Petrograd vs. Ljubljana

Nedavno je pri založbi Sophia izšel prevod monumentalnega dela Alexandra Rabinowitcha, naslovljenega Boljševiki prihajajo na oblast, ki v strokovnih krogih velja za morda najboljšo zgodovinopisno knjigo o oktobrski revoluciji. Z lahkoto prebudi stereotipne asociacije na velikopotezno rusko literaturo: polna je imen, ki jih je težko spremljati, pogovorov, ki sproti uhajajo iz spomina, stranpoti in razpršenega glavnega toka končnega dogajanja, v tem primeru revolucije. Glavna junakinja je seveda ona sama.

Ideja, mit, ritualna referenca, izmišljen spomin ... Med branjem se vse jasneje izrisuje podoba dogodka, ki je danes v glavnem stvar akademskim miselnih iger, kulturniških puhlic, levičarskih samoumevnosti, vir materiala za memeje, gojenja Leninovega kulta in liberalnega antikomunizma. Začenši s slednjim, se pojavlja pomislek – čemu liberalci, posebej vulgarno provincialni blebetači, kot neuspelo zavračajo revolucijo, ki je pred stotimi leti, pred letom 1968, poskrbela za nekaj temeljitih in epohalnih ukrepov, ki so na dnevnem redu liberalnih psevdoprogramov še danes: dvignila je pravice žensk na ravni družinskega življenja in politične participacije, dekriminalizirala je homoseksualnost, podelila pravice muslimanskim manjšinam, izjemno je povzdignila raven pismenosti ter poskrbela za veličastno kulturno dogajanje, pri katerem lahko omenimo samo nekaj od imen svetovnega kanona: Majakovski, Malevič, Eisenstein, Jakobson ... Vse to pa v času vsestranske vojaške ogroženosti. Kako lahko liberalni blebetači trdijo, da revolucija ne predstavlja civilizacijskega dosežka? Ponujata se dva odgovora: prvič, blebetači, kot je to po njihovi definiciji, ne vedo, o čem govorijo, in drugič, liberalizem v prvi vrsti ni kulturni program, temveč ekonomski program zaščite kapitalizma, ki se predstavlja kot kulturna alternativa fašizmu, v zadnji instanci pa je z njim pri antikomunističnem sentimentu v spregi. In res, dandanes v slovenski javnosti največ neumno ponižujočih izjav do obubožanih, depresivnih, prekariziranih, paničnih prebivalcev Slovenije prihaja iz ust urednika liberalnega tabloida Mladina. Na srečo je skoraj nihče ne bere.

Danes se sicer ne bomo ukvarjali s propadlim novinarstvom, temveč z radikalno levico Slovenije samo. Indikativno zanjo, za njeno nemoč je, da ji glavno tarčo kritike predstavljata ravno omenjena oseba in omenjeni tabloid, nesmiselna obsesija z njima pa je skoraj enakovredna Mladinini obsesiji z Janšo, pri čemer je slednji znatno manj marginalna figura. Nemoč je v prvi vrsti pri pozitivni artikulaciji lastnega programa in organizaciji političnega gibanja v času po zarotici znotraj nekdanje Združene levice, zaradi katere je iz nje izstopila večina članstva. Pa vendarle ji veličastna oktobrska revolucija z boljševiki na čelu predstavlja ključno referenco, pri čemer se zdi, da je ta odlepljena od svoje realne zgodovinske podlage in s tem dehistorizirana v manihejskem boju z liberalno dehistorizacijo. Revolucija pa je seveda bolj kot zadeva obmetavanja z zastarelimi slogani bila plod nemogočih razmer nekih konkretnih ljudi, v nekem zelo drugačnem času, nekih drugih subjektivnosti. Takšna nam lahko služi kot primerjalno izhodišče ravno za neusmiljeno kritiko te iste levice, ki pa ni zlonamerna, saj je do skoraj neobstoječega političnega akterja pač težko biti zlonameren.

Splošna modrost je, da se je boljševiški obrat zgodil na ozadju nemogočih življenjskih razmer prebivalcev tedanje zaostale Rusije, vendar ta vsestransko priznana okoliščina pravzaprav onemogoča trezen primerjalni pogled, na podlagi katerega bi lahko ugotovili, da fantazma ponovitve v letu 2017, še posebej v Sloveniji, ne služi ničemur drugemu kot tolažbi odrinjenih akterjev, nikakor pa ne tvornemu razmisleku o egalitarnih politikah. Zato je dotično ozadje treba natančneje predstaviti, ne zgolj v dodajanju faktografije, temveč predvsem v jasnem in bolj živem prikazu stanj in razlike. Tej zahtevi v krajšem tekstu ni mogoče do konca ustreči, zaradi česar vsekakor napotujemo na branje knjige. Upamo pa, da kljub temu lahko orišemo zgovorno primerjavo.

Še preden se spravimo v leto 1917, se je smiselno ustaviti pri predhodnih desetletjih, ki so v zavest nastajajočega ruskega proletariata in njegovega kmetstva prinesla socialistični svetovni nazor. V Rabinowitchevem delu je ta okoliščina implicirana, Lev Centrih pa jo v spremni besedi eksplicira, zgodovino ekonomsko tradicionalnih, ekonomsko egalitarnih skupnostnih praks ruskega kmetstva je predstavil tudi na predavanju ob izidu v Trubarjevi hiši literature. V realpolitični situaciji se je tradicija kazala v obliki prisotnosti treh velikih partij, boljševikov, menjševikov in eserjev v javnem življenju. Partije so bile nadalje razdeljene na frakcije, imele so svoje časopise. Antikapitalistični besednjak je bil vsakodnevni spremljevalec delavskih množic. Obenem so bile levičarske politike prisotne ne samo v Petrogradu kot glavnem mestu, temveč so bile razvejane tudi po provinci, kjer so delovale v okrajnih sovjetih, institucionalni novosti, ki je sledila februarski revoluciji. Okrajni sovjeti so pogosto držali radikalnejšo linijo, nasprotno kompromisarskim tendencam v središču. Skupine levičarjev so med seboj neprestano polemizirale, ubirale nasprotujoče si politične odločitve, znotraj posameznih strank pa ustvarjale navidezni ideološki kaos, ki je v resnici deloval kot katalizator široko prisotne politične misli. Danes, po propadu jugoslovanskega realsocializma in farsični epizodi z Združeno levico, ob vseprisotnem kapitalističnem realizmu, ko je antikapitalistična zavest neprimerno bolj prisotna v mislih intelektualcev kot v misli preostanka proletariata, ki je do nje pravzaprav pogosto tudi sovražen, si je kaj takšnega težko zamisliti. Vsekakor pa se primerjava tedanjih in sedanjih dispozicij ne samo za revolucijo, temveč tudi za reformistično levo politiko zdi, če ju želimo povezovati, nesmiselna že na tej ravni. Lahko bi rekli, da gre, če nategnemo Wittgensteinov pojem, za dve različni življenjski obliki subjekta levičarske politike. Lahko bi rekli, da se je v obeh primerih gradila določena identiteta. V primeru Rusije je bila to organska, sveža, živa in dinamična identiteta širokih množic, v primeru Slovenije pa gre za okorelo identiteto mlajših intelektualcev, akademikov, študentskih aktivistov in podobnih skupin brez političnega stika z množicami. Predstavlja se zastarel imaginarij, ki se pogosto ustavlja pri nostalgičnem sentimentu, večkrat provokativno vezanem na avtoritarne rezultate boljševizma, stare več kot pol stoletja. Prva je svoje simbolne poteze menjala tudi iz tedna v teden. Tako je denimo Lenin po julijski vstaji kmalu spisal tekst o potrebi po zamenjavi starega gesla “Vso oblast sovjetom”, močno zamenjal svoje stališče in začel zagovarjati oboroženo vstajo. Gesla sodobne levice, ki se sklicujejo na oktobrsko revolucijo, so zakrnela in se ne menjajo v skladu s politično situacijo, po potrebi iz tedna v teden, temveč ostajajo ista desetletja, kar kaže na duha, popolnoma nasprotnega tistemu, na katerega se referira.

Obenem je projekt vzpostavljanja politično aktivnih lokalnih odborov v okviru nekdanje Iniciative za demokratični socializem propadel. Čeprav je bilo za sovjete v revolucionarnem času značilno, da so v njih, kar se tiče prestolnice, sedeli pretežno srednjerazredni intelektualci, kar se tiče periferije pa bolj klasični proletariat, kar je prispevalo k produktivnim trenjem, se je v slovenskih lokalnih oborih hitro pokazalo, da v njih glavno vlogo povsod igrajo aktivistične elite in lokalno uveljavljeni predstavniki javnega sektorja brez stikov s sindikati v privatnem sektorju, ki jih v levičarsko politično delovanje ni bilo mogoče pritegniti zaradi šibkosti socialistične ideje, omenjenega aktivizma in zgodovinske utrjenosti sindikalnega delovanja. Obenem je Slovenija kulturno močno centralizirana majhna država, v kateri se lokalne elite neprestano orientirajo proti Ljubljani, ki predstavlja ambicijo, to pa je v okviru prevladujočih zmerno levih prepričanj najlažje uresničiti s podrejanjem tako imenovani ljubljanski rdeči buržoaziji. Slednja je že zgodovinsko obremenjena z institucionalnim delovanjem in politikantsvom, zato težko prepričljivo prodaja radikalno agendo. S tem, da je Združena levica obujala zlajnano foro novih obrazov, ni uspela dolgoročno prepričati volivcev, da je pripravljena na radikalni prelom s klientelno povezanim slojem tako imenovane rdeče buržuazije. Radikalni elementi znotraj koalicije pa nevarnosti institucionalne apropriacije, ki se ne veže zgolj na mitične strice iz ozadja s Kučanom na čelu, temveč na širši kulturniški, publicistični, tajkunski in politični sklop ter njegovo ideologijo, niso prepoznali. Danes je največ, kar lahko naredi proti že izvršenemu dejstvu, trolanje.

V povezavi s tem se lahko navežemo tudi na vpliv Lenina, ki je bil večino časa med februarsko in oktobrsko revolucijo v ilegali in pogosto odrezan od ključnega dogajanja v boljševiškem centralnem komiteju. V nasprotju s tipično predstavo ni bil oseba, ki bi dirigirala dogajanje v stranki in v njej uveljavljala nekakšno železno disciplino, temveč je večinoma zavzemala marginalizirana radikalna stališča, ki so jih ostali člani preglasili, včasih pa so jih tudi direktno cenzurirali. Lenin je bil vsekakor vpliven član partije, vendar večino časa ni imel realpolitične moči. Njegova stališča so le v posameznih kriznih trenutkih prišla do odločilne veljave. Tudi v revolucionarni noči bi skoraj ostal odrezan od dogajanja, vendar se je uspel pretihotapiti v štab v Smolnem ter tam s svojim zavzetim agitiranjem za takojšnji prevzem vladnega poslopja najbrž bistveno usmeril potek revolucije. Njegova bistvena značajska poteza je bila vztrajnost pri skrajnih stališčih, ki pa je bila prepletena tudi s prilagodljivostjo izjemno kompleksnim, pogostim in navidez majhnim spremembam v toku realpolitičnega dogajanja. Kljub temu, da so tovariši večino časa zavračali njegove kritike in predloge, pa ga niso izrinili in njegova beseda je ohranjala moč ter potencial, da se mnenjska moč prevede v politiko. V okvirih kranjske mentalitete si težko predstavljamo takšno toleranco, lažje pa si zamislimo, da bi bil Lenin kmalu odpravljen s posmehom. Čeprav seveda ni nujno, da bi se zgodilo eno ali drugo, ni dvoma, da je več verjetnosti, da Lenin ne bi uspel dolgo ohraniti svojega podtalnega vpliva. Morda bi bila najbolj dostojanstvena poteza, ki bi jo lahko sprejel, odstop .... Vendar smo s tem morda zašli v preveliko stopnjo špekulacije, saj ne smemo pozabiti, da si je radikalno levo stranko iz prej navedenih in drugih razlogov ta hip v Sloveniji izjemno težko sploh zamisliti.

Temu je sledila tudi produkcija refleksije zgodovinske situacije, neprimerljiva današnji. Polje marksistične misli je danes zamejeno na banalizirano, v priročne formule spremenjeno leninistično-althusserjansko tradicijo in njej nasprotujočo heinrichovsko akademsko strujo sholastičnega, domnevno razsvetljenega marksizma, ki dela razliko med preprostim svetovnonazorskim marksizmom in visoko teorijo, prepredeno s prefinjenimi definicijami in urejenimi kategorijami, ki se sproti samoprečiščujejo do neslutenih abstrakcij. Nobena od teh struj ni zmožna podrobne in militantne analize aktualnih ekonomskih in političnih razmerij in ne posega v javno razpravo. Pri Leninu in drugih starih komunistih, kljub temu da njihove teoretske aparate »razsvetljeni« marksizem zavrača in kljub temu da so prazna referenca identitarnim marksistom, pa lahko, sledeč spremni besedi Leva Centriha, opazimo, da so bili njihovi razmisleki globoko vpleteni v njihovo politično dejavnost, da so bili militantni in so služili bolj ali manj uspešni samoorganizaciji ter so na ta način bistveno zaznamovali zgodovino. Obe predstavljeni struji sta v tem oziru dandanes samoreferencialni in se ne dotikata drugega kot življenj manjših krožkov različnih entuziastov. Le ustrezna konjunktura bi morda lahko pripeljala do ponovne dejavne politične misli, v kateri bi tako vulgarni predsodki kot elitistična pikolovstva odpadla oziroma bi izgubila svoj pomen. Gre za kategorično razliko v razumevanju pomena mišljenja.

S tem se lahko vrnemo nazaj, na mesto, kjer smo omenjali obče mesto težavnega zgodovinskega trenutka, v katerem se je zgodila revolucija. Pokazali smo, da je bila kljub konjunkturi potrebna prisotnost dolgo predobstoječih levih političnih idej med širšimi množicami. Torej ni šlo le za vprašanje aktualnih razmer, temveč tudi za dispozicije, kako se znotraj njih odzivati. Od tu šele velja poudariti očitno – da naš zgodovinski trenutek s svojo nedavno preteklostjo zelo težko kakorkoli spominja na tedanjega. Težko si zamišljamo svetovno vojno ter razbite družine in vsakdanjo prisotnost strahu pred smrtjo, ki ga ta prinaša, težko si zamišljamo tudi lakoto in neverjetni politični kaos. Nepredstavljivo nam je še, da bi se v nekaj mesecih zgostila takšna masa zgodovinskih prevratov, ki jih danes morda, v blažji obliki, lahko pričakujemo denimo v dveh ali več desetletjih. Ob govorjenju o oktobrski revoluciji pogosto pozabljamo, da se je vojni in pomanjkljivi preskrbi z nujnimi življenjskimi potrebščinami pridružilo še sosledje februarske revolucije, v kateri je padel večstoletni režim, julijska vstaja, ki je opotekajoči se novi red hitro zamajala, ter potem še poskus konservativnega državnega udara, ki ga je vojaško vodil Kornilov. Vse to, se zdi, spet pripada neki nam tuji življenjski obliki, ob kateri lahko, če privzamemo minimalno intelektualno poštenost in se poskusimo vanjo vživeti, najprej le obmolčimo. Morda si lahko predstavljamo prebivalca Slovenije, ki se ima za radikalnega levičarja, ga prestavimo v Petrograd leta 1917 in zazdi se nam, da njegova zmožnost za osmišljanje dogajanja odpove. Edina točka v nedavni zgodovini, na kateri bi sploh bilo mogoče začeti primerjavo, je ekonomski kolaps Grčije – le tu, če se seveda ozremo na našo regionalno bližino, na naš kulturni horizont tako rekoč, lahko opazimo zametke institucionalnega razkroja in revščine, ki v obrisih spominjata na rusko. Vendar se ta dva zgodita na ozadju večdesetletne prosperitete, apolitičnosti, izven razmer svetovne vojne, brez mednarodne mreže socialistov in z veliko stabilnejšim nasprotnikom, evropsko komisijo in prislovnično anonimno evrobirokracijo. Obenem je neoliberalni obrat prinesel drugačno razumevanje politike in individualizacijo, ki je ni mogoče odpraviti preprosto z njenim opažanjem in opozarjanjem nanjo. Tudi skrajno desni nasprotnik je izgubil na svoji moči – kljub temu da se, podobno kot levica, oglaša precej oportunistično in pridobiva določeno javno podporo, pa je v razmerah tekočega mednarodnega gospodarstva, ki ga regulirajo nadnacionalni anonimni elementi, veliko težje opredeljivi in napadljivi kot stara buržoazija, to predvsem stvar resentimenta. Nove politike izključevanja drugega udejanjajo predvsem ideološko nevtralnejše tehnokracije, največ, kar lahko dosežejo sodobni identitetni fašisti, pa je občasno razgrajanje na ulicah in širjenje sovražne retorike. Ki sta seveda nevarni in mračnjaški, vendar ne nosita potenciala političnega obrata. V tem oziru se popularno sklicevanje na oktober in pričakovanje prevrata na evropski ravni, ki je zajelo večinoma intelektualce, javnomnenjske superstare, leve študente in politične oportuniste tipa Siriza ter Združena Levica, zdi bodisi kot priložnostna histerija ali pa kot cinična igra sodobnega spektakla. Množice so bile ob tem veliko treznejše in na omenjeno histerijo oziroma blebetanje gledale z rezervo ali posmehom. Filozofi dogodka nimajo nič z Leninom in nove parlamentarne stranke imajo morda še manj z boljševiki.

Predvsem pa imajo delovne množice malo skupnega s takratnimi množicami. Ruski proletariat se je leta 1917 šele vzpostavljal, slovenski proletariat pa ima v letu 2017 za seboj poskuse realsocialističnega organiziranja, zgodovino sindikalizma, nadaljnjo diferenciacijo dela, vzpostavljanje novih sektorjev, preoblikovan javni sektor, izborjene ima določene pravice in ima drastično drugačno zavest.

Morda boljševiški imaginarij razvoj levice – oziroma nove radikalne politike, ki bi zagovarjala konec kapitalizma, delavske pravice in ekonomsko enakopravnost – zavira. V dani situaciji se taktika samomarginalizacije ne obnese. Samomarginalizacija pa je povezana tudi s shemo alternativa – mainstream, ki v slovenskih razmerah proizvaja avtizem pri komunikaciji naprednih idej v širšo javnost, s tem pa tudi preprečuje možnost njihovega razvoja in proizvodnjo nove govorice, ki bi lahko novo politiko artikulirala. Radio Študent je medij, ki nima dostopa do širše javnosti, enako lahko rečemo tudi za Mladino, ki progresivcem predstavlja glavnega medijskega sovražnika. Institucionalizacija radikalnega govora bi bila veliko bolj smotrna pot. S tem ne mislimo na sprejemanje gnilih kompromisov, temveč na organiziran pritisk na javni prostor ter kulturne in politične institucije, da ga vključijo, s tem pa tudi na opozarjanje na implicitno ter eksplicitno cenzuro, ki jo levoliberalne elite ustvarjajo s privatizacijo dotičnega prostora. Vsebine, ki jih levičarska sfera proizvaja, bi se lahko razširile v druga slovenska mesta ali pa tudi izven samoorganiziranih prostorov v okvirih Ljubljane. Povezovanje s sindikati in drugimi skupinami delavcev ni omejeno zgolj na strankarsko delovanje, temveč ga je mogoče izvajati tudi v »prostem času«. To pa bi bil seveda samo prvi korak, ki bi vzpostavil možnosti prebitja antikapitalističnega diskurza iz zamočvirjene internosti. Seveda ne zagotavlja, da bi ga skupine delavcev privzele in ga uporabile pri sindikalnem ali drugačnem političnem delovanju.

Vseeno pa obeti za politična vrenja v bližnji prihodnosti niso majhni v nasprotju z optimizmom, ki ga širijo maloburžoazni mediji. Izhod iz krize je prinesel prestrukturiranje trga delovne sile, nadaljnjo prekarizacijo, v življenja množic pa vnesel vsakodnevno mešanico tesnobe in panike ter nadalje poglobil razliko med centrom in periferijo Evropske unije – ob ignoranci medijev in kulturnih elit do tega pojava ni odveč pričakovati, da se bo nezadovoljstvo posameznih sektorjev povečalo, da se bodo stavke nadaljevale in da bodo v bližnji prihodnosti morda prerasle v večje proteste. Če ne želimo razvodenitve v stilu protestov iz leta 2012 ali pa zdrsov v šovinizem, bo treba levičarski imaginarij hitro začeti sestavljati, se vplesti v boje in s tem začeti pridobivati realno politično bazo za antikapitalistične boje v prihodnjih desetletjih. Morda je pri tem dobro tudi znova premisliti odnos do oktobrske revolucije – kot precedenčen zgodovinski trenutek in prvi poskus trajne odprave kapitalizma vsekakor predstavlja zelo pomembno referenco, ne pa tudi kompas za organizacijo nove revolucionarne dejavnosti. Najbrž smo bližje novi kot stari revoluciji – in razkorak med obema bo najbrž prav tako velik.