje med plemiškima družinama, v prvih letih pa so Henigovci nekajkrat uspešno mobilizirali podložnike v bojih proti Tahiju in tudi državnim vojskam.
Samostojno so proti Tahiju podložniki prvič nastopili naslednje leto, ko so ga brez posredništva kakšnega plemiča ali predstavnikov cesarske oblasti tožili pri cesarju. Tahiju so očitali, da jih brez razloga izganja z zemlje, uvaja nove oblike dajatev in jim drago prodaja svoje pokvarjeno vino ter stare konje. Plemič kot plemič …
Cesar je kmetom ugodil in Tahiju prepovedal izgon ter mučenje kmetov. Prepričal ga je zagovor cesarskega uslužbenca Stjepana Grdaka, ki je bil zadolžen za upravljanje polovice Tahijevega gospostva, za katero se je še pravdal s Henigovci. Čeprav je Tahi trdil, da je izgnal le sedem kmetov, ki so se vojskovali v prej omenjenem spopadu, je Grdak dokazal, da je bil izgon masoven. Cesarjev uslužbenec Stjepan Grdak kmečkega stanu seveda ni zagovarjal iz človekoljubja, temveč je poskušal preprečiti posledice Tahijevega revanšističnega ravnanja. Izgoni so namreč povzročili pomanjkanje delovne sile in izkupiček iz zemljelastniškega privilegija je pojenjal.
Pravdanje za kmete na koncu ni obrodilo sadov, saj Tahi dogovorov ni upošteval, sadove pa je kmetom pobral. Tlačani so se torej odločeni, da si pravice vzamejo ‒ če ne zlepa, pa zgrda, organizirali.
Prva priložnost se je pokazala že leta gospodovega 1567, ko so se kmetje uprli rekomutaciji cerkve. Latinščino na stran, zagrebška nadškofija je želela cerkveno desetino znova pobirati v pridelku namesto v denarju. Tako so se želeli izogniti učinkom inflacije. Ko se je kmečko nezadovoljstvo razširilo iz krivic in trpljenja, ki jih je povzročal Franjo Tahi, na cerkveno dajatev, so se pokazali tudi prvi zametki splošnejšega kmečkega upora, ki je ciljal na spremembo družbene ureditve.
Sicer pa je boj še vedno potekal v sodniških sobanah. Kmetje so poslali svojo diplomatsko misijo na cesarski Dunaj, a pravdanje ponovno ni bilo uspešno, saj je Tahi upor ‒ nasilno, kakopak ‒ zadušil.
Če ne s pravdo, pa si staro pravdo na silo vzamemo. Konec leta 1571 so uporniški kmetje ‒ zdaj organizirani in oboroženi ‒ pričeli pravo vojskovanje. S središčem v Stubici je kot krovno poveljstvo delovala tako imenovana skrivna zveza, torej bund, pod vodstvom vsaj šestih podložnikov. Med njimi so bili tudi zloglasni Gubec, Gubec zvani beg, Ivan Pasanec, Ivan Magajič in Ilija Gregorič. Iz takšnih zvez tudi nastane poimenovanje kmečki punt.
Vojskovanje, ki je bilo za plemiške vojske uspešnejše kot za puntarje, je na kratko ustavila kraljevska komisija. A mir ni dolgo zdržal, kmetom je, zaradi Tahijevih pritiskov na njihove osnovne življenjske pogoje, kmalu ponovno prekipelo.
Kmečka vojska, ki je po nekaterih virih štela petnajst tisoč mož, je krenila na osvajalski pohod v tri smeri. Gubec je ohranjal položaje v hrvaškem Zagorju, vojska pod poveljstvom Ilije Gregoriča je harala po Bizeljskem in Kozjanskem, tretja vojska pa je krenila južno od Save.
Zmagoslavnega pohoda je bilo konec že teden kasneje, ko je Gregorič blizu Kostanjevice na Krki doživel prvi poraz proti žumberaškim Uskokom.
Porazi kmečke vojske so se vrstili do zaključne bitke pred gradom v Stubici, kjer se je upor začel in s krvavim pokolom kmetov slaba dva tedna kasneje tudi končal.
Ostalo je zgodovina. Ali pač.
Kdor vse do tega trenutka še ni, zaradi suhoparnosti zgodovinopisja, zamenjal frekvence na radijskem sprejemniku, ga po glasbenem premoru čaka še poslednja sodba dediščine kmečkih uporov.
Ivo Fabijan - Pjesma o Matiji Gupcu
POSLEDNJA SODBA:
Še vedno poslušate oddajo Repetitio na frekvenci 89,3 MHz.
Kot smo slišali, je zgodovina kmečkih uporov polna številk, plemiških in kmečkih imen, hrvaških ter slovenskih toponimov, a mesa za glodanje je tako kot v kmečki kajži 16. stoletja, bore malo. Zato pa je toliko bolj bogata mitologija, ki se je v štirih stoletjih in pol nabrala na kmečkem puntu ter ob imenu Matije Gubca.
Svobodne interpretacije se začnejo v šolskih klopeh ‒ kje pa drugje. V Ilustrirani zgodovini Slovencev razloge za kmečki punt leta 1573 opišejo takole: »Tahijeva krutost in samovolja sta presegli kmečko potrpljenje. Kmetje so ustanovili kmečko zvezo, da bi pripravili širši kmečki upor. Konec januarja 1573 so se uprli novim davkom, mitninam (pristojbinam za trgovsko blago) ter zahtevali svobodno trgovino.«
Kot ste opazili, saj smo vendar poudarili, aktualna šolska razlaga kmečkih uporov ‒ podobno kot vse pred njo ‒ stavi na premeščanje današnjih konceptov v preteklost. Razlaga, na katero bi bila bržkone ponosna tudi železna gospa Margaret Thatcher, pa hkrati izpusti tudi ključne razloge in mehanizme upora, ki so, kot smo slišali, povezani s plemiškimi fajdami, sistemsko ter osebno krutostjo plemstva nad tlačani, pa seveda tudi različnimi načini davčevanja. Vendar pa svobodne trgovine, vsaj kot jo razumemo danes, med temi razlogi pač ne najdemo.
Precej drugačna in predvsem močnejša je bila podoba punta ter Matije Gubca v prejšnji, delavski državi, kjer je lik zatiranega puntarja pomembno soustvarjal revolucionarno ideologijo bratstva in jedinstva: »Neka [ovaj spomenik] sadašnju i buduće generacije opominje na zajedničke interese i sudbinsku povezanost naših naroda, na bratstvo i jedinstvo kao osnovnu garanciju njihovog života u slobodi i miru, i njihovog daljnjeg napretka,« je leta 1973 ob odkritju spomenika Matiji Gubcu in kmečkim uporom nedaleč od bojnega polja Susjedgradsko-stubičkega upora grmel Josip Broz Tito, Matija Gubec generacije naših staršev.
Gubec je imel v času Tita ‒ podobi se namenoma izmenjujeta ‒ dve pojavnosti. V času izgradnje socializma je igral, kot smo slišali v govoru, predvsem konstruktivno vlogo, zato so raje kot o Gubcu posamezniku govorili o kmečkih uporih, da ne rečemo razrednem boju kot kolektivnem dejanju. Pred tem, v času revolucije in narodnoosvobodilne vojne, pa je spomin na punt služil predvsem mobilizaciji povečini kmečkega revolucionarnega telesa, osvobodilne fronte, če hočete. Tako pokaže tudi znani plakat iz teh časov: »Narod! Matija Gubec ti kliče iz temne davnine: ne zamudi ure! Z zadnjim naskokom preženi sovražnike z naše zemlje! Z orožjem v rokah postavi trdne mejnike svoji domovini!«
Komunistična partija Jugoslavije je prek lika in dela Matije Gubca mobilizirala kmetstvo za delavsko stvar že v desetletju pred drugo svetovno vojno. Le da takrat še ni vzpostavila hegemonije nad kulturno in medijsko produkcijo, tako da je bila konkurenca za prisvojitev kmečkih puntov močna, posebej na Hrvaškem, kakopak. Za njihovo dediščino so se morali komunisti potegovati s klerikalno-konservativnim taborom, pa tudi s fašisti, ki so Gubca namesto za razrednega razglašali za nacionalnega osvoboditelja.
Korenine narodne mobilizacije prek spomina na punt pa so mnogo globlje. Izvorne pridigarje o narodnem naboju kmečkih uporov najdemo kje drugje kot med slovenskimi akterji političnih gibanj v 19. stoletju. Ti so idejo o kmečkem narodnem značaju, ki v javnosti vztraja vse do danes, poudarjali zlasti iz agitacijskih vzgibov. Ravno mitizirani kmečki upori pa so jim služili kot dokaz »tisočletnega sna«, bili so vezni člen, ki je sodobne Slovence kljub trenutnemu nacionalnemu hlapčevstvu v veličastnem loku narodne zgodovine povezal s svobodnimi Karantanci.
Nenazadnje pa je kar cela zgodba o Gubčevem Matiji, če mu lahko tako rečemo, mitološka že od svojih začetkov. V dokumentih, ki so nastali za časa kmečkega upora v Zagorju, boste ime Matija Gubec iskali zaman. V popisih glavarine, ki so jih cesarjevi uslužbenci pripravljali v letih pred in po uporu, lahko najdemo le Ambroža Gubca, ki bi lahko bil član vodstva kmečke zveze, čeprav se v zvezi z uporom omenja le Gubec – beg ali Gubec zvani beg. Ime Matija je temu Gubcu prvič nadel Miklós Istvánffy, madžarski plemič, ki je pol stoletja po domnevni usmrtitvi Gubca zvanog bega, napisal najstarejšo kroniko zagorskega punta.
Prav ste slišali, po domnevni usmrtitvi, saj dokumentov o razbeljeni kroni in razčetverjenju Gubca ni najti – ohranila se je le obsodba, ki tako kazen napoveduje. Prej omenjeni Ambrož Gubec je tudi v letih po uporu, vsaj po popisih glavarine sodeč, še živel. No, vrnimo se k Matiji. Kronist Istvánffy je inspiracijo za tako lepo poimenovanje najverjetneje našel v kmečki legendi o dobremu kralju Matjažu, ki izvira iz mitizirane podobe bojda do kmetov dobrega ogrskega kralja, Matije Korvina.
V trenutku, ko se je po krvoločni ter obžalovanja vredni zmagi Tahija in plemiške vojske nad Susjedgradsko-stubičko gospostvo spustila gosta megla pozabe, se je prava zgodovina Matije Gubca ter zagorskih pobunjenika šele začela. Kljub porazu, smrti številnih kmetov, ki so obviseli na obcestnih drevesih, še odločnejšemu izkoriščanju podložnikov, ki je sledilo puntu, pa je zgodovinski spomin na dogodke leta 1573 vlival pogum in napajal domišljijo praktično vseh poznejših nosilcev družbenih sprememb. Z nacionalno-liberalno, kasneje klerikalno-konzervativno, celo fašistično, pa komunistično ter nazadnje kapitalistično-tranzicijsko zapuščino, ki so mu jo pridodali kasnejši Gubci, je tako Gubec zvani beg po svoji smrti ‒ kot se z mučeniki pač rado zgodi ‒ opravil večje delo, kot za časa svojega življenja.
Hja, usoda je kruta. Kmetje pa so po božji milosti na zemlji menda za to, da se jih izkorišča. Tudi po smrti in zlasti ob obletnicah, ki zgodovinarjem omogočajo vsakdanji kruh. Če smo zadnji del oddaje namenili idejam, ki so jih puntarjem v zavest polagali vsakokratni tolmači, pa si za konec poglejmo še besede upornikov samih. Številni ujeti puntarji so se, vsaj tako so povedali med z mučenjem podkrepljenim zasliševanjem in v pričakovanju sodbe, z uporom želeli rešiti krivic ter se ‒ tudi s cesarskim namestništvom v Zagrebu ‒ poslušno podvreči pravičnemu cesarskemu veličanstvu.
***
Nastanek oddaje je omogočila Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj