Od hipija do japija – 3. del

Pozdravljene v tretji in zadnji oddaji v seriji Od hipija do japija. V preteklih dveh oddajah smo si ogledale prva dva romana tako imenovane Kalifornijske trilogije ameriškega postmodernističnega pisatelja Thomasa Pynchona, ki prikazujeta dogajanje v šestdesetih in sedemdesetih letih v Združenih državah Amerike. V fokusu današnje oddaje bo tretji roman, ki je bil izdan leta 1990 in je naslovljen Vineland, odvija pa se v letu 1984.

V prejšnji oddaji smo pokazali, da so bila kontrakulturna gibanja šestdesetih let premagana že takoj na začetku sedemdesetih – s tem je bil uničen tudi vsakršen sen o revoluciji. Oktobra leta 1973 je v Ameriki nastopila energetska kriza, ko se je OAEPC oziroma Organizacija arabskih držav izvoznic nafte odločila za prodajni embargo nafte vsem državam, ki so podpirale Izrael v tako imenovani jomkipurski vojni – krajšem spopadu med Izraelom in koalicijo arabskih držav, ki sta jih vodila Egipt in Sirija. Cena nafte je do konca embarga, ki se je zgodil marca leta štiriinsedemdeset, poskočila za kar tristo procentov in nikoli za tem ni padla nazaj na ceno pred embargom. Posledična ekonomska kriza je zaznamovala celotna sedemdeseta leta in skupaj z moralno krizo hipijevstva je politično nihalo hitro nabiralo zanos za premik močno v desno. Da je bil potem leta 1981 za predsednika Amerike izvoljen Ronald Reagan, tako ni presenetljivo, in ta je že prvo leto mandata vpeljal svojo neoliberalno ekonomsko politiko, poznano pod imenom reaganomics. Hipi kultura je bila tedaj že davno mrtva, ameriška družba pa pripravljena za dokončen razcvet japijevstva.

Thomas Pynchon je v tem času molčal. Med letom 1973, ko je izdal zajeten in zloglasno kompleksen roman Gravity’s Rainbow, za katerega je leto kasneje prejel tudi The National Book Award for Fiction, in letom 1990, ko je izšel Vineland, roman, ki se mu posvečamo danes, ni izdal praktično ničesar. Leta oseminštirideset je izšla zbirka petih kratkih zgodb, za katero je napisal spremno besedo, same zgodbe pa so bile vse že prej objavljene v raznih publikacijah. Zaradi Pynchonove rekluzivnosti ni jasno, zakaj se je zavil v tako dolgotrajen molk, a glede na njegovo afiniteto do hipijevstva in sodeč po vsebini Vinelanda, bi lahko zaključili, da ga je poraz hipijevstva močno prizadel. V romanu Pynchon tudi zapiše: »Osebje se je menjalo, represija se je nadaljevala, postajala je vse obsežnejša, globlja in manj vidna, ne glede na to, kdo je bil na oblasti.«

Refleksijo bojev med fašističnimi silami oblasti in levo usmerjenimi aktivističnimi prizadevanji je Pynchon razširil na celotno zgodovino Amerike. Ob povratku v šestdeseta in sedemdeseta leta se Pynchon skozi celoten roman vrača še dlje v preteklost in nazorno vleče vzporednice s skoraj pozabljenimi boji sindikalistov v dvajsetih in kasneje tudi petdesetih letih, ki so bili prav tako žrtve fašističnih sil oblasti. Dejstvo, da so ti boji v Ameriki skoraj docela pozabljeni, nakazuje, da zgodovino resnično pišejo zmagovalci, ki so prizadevanja sindikalistov praktično izbrisali iz zgodovine. Tako se v romanu znajdemo v trenutkih, ko se je boj za prihodnost že končal in se je začel boj za preteklost, boj za zgodovinopisje in zgodovinsko resnico. In ravno tako lahko beremo tudi Vineland – kot poskus Pynchona v pisanju zgodovine, kot jo vidi in jo je doživel sam.

Na takšno branje namigujejo že centralne figure romana. To so namreč pripadniki fiktivnega aktivističnega kolektiva 24fps ali Twenty Four Frames Per Second, ki so v šestdesetih tvorili kolektiv dokumentaristov, z željo, da posnamejo kontrakulturne proteste v Kaliforniji. Za moto so si izbrali citat francoskega filmarja Jeana-Luca Godarda, da je film »resnica v 24 sličicah na sekundo«. V romanu pa smo v letu 1984. To je leto, ko je Reagan izvajal vojaško vajo REX 84 ali, daljše, Readiness Exercise 84, s katero se je ameriška vojska urila v pripravljenosti, da pridrži večje število lastnih državljanov v primeru upora. Pynchon to resnično vojaško vajo v romanu obogati s fikcijo, da je bila vaja pravzaprav pregon še zadnjih ostankov ostarelega hipijevstva in – v primeru naših centralnih likov – zaseg in uničenje vsega dokumentarnega gradiva s protestov šestdesetih let. S tem bi bila uničena vsa resnica hipijev in zgodovino bi lahko napisali zmagovalci.

A vrnimo se na začetek, k naslovu. Vineland v romanu predstavlja fiktivno regijo na severu Kalifornije. Tja naj bi se po propadu kontrakulturnih prizadevanj zatekli poraženi hipiji in globoko v gozdovih ustvarili komune ter se prepustili obdelovanju svojega vrta – dobesedno. Na skritih jasah sredi gozdov naj bi gojili ogromne količine trave. Naslov pa skriva tudi drugi pomen, ki je hkrati, tako kot pri romanu Inherent Vice, eden izmed ključev za interpretacijo romana. Vineland je namreč tudi ime, ki so ga Vikingi okoli leta 1000 nadeli novoodkritemu območju Severne Amerike. Tako je naslov romana, Vineland, staronordijska beseda za Severno Ameriko. Etimološko naj bi beseda vineland izvirala iz korena besede vin, ki v stari nordiščini pomeni travnik, pašnik ali stepo, tako da vikinško ime za Severno Ameriko dobesedno pomeni stepno ali travnato deželo. Drugi del interpretacijskega ključa pa je v imenu enega izmed glavnih likov, v imenu najstnice Prairie, ki je hči starih hipijev Zoyda Wheelerja ter Frenesi Gates, ta je bila tudi članica prej omenjenega kolektiva 24fps. Beseda Prairie je namreč v Cambridgeovem slovarju angleškega jezika definirana kot veliko ravninsko območje brez dreves v Kanadi in na severu ZDA, ali, z eno besedo, stepa oziroma travnik. Tako je naslov romana Vineland pravzaprav staro, zgodovinsko dolgo časa pozabljeno ali celo izbrisano ime za Ameriko – Ameriko je namreč »odkril« šele Krištof Kolumb, kljub temu da je tam srečal lokalno prebivalstvo - dobeseden pomen imena, ki je travna stepa, pa ustvarja presečišče z imenom enega izmed ključnih likov celotnega romana, Prairie.

Takšen preplet osebne zgodovine in porekla Prairie z zgodovino in poreklom Amerike je vodilna tema romana, poudarek na temi družine pa je razviden že iz posvetila, saj je Pynchon roman posvetil svoji mami in očetu. Podrobno pa spoznamo tudi družinsko zgodovino Prairie, začenši z njenim pradedom in prababico.

Prairiejin praded, Jess Traverse, je bil drvar in je v začetku dvajsetega stoletja deloval kot organizator delavstva za mednarodno sindikalno gibanje Industrial Workers of the World. Organizacija IWW je bila ustanovljena leta 1905 v Chicagu in si je prizadevala za sindikalno združevanje različnih industrijskih panog v tako imenovani One Big Union. Glede na to, da naj bi si nikoli vzpostavljeni One Big Union prizadeval za »organizacijo delavstva celega sveta« in »opolnomočenje delavskega razreda« in je bil najbolj uveljavljen v državah, kot so ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, bi lahko dejali, da gre za nekakšen anglosaški približek Kominterni. Na svojem višku naj bi gibanje IWW samo v ZDA štelo več kot 150.000 članov. A kmalu po prvi svetovni vojni, v času prvega »red scara«, je članstvo v ZDA hitro upadlo, v Kanadi pa so IWW leta 1918 celo prepovedali. Podobno jalovo usodo je utrpel tudi Jess Traverse - nanj se je med tekmo bejzbola nenadoma podrlo drevo. Za nesrečo je bil odgovoren seveda »Big Lumber«, ki je želel poslati sporočilo vsem sindikalistom, družina Travers pa je za odškodnino nekega dne v avtomobilu našla vrečo denarja.

Tako rdeče, ne le pod kožo, temveč tudi ideološko, je odraščala tudi Prairiejina babica Sasha Traverse, ki si je z delom odškodnine za očetovo poškodbo plačala pot iz severne Kalifornije v San Francisco ter kasneje v Hollywood, kjer je med drugo svetovno vojno delala kot scenaristka. Takoj po drugi svetovni vojni pa je nastopilo obdobje drugega »red scarea« in v Hollywoodu se je pojavila črna lista delavcev v filmski industriji. To je bil sprva seznam desetih, ki so bili osumljeni subverzivnosti in komunistične propagande, kasneje pa je zrasel na več kot tristo posameznikov. Deseterica, ki so jo kasneje poimenovali The Hollywood Ten in ki svojih imen protestno ni zagovarjala ter domnevne kolaboracije s Komunistično partijo Sovjetske zveze ni podrobneje razlagala, je bila obsojena na zaporno kazen do enega leta. V tistem trenutku pa je prvič tudi politično nastopil tedanji igralec Ronald Reagan. Med letoma 1947 in 1952 je Reagan namreč predsedoval organizaciji Screen Actors Guild oziroma cehu filmskih igralcev. Desetega aprila 1947 je tako predal FBI-ju imena domnevnih komunističnih simpatizerjev v Hollywoodu, še istega leta pa je, tako kot Walt Disney, pričal pred izrednim zborom, ki se je imenoval House Un-American Activities Committee. V romanu se je na črnem seznamu, kot tudi na sindikalnih protestih, kakopak znašla tudi Sasha Traverse, ki svoje radikalnosti kljub pregonu ni omilila.

Naslednja v vrsti Prairiejinih sorodnic, ki so bíle boj proti fašizmu, je njena mama, Frenesi Gates. Ta je bila članica kolektiva 24fps, ki je dokumentiral kontrakulturne proteste šestdesetih let. Največji del romana je seveda posvečen ravno Prairiejinemu postopnemu odkrivanju usode kolektiva in vloge, ki jo je v tej usodi odigrala njena mama Frenesi. Svoje mame Prairie namreč ni poznala, saj je ta po koncu šestdesetih let izginila. Tekom romana postopoma izvemo, da je Frenesi delovala kot ovaduhinja za FBI in svoj kolektiv tudi izdala. Frenesi se je namreč zaljubila v zveznega tožilca z imenom Brock Vond, ki je glavni antagonist romana in utelešenje fašistične sile oblasti. Njeno izdajstvo je rezultiralo v smrti enega izmed članov kolektiva, zaradi česar je kljub svoji mržnji do sil oblasti do konca prestopila na njihovo stran in se zaposlila kot stalna zunanja obveščevalka. Zakaj je ravno Frenesi – kot ena izmed bork v večgeneracijski liniji antifašistk, ki je ideološko kontrakulturni revoluciji šestdesetih iskreno pripadala – svoje ideale tudi izdala, ni nikoli pojasnjeno enoznačno, ponuja pa se več med seboj neizključujočih se razlag.

Frenesi je od Sashe poleg antifašističnih stališč podedovala tudi neustavljivo slo po moških v uniformi. Moški v uniformah pa imajo že od nekdaj neustavljivo slo po dominanci in nadvladi. Kljub večgeneracijskemu radikalizmu se je v družini Traverse-Gates očitno ohranila patološka fascinacija nad močjo oblasti. Podobnih očitkov o ideološki perverziji pa so bili, kot so še danes, hipiji deležni že od nekdaj. Poleg Gibanja za državljanske pravice, katerega cilj je bila odprava segregacije in druge rasne diskriminacije, so bili najbolj aktivni ravno študentje, ki pa so po večini pripadali privilegiranemu srednjemu ali višjemu sloju. Privilegiranost je rezultirala v intelektualizmu in radikalnosti, s katero študentje niso uspeli nagovoriti preostalega prebivalstva Amerike – in so, kot je razvidno iz nizke podpore študentskim gibanjem, do konca ostali v manjšini. K temu, da pa je bil krog sklenjen in je v dvajsetih letih res prišlo od hipija do japija, je pripomoglo tudi dejstvo, da hipiji v svoji večinski privilegiranosti niso imeli nikakršnih problemov pri reintegraciji, ko je hipijevstvo propadlo.

A kot smo pokazali v prejšnji oddaji, je Pynchon do hipijev prizanesljiv, saj se zaveda inherentne krhkosti in samodestruktivnosti takšnih revolucionarnih prizadevanj, kar jasno izrazi tudi v Vinelandu. »Če bi bila zaporedja enic in ničel ‘kot’ zaporedja človeških življenj in smrti, če bi bilo mogoče vse o posamezniku v računalniškem zapisu predstaviti z dolgim nizom enic in ničel, kakšno bitje bi potem predstavljal dolg niz življenj in smrti? […] Za oblikovanje enega samega znaka v imenu tega bitja bi bilo potrebnih osem človeških življenj in smrti – morda bi njegov celoten dosje zasedel precejšen del svetovne zgodovine. Smo cifre v božjem računalniku […] in edina stvar, za katero smo dobri, [je] to, da smo mrtvi ali živi …« To veliko bitje s svojo vztrajnostjo, z neskončno kompleksno kodo življenj in smrti je fašistična Amerika. In ne Brock Vond, ki je njen podaljšek in vršitelj njene volje, ne Frenesi Gates, ki se ji upira in prepušča, je ne moreta lastnoročno spremeniti, kajti to bitje deluje po svojih lastnih načelih, večjih od posameznikov.

In če smo dejali, da je Pynchon prizanesljiv do hipijev, ostaja venomer neprizanesljiv in nezaupljiv do struktur oblasti. V romanu Vineland najbolj opozarja na moč tehnologije in na načine, kako jo sile oblasti izrabljajo. »Vsakič kadar uporab’š kreditno kartico, The Man zve več, kot si hotu. Nima veze, a je velik al mal, on loh uporab vse.«The Man lahko uporabi vse in bo uporabil vse. Kot v knjigi From Counterculture to Cybercultureopiše profesor komunikologije na Univerzi v Stanfordu, Fred Turner, so bili hipiji v šestdesetih letih zelo sumničavi glede tehnologije in so jo primarno videli kot orodje nadzora, dehumanizacije in propagande, priredili pa so tudi mnoge proteste proti tehnološki birokratizaciji človeka. Šele kasneje, v osemdesetih letih, je prišlo do konceptualnega premika in je tehnologija začela predstavljati nekakšen prostor kibernetske utopije, v katerem sta prenos informacij in možnost organizacije resnično svobodna. Danes je postalo jasno, zaključi Fred Turner, da se je paranoja hipijev uresničila, in četudi je del interneta svoboden, je uporaba informacijske tehnologije za nadzor neprimerljivo večja.

Kljub nezaupljivosti so hipiji tehnologiji podlegli. Severna Kalifornija Vinelanda je namreč prepredena s skrivnostnimi prikaznimi, ki se imenujejo Thanatoidi. Te prikazni v romanu nikoli niso natančno definirane, lahko pa jih interpretiramo kot metaforično pol mrtve in ostarele hipije s karmičnim neravnovesjem nerazčiščene zgodovine, njihova glavna lastnost je, da vsaj enkrat vsako uro gledajo televizijo. Njihovo ime izvira iz starogrške mitologije, po kateri je Tanatos poosebljena smrt. Pol žive jih ohranjajo ravno nerazrešeni dolgovi zgodovine in transfer ostanka življenjske energije na televizijske serije. Moč televizije kot propagandnega aparata dobro strne Prairiejin fant, Isiah Two Four: »Cel problem z vašo generacijo, [...] pa nč osebnega, je, da ste verjel v vašo Revolucijo, ste dal svoja življenja na kocko – ampak res niste razumel TV-ja. V momentu, ko vas je zagrabu TV, je blo konc, cela alternativna Amerika, gotova, tko k Indijanci, prodal ste jo svojim sovražnikom in tut v dolarjih iz leta 1970 – je blo čist prepoceni …« 

Da vsak vzpon fašizma priča o spodleteli revoluciji, je zapisal že Walter Benjamin. Zato nas vzpon kulture japijev, izvolitev Richarda Nixona ter kasneje Ronalda Reagana niti ne bi smela presenečati, ampak bi morali to razumeti kot zgolj reakcionarno izpeljavo spodletelega poskusa kontrakulturne revolucije. Za propad hipijevstva in prihod japijevstva pa na koncu ni bilo krivo nič drugega kot vztrajnost sistema in utrudljivost hipijev. Podobni poskusi so v ameriški zgodovini že bili in se nazorno ujemajo s tako imenovanimi »red scarei« dvajsetih in zgodnjih petdesetih let, akterje teh rdečih pošasti, ki strašijo Ameriko, pa je Pynchon položil kar v tradicijo izmišljene družine Traverse-Gates. Roman se z njo tudi zaključi, in sicer na tradicionalnem pikniku razširjene družine Traverse-Gates, ko praznujejo ameriški praznik dela, 4. septembra, ki ga Pynchon opiše med drugim takole: »In drugi stari starši so se prepirali o tem večnem vprašanju, ali so Združene države še vedno v predfašističnem somraku ali pa je ta tema padla že pred davnimi leti in je svetloba, za katero so mislili, da jo vidijo, prihajala le iz milijonov TV-jev, ki so vsi kazali enake svetlo obarvane sence."

Oddajo je pripravil Martin. Lektorirala je Irena. Tehniciral je Budiz. Brala sva Škoda in Živa.

***

Nastanek oddaje je omogočila Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici.