Od hipija do japija – 1. del

Slišale ste gnus in odpor, s katerima je Ronald Reagan v kampanji za guvernerja Kalifornije leta 1966 spregovoril o moralno bankrotiranih hipijih. V kampanji je ostro obsodil tudi študentske proteste proti vietnamski vojni, ki so leto poprej izbruhnili na kalifornijski univerzi Berkeley, ter se s sloganom: »obey the rules or get out« zavezal, da bo v svojem mandatu to zmešnjavo počistil. Ko je Reagan leta 1980 kandidiral za predsednika Združenih držav Amerike, mu takšnih disciplinatornih ukrepov zoper tiste, ki so izgubili občutek za moralo in dostojno vedenje, ni bilo potrebno obljubljati. O beatnikih, radikalcih in zagovornikih umazanega govora namreč ni bilo več ne duha ne sluha.

Kam so v pičlih petnajstih letih izginila vsa kontrakulturna gibanja, ki so konec šestdesetih let izgledala tako neustavljiva? Kako je mogoče, da je nihalo zgodovine zanihalo tako hitro in tako močno? Na kakšen način je v enakem časovnem obdobju, kot loči današnjost od časa ekonomske krize leta 2008, kontrakulturo zamenjala korpokultura? Kam je odšel hipi in od kod je prišel japi?

Na to vprašanje odgovarja tako imenovana kalifornijska trilogija ameriškega postmodernističnega pisatelja Thomasa Pynchona, ki se začne leta 1966 z izdajo The Crying of Lot 49, teče čez sedemdeseta leta v romanu Inherent Vice in se zaključi z romanom Vineland, ki opisuje leto 1984. Formo trilogije bo odslikavala tudi serija treh oddaj Repetitia, ki jih bomo posvetile vsakemu romanu po eno. To je torej prva izmed treh oddaj, v katerih bomo poskušale prikazati ključne elemente kontrakulturnih gibanj šestdesetih in sedemdesetih let ter njihov jalov konec v osemdesetih, kot to izčrpno opiše Thomas Pynchon v kalifornijski trilogiji.

22. novembra 1963 je v Dallasu v Texasu Lee Harvey Oswald z razdalje osemdesetih metrov prestrelil lobanjo tedanjega predsednika Johna F. Kennedyja – naslednji dan je FBI v garaži Oswaldove prijateljice našla sliko, na kateri Oswald v eni roki drži puško, s katero je ustrelil predsednika, v drugi pa marksistične časopise. Organi pregona primer hitro zaključijo – Lee Harvey Oswald je bil komunist in je sovražil Ameriko. Kljub temu se kmalu pojavijo špekulacije in teorije zarote – bilo je več strelcev, saj Oswald ne bi mogel tako hitro repetirati – umor je naročila mafija – ni bila mafija, temveč globoka država; ne, bila je vojaška industrija, saj bi Kennedy končal ameriško intervencijo v vietnamski vojni – ni res, bil je kar podpredsednik Lyndon B. Johnson, ki je po Kennedyjevi smrti postal ameriški predsednik … Seveda pa teoretiki zarot niso pozabili niti na Jude.

Kandidatov za resnične morilce mladega, karizmatičnega in priljubljenega predsednika je bilo nešteto, a v nečem so se vse teorije skladale. Šlo je za zaroto. V svoji knjigi Conspiracy Theory in America, Lance DeHaven-Smith trdi, da je izraz teorija zarote prišel v splošno rabo ravno leta 1964 kot odziv na atentat. Na vprašanje, whodunit, ni bilo zadovoljivega odgovora in tudi dve leti po tem, ko je CIA javno objavila petindevetdeset odstotkov dosjeja, zagotovo nekateri še čakajo na tistih pet odstotkov, ki jih bo razkrila tridesetega junija letos. Za hipije in ostale simpatizerje kontrakulturnih gibanj je bil kriv »the Man«. The Man z veliko začetnico jim je predstavljal to sivo eminenco, ki vleče niti in je nedoločljiv izvor ter vsakršni vzrok; The Man je postal sovražnik. »Stick it to the Man«, je zvenel slogan.

In »the Man« se je bal kontrakulturnih gibanj. Med letoma 1967 in 1971 je bilo na FBI-evih seznamih, kot je ADEX ali Administrative Index, več kot sto tisoč posameznic, ki so bile označene kot subverzivne in so predstavljale potencialno grožnjo nacionalni varnosti. Seznam je vključeval temnopolte liberalke, študentke, ki so protestirale proti vietnamski vojni, komunistke, anarhistke, seksualne deviantke in ostale odpadnice. Pripravljali so se scenariji, kot je REX 84 ali daljše Readiness Exercise 1984, ki so v primeru izrednih razmer predvidevali pripor številnih državljank na seznamu. Bili pa so tudi poskusi preventivnega nadzorovanja v primeru programa MK-Ultra CIE, ki je prikrito izvajala poskuse pranja možganov, hipnoze, psihološkega mučenja, gradnje novih identitet, iskanja seruma resnice in drugače eksperimentirala s psiho državljanov. Zaupanje v politične garniture pa je leta 1972 močno prizadelo tudi razkritje afere Watergate, pri kateri je republikanska stranka prisluškovala nekaterim predstavnikom demokratske stranke in zaradi katere je kot prvi in do danes edini odstopil tedanji predsednik Amerike, Richard Nixon.

Hladna vojna, ki je 1962 skoraj postala jedrska v kubanski raketni krizi in se je proti koncu šestdesetih manifestirala kot stopnjevanje vietnamske vojne, je še dodatno strašila Američane pred vsem neanglosaškim. Tako so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ameriški spanec kratili številni strahovi; to so bili komunisti vseh sort, Sovjeti, Vietnamci ali Kubanci, ki se lahko skrivajo v tvoji predmestni ulici. Za druge, spodobne konservativce so bili strah in trepet domačimi devianti, drogeraši in nemoralnimi dekadenti, ki krhajo same temelje ameriškega načina življenja. Spet tretji – hipiji in ostala kontrakulturna sodrga – pa so trepetali pred konspiratornimi silami oblasti. Skratka, Američani so živeli v stanju neprestane paranoje.

A to ni bila le navadna preganjavica, temveč simptom postmodernega razsrediščenja sveta. Samuel Chase Coale je to novo obliko paranoje v svojem delu Paradigms of Paranoia: The Culture of Conspiracy in Contemporary American Fiction opisal kot cinično skepso do oblasti, ki nastane kot posledica nemoči. Nadaljuje, da je to logična nadgradnja modernizma in kot taka njegova razgradnja. Dekonstrukcija metanarativ in sistemov vednosti postmodernizem pripelje do izmuzljive nestanovitnosti, ki temelji na razmerjih med stvarmi in ne na temeljnih aksiomih. Eden takšnih napadov na temelje zahodne misli je tudi delo Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija, Anti-Ojdip in njun koncept micelija. Strukturo micelija sta namreč uporabila za upodobitev postmodernistične organizacije vednosti, ki za razliko od tradicionalne, drevesne organizacije, evocira povezavo in preplet micelijskih hif, kjer je vsaka točka na prepletu micelija v relativni sredini mreže in jo z vsemi drugimi točkami povezujejo razmerja. Vsaka točka je definirana nehierarhično in le z relacijo do vseh ostalih točk. 

Nekoč mi je prijatelj dejal, da je filozofija Deleuza filozofija norcev in narkomanov. Ni naključje, da zanos ameriških kontrakulturnih gibanj, začenši z beatniki in ostalim podzemljem, korespondira z nastopom postmodernistične dekonstrukcije. To zapišeta tudi Deleuze in Guattari v prvem poglavju druge knjige serije Kapitalizem in shizofrenija - Tisoč platojev. »Treba bi bilo napraviti poseben prostor za Ameriko. Seveda ni izvzeta dominaciji dreves in iskanju korenin. To je opazno tudi v literaturi, v iskanju nacionalne identitete in celo evropskega izvora ali genealogije (Kerouac se poda v iskanje svojih prednikov). Vse tisto, kar se je zgodilo pomembnega, vse kar se dogaja pomembnega, poteka po ameriškem rizomu: beatniki, underground, podzemlja, bande in tolpe, lateralni sukcesivni sunki v neposredni povezavi z zunanjim.«

Thomas Pynchon ne samo v svoji literaturi temveč tudi kot avtor udejanja vsa načela postmodernističnih šestdesetih. Zloglasno anonimnost, ki ji je zapisan že od začetka ustvarjanja in jo vse do danes uveljavlja tako uspešno, da so njegove zadnje potrjene slike iz leta 1957, ko je služil v ameriški mornarici, lahko razumemo kot realizacijo smrti avtorja, ki jo je ravno leta 1967 oznanil Roland Barthes. Značilen informacijsko gost slog v kombinaciji z avtorjevo odsotnostjo ne le prepušča, temveč zahteva od bralca, da opravlja aktivno funkcijo organizatorja ter hkratnega kreatorja pomena, strukture in interpretacije. Prepušča in zahteva, da sopostavljanje in relacije med pojmi in stvarmi nenehno ustvarja nove odnose in pomene po principih micelijske strukture, ter ne ponuja nikakršnih središčnih točk. Zavestno postavlja pasivnega bralca-interpreta v aktivno vlogo avtorja-kreatorja.

Bralca pa Pynchon v aktivno vlogo avtorja in kreatorja postavlja tudi s pomočjo narative. Že s prvim stavkom romana The Crying of Lot 49, ki je tudi prvi roman kalifornijske trilogije, Pynchon sopostavlja izkušnjo protagonistke in bralke. Prvi stavek zveni namreč takole: »Nekega poletnega popoldneva je gospa Oedipa Maas prišla domov s Tupperwarove zabave, katere gostiteljica je morda dala v fondi preveč češnjevca, in ugotovila, da je bila ona, Oedipa, imenovana za izvršitelja oziroma, je predpostavljala, za izvršiteljico dediščine nekega Piercea Inverarityja, kalifornijskega nepremičninskega magnata, ki je nekoč v prostem času izgubil dva milijona dolarjev, vendar je kljub temu še premogel premoženje, številno in dovolj prepleteno, da naloga urejanja vsega tega ni bila zgolj častna.«

Pred nas, še ne ravno najbolj zbrane bralce, iz niča, praznega lista, pade zahtevna naloga razvozlavanja dolgega in informacijsko gostega stavka. Občutki, ki jih doživljamo, neposredno odslikavajo občutke rahlo omamljene Oedipe, ki se nekega poletnega popoldneva nepričakovano sooči z nalogo, ki ji ni kos – z nalogo razvozlavanja zapuščine bivšega ljubimca, Piercea Inverarityja. Kar je navsezadnje podobno nalogi, ki jo imamo bralci: razvozlavanje povezav in urejanje pomenov teksta pred nami.

Oedipi Maas sledimo v izmišljeno kalifornijsko mesto San Narciso, kjer je domoval in deloval njen bivši ljubimec Pierce Inverarity, ki jo je pooblastil za izvršiteljico svoje oporoke. Da pa bi oporoko sploh lahko izvršila, mora njegovo imetje najprej popisati. Medtem ko Oedipa postopoma spoznava, da v San Narcisu praktično ni stvari, ki si je ne bi Pierce vsaj delno lastil, trči ob skrivno poštno združbo, ki se kot nevidna sila pojavlja v vsakem pomembnem zgodovinskem dogodku in še danes obratuje v sencah dominantnega sistema. Uporabljajo jo vse kontrakulturne, subverzivne in obrobne organizacije, kot tudi diskriminirana društva ter od družbe pozabljeni posamezniki. Sčasoma se izkaže, da je tako Piercova dediščina kot tudi celotna Amerika in njena zgodovina prežeta s to veliko in skrivnostno zaroto, zarotniki pa se ne razkrijejo niti na koncu romana.

Zaradi širine zarotniške poštne združbe, ki je posredno ali neposredno vpeta v vsako poro življenja posameznika, Oedipa nikakor ne more razbrati celovite strukture organizacije in njenega središča, namena in pomena – medsebojno nasprotujočih si razlag in tekmujočih struktur vedno obstaja več. Skrivna poštna združba deluje po načelih micelijske mreže, ki se razteza čez celotno Ameriko in njeno zgodovino, in nima nobenega inherentno vsebovanega pomena, ampak služi zgolj kot živa matrica, zemljevid asociativnih povezav, ki lahko vsebujejo kakršnokoli vsebino, in se skupaj z Ameriko neprestano spreminja.

Proti koncu romana Pynchon zapiše, da se je Oedipa »pred tedni odločila, da bo osmislila to, kar je Inverarity zapustil, ne da bi kdaj posumila, da je zapuščina Amerika.« Z razlogom je Oedipa postala izvršiteljica, v izvirniku executrix te dediščine, ki se je izkazala za Ameriko, in ne zgolj njena popisovalka in arhivistka. Izvirnik pa namiguje tudi na rabeljstvo Oedipe, ki ob sami vršitvi nove, neulovljive, micelijske Amerike tudi ubija staro, okostenelo, drevesno Ameriko. Na enak način pa bi lahko preko analogije med Oedipo in bralko Barthesovsko dejali, da smo tudi bralke vršiteljice romana, se pravi se šele preko nas in naše interpretacije kreira roman.

Zadnji prizor romana se konča tik preden bi Oedipa izvedela ključno informacijo, ki bi ji pojasnila celotno strukturo te konspiratorne sile, ki je oblikovala zgodovino. Roman se tu mora končati, saj ta ključna informacija ne obstaja in ne more obstajati. Oedipa se je večkrat v zgodbi že znašla na podobni točki, ko se je zdelo, da je veliko razodetje tik za obzorjem. A odrešujoče razodetje se ni nikoli zgodilo. Venomer se je izkazalo za le še eno v množici informacij, ki odpira še več možnih poti, še več novih povezav in postavlja še več vprašanj, odgovorov pa ne ponuja. Oedipa se je neprestano gibala v središču zarote, ki je za vsakim horizontom obljubljala veliko razodetje, ki je vselej ostalo ravno izven dosega. Samuel Chase Coale to interpretira kot postmoderno stanje, ki v uteho paranoji ustvarja konspiracijo in občutek sublimnega in numinoznega.

Konspiracija, ki ne obstaja, a se izdaja za tako vseobsegajočo, da je ni mogoče doumeti, je v primeru paranoje seveda le uteha. Oedipa na neki točki v romanu slutnjo razodetja, ki se je izkazalo le za privid, primerja z občutki epileptika tik pred epileptičnim napadom. »Na tej stopnji vsega je znala prepoznati znake, o kakršnih govorijo pri epileptikih – vonj, barvo, čisti predirljivi gostolevek, ki napoveduje njegov napad. Pozneje je samo to znamenje, prava usedlina, ta svetna napoved, in nikoli tisto, kar se mu je razkrilo med napadom, česar se spominja. Oedipa se je spraševala, ali ne bo na koncu tega (če naj bi obstajal konec) morebiti tudi ona ostala samo z zbranimi spomini na namige, najave, sporočila, nikoli pa z osrednjo resnico samo, ki mora nekako biti vsakokrat preveč žareča, da bi jo njen spomin ohranil; ki mora zmeraj izžareti, nepopravljivo uničiti svoje sporočilo, da pusti preveč osvetljeno praznino, ko se običajni svet vrne.«

V angleški izdaji romana The Crying of Lot 49, ki jo je izdal Vintage Books leta 2000, zaključnemu prizoru teksta sledi šest praznih listov – 12 belih strani. Najverjetneje je to le posledica vezave knjige, ki je speta v zvezkih in so strani kot tudi omemba tega dejstva popolnoma odveč. Morda pa bi lahko te prazne strani brali kot izgubo zavesti med epileptičnim napadom v najbolj pomembnem trenutku knjige – kot razodetje, ki smo ga čakali in čakali, a se nam je vedno izmaknilo in je ostalo neizrečeno. V tem primeru se je celoten roman odvil v tistih nekaj trenutkih pred epileptičnim napadom in nas na koncu pustil z za zmeraj izžarjenim, nepopravljivo uničenim sporočilom, ki za sabo pusti preveč osvetljeno praznino. Ali pa zaključek rokopisa Thomasa Pynchona resnično razkriva nepredstavljivo močne sile, ki oblikujejo zgodovino, in je »The Man« iz gole objestnosti in izraza nadmoči tekst cenzuriral, strani pa pusti bele, prazne, kot da na njih ni nikoli nič pisalo. A najverjetneje je to posledica vezave; kdo bi vedel …

Momentum šestdesetih, kot smo ga predstavili danes, je temeljil na razsrediščenosti postmodernistične paranoje. Zagonu mu je nudila vera v zarotništvo sil oblasti, razsrediščenost pa je odpirala neskončne možnosti drugačnega življenja in drugačnih vrednot. A kot vidimo danes, so se te neštete možnosti uspele realizirati le delno. Takšno stanje postmodernistične paranoje namreč ne omogoča jasnega razlikovanja bistvenega od nebistvenega in se je v tem primeru izkazalo za nestanovitno ter vzdržno le pod vplivom drog ali norosti. Na koncu je slavila paranoja konservativne Amerike, ki se je bala vsega novega ali drugačnega in je imela prednost jasnih in uveljavljenih struktur ter hierarhičnost vrednot.

Thomas Pynchon je sredinsko delo kalifornijske trilogije, roman Inherent Vice, ki ga bomo obravnavali naslednjič, napisal šele leta 2009. Morda bo ravno zaradi te zgodovinske distance lahko ponudil odgovor, kaj se je zgodilo v tem ključnem desetletju, ki povezuje hipije in japije. 

***

Nastanek oddaje je omogočila Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici.