Pogovorimo se o šegi parklji

Pozdravljeni v prvem letošnjem Repetitiu. Tokrat bomo govorili o grozljivih šegah in navadah s poudarkom na parkljih. Skušali se bomo osredotočiti tako na izvor kot tudi na posledice izbrane nesnovne kulturne dediščine.

izjava

Letni čas, v katerem smo, je zima, ki po starem animističnem verovanju pomeni čas, ko se duhovi prednikov vračajo v svoja zemeljska bivališča in strašijo tiste, ki so jih pustili za sabo. Tovrstne duhove že stoletja ponazarjajo mladi fantje, ki se našemijo v ovčje kože, si nadanejo kravje zvonce, namažejo obraze s sajami, nadenejo volovske rogove in ustrahujejo po gozdovih in vaseh. Včasih prekoračijo tudi prag hiše in čez njega zvlečejo kakšno upirajoče se dekle, da bi ga namazali s sajami ali povaljali v snegu. Etnolog Damjan J. Ovsec v delu Slovanska mitologija in verovanja pravi, da je pri dotičnem običaju prišlo do zlitja predstav o htoničnih demonih, ki pomenijo duhove rajnih prednikov, s tisto o duhovih rasti ali vegetativnih demonih, ki delujejo v naravi in odločajo o pridelku in letini. Mladi našemljeni fantje so tako opravljali dvojno funkcijo, hkrati so poosebljali ter odganjali zle duhove in prinašali blagoslov dobre letine. Običaj je še vedno zelo živ v Stari Loki, od koder smo se slišali z Urško Florjančič. 

izjava

Običaj je skozi čas odslužil kot simbol duhov prednikov in našel svoje mesto v poosebljanju katoliškega hudiča. Cerkev se namreč podivjanega barbarskega pohoda ni mogla znebiti in ga je skušala po najboljših močeh vključiti v svoj program. Podobna usoda je doletela številne druge poganske malike. Ker krščanstvo poganskega običaja ni zmoglo zajeziti, mu je dodelilo novo vlogo. Duhovi prednikov so prevzeli podobo krščanskega hudiča in do 17. stoletja dokončno izoblikovali ekipo svetega Miklavža in parkljev. 

Danes bo govora predvsem o parklju, saj gre za eno bolj grozljivih predkrščanskih alpskih tradicij. Če ste odraščali v ruralnih delih države, vas je morda še danes strah kombinacije zvoka verig, kravjih zvoncev in pijanskega rjovenja. Tega vas je upravičeno strah, tudi če ste odraščali kje drugje. V temačni zimski čas ritualov nas bo povedla jungovska psihoanalitičarka Tina Turk.

izjava

Ker sta do 12. in ponekod 17. stoletja mož in demon hodila vsak svojo pot, predstavimo najprej tisto normalnejšo, torej Miklavževo. Nikolaj se je rodil v 3. stoletju v starogrški Miri, na ozemlju današnje Turčije, kjer je opravljal poklic zgodnjekrščanskega škofa. Izhajal je iz bogate družine, svoje premoženje pa naj bi na veliko razdeljeval med ljudi. Zaradi radodarnosti se ga je prijel status legende in kot plamen ognja so se razširile številne zgodbice o njegovem širokem srcu in nadnaravnih močeh. Najbolj znana je tista, v kateri je pred suženjstvom in prostitucijo rešil tri hčere nekega revnega moža.

Dekleta se brez dote niso mogla dostojno poročiti in nad njihovo prihodnostjo je prežalo najslabše. Pred usodnim dnem je Nikolaj vsaki izmed hčera naskrivaj nastavil kepo zlata in jim tako preprečil neprijetne izkušnje, ki jih s seboj prinese trgovina z ljudmi. Ena izmed zlatih kep je padla v čeveljček, ki se je dodobra zasidral na ameriških kaminih. O transformaciji Miklavža v božička ne bi izgubljali besed, saj gre za dolgočasno zgodbo. Malo je povezana z Nizozemsko, kjer Miklavž jaha belega konja, darilca pa mu pomaga nositi mavrski Črni Peter, ki spada med bolj rasistične evropske tradicije. Mogoče zgodba ni tako dolgočasna, a se vseeno vrnimo k Nikolajevim prigodam. Manj znana od zlatih kep je zgodba, v kateri se z jakostjo čarobnih moči ob bok postavi samemu Kristusu. Ko se je Nikolaj nekega dne sprehajal mimo mesarjeve hiše, je zaznal, da se je tam pripetil grozen zločin. Imel je prav, saj je mesar pravkar zaklal tri mimoidoče študente, ki so nič hudega sluteči prosili za prenočišče. Mesar je po nasvetu svoje žene trupla nameraval razkosati in meso prodati, da bi zakril svoj zločin. Nikolaj je mlade študente nič manj kot oživel in si tako pridobil spoštovanje študentov in mladih nasploh. 

Po smrti leta 324 so se v Evropi na veliko kregali glede kosti svetega Miklavža, med drugim naj bi jih hranili tako v mestu Bari kot v Benetkah. Na koncu se je izkazalo, da imata obe mesti prav, saj je v vsakem po nekaj kosti istega človeka. Kot svetnik se je Nikolaj sprva pojavil na ozemlju pravoslavne religije, v germanskem in severnoslovanskem svetu pa je postal zaveznik in obdarovalec otrok v enajstem stoletju. Kuret poudarja, da je Nikolaju od vseh svetnikov na Slovenskem posvečenih največ cerkva, skoraj dvesto. Kot rečeno, je kmalu postal obdarovalec otrok in v pravoslavnem svetu mu kot takemu ni nič manjkalo. V katoliškem, predvsem germanskem, pa se je ideja obdarovanja brez protipola kaznovanja zdela privlečena za lase. 

izjava

Katoliška cerkev se je za razliko od pravoslavne torej zavedala naratološkega dejstva, da je junak močan toliko, kot so močne sile antagonizma, ki mu glavno nalogo otežujejo. V tem primeru je junak otrok, ki si od Miklavža želi darilo, na poti pa mu stoji grozljiva nadlega in hkrati pokora za slabo obnašanje - parkelj. 

izjava

Kljub temu da so bivši demoni prišli prav kot uprizoritev hudiča, se te bistre ideje cerkev ni domislila nemudoma. Trdoživosti običaja nista prišla do živega niti svečeništvo, niti mnogo kasneje Adolf Hitler, ki ni maral mešati krščanske germanskosti s slovansko poganskostjo. Ko se barbarski običaj le ni uklonil, so malike postopoma zamenjali svetniki. Našemljenci so pred prihodom Miklavža prinašali zgolj blagoslov in srečo, svetnik pa je začel ljudem prinašati tudi materialne dobrine. Grozljivo spremstvo se je iz duhov rajnih spremenilo v podobo samega hudiča, spremljevalce dobrosrčnega Miklavža in kaznovalce porednih otrok. Ciljna publika poganskih mask je bila z odraslih reducirana na nenavadno otroško prireditev, ki traja še danes. Za nas sta spregovorila goričanski parkelj Jaka Babnik in dobovski parkelj Karlo Budič.

izjava

izjava

Miklavževanje v neki avstrijski vasici leta 1975, ki ga je v članku The Masked Face v reviji Ethos popisal etnolog John J. Honigmann, se po psihologiji in vlogah od današnjega ne razlikuje bistveno: luč na verandi, verige, suspenz, kravji zvonci, strah. Otroci zaprepadeni, nekateri v joku, njihova naloga je mirno recitirati molitev, medtem ko v kotu preži hudič. Parkelj je že od začetka odločen, da bo otroka dal v koš in ga odpeljal v svet mrtvih, ko je otrok dodobra prestrašen, pa posredujejo starši in zagotovijo, da bo to leto priden. Pedagoški trenutek, ki leži v starem izročilu, naj bi bil vzgojni, hkrati pa naj bi otroka naučil nadzirati strah ob srhljivi prezenci. Starši, ki so odraščali v istem okolju, se spominjajo svojega otroškega strahu in fantazije, brez katere bi bilo življenje veliko bolj pusto. 

izjava

Ime parkelj izvira iz nemške besede Bartl, ki je v različnih virih različno zapisana. V Avstriji se je ohranil izraz Krampus, ki pomeni krempelj. Avstrijski Krampusi so za razliko od ostalih ohranili dobršno količino avtonomnosti in se na obhode še vedno odpravljajo tudi brez Miklavževega vodstva. Parkelj Ralph Herzog.

izjava

V poznem dvajsetem stoletju se je demon ponovno osvobodil od svoje benigne dvojice in začel tako imenovani ‘Krampuslauf’, pri katerem se je v večjih mestih, kot je Salzburg, po ulicah podalo okoli tisoč grozljivih prikazni. Običaj je preživel na ozemlju bivše habsburške monarhije, čedalje več zanimanja pa zadnja leta dobiva v Avstriji, kjer je najmočneje zakoreninjen. Poleg Slovenije tradicijo gojijo na Hrvaškem, Madžarskem in v severni Italiji. Pri nas se tovrstna prireditev odvija na Goričanah.

izjava

Zamaskirani hudiči so zabeleženi šele v šestnajstem stoletju, čeprav so nekoliko prej, že v srednjeveških cerkvenih igrah nastopale sorodne maske s pošastno in živalsko podobo. Mitološke korenine naj bi segale do nordijske boginje podzemlja Hel. Skupinski obiski Miklavža in parkljev pa so, kot rečeno, zabeleženi v devetnajstem stoletju; hišni prag so lahko parklji kot simbol zlih duhov prestopili le z Miklavževim dovoljenjem. V 19. stoletju so izhajale tudi šaljive kartice, imenovane Krampuskaarten, na katerih je veliki črni parkelj ponavadi upodobljen s parom otrok v košu, šibo v roki in kakšnim duhovitim stihom. Parkljevska anarhistična energija je bila do začetka prejšnjega stoletja pod nadzorom in v službi dobrovoljnega svetnika.

Obhod so pri nas do prve svetovne vojne izvajali v Ziljski dolini, tovrsten običaj pa je ustrahoval mlada dekleta, ki ponekod v Avstriji še danes zbolijo, da jim v decembrskem času ni treba v šolo. V pomoč jim predvsem v Salzburgu organizirajo tako imenovane Krampus Angst seminarje, katerih ime govori samo zase. 

izjava

Tako pri parkljih, ki mračno zimsko obdobje uvedejo, kot pri kolegih kurentih, ki se od njega poslovijo, gre za simbol plodnosti. Kurentova in parkljeva implicirana seksualnost je neločljiva od karnevalske dionizičnosti obeh bitij. Ta komponenta pa jima ne preprečuje igranja glavne vloge na pogosto zgolj otroških prireditvah. Reakcije otrok so po pričevanju parkljev zelo različne, velikokrat pa obisk pripelje do joka. 

izjava

izjava

izjava

Toda parkljeva in predvsem kurentova pozornost v popisih starih običajev pogosto ni zgoščena v otroku. Tako Niko Kuret v Maskah slovenskih pokrajin kot Damjan J. Ovsec v Treh dobrih možeh pokažeta občutljivosti za nianse med krajevnimi različicami parkljevih obiskov. Poročila o ustrahovanju deklet, ki gredo z roko v roki z običajem pa so podana s hladno sprijaznjenostjo. Dejstvo, da so si mlade punce, ki so bežale in kričale, kurenti in parklji privoščili še raje kot vse ostale, je v zapisih podano s podobno nevtralnostjo kot krajevne spremembe v kostumih. Morda je čas za vnovično opazovanje in beleženje folklornih običajev s poudarkom na plodnosti.

Poleg terapevtske dejavnosti na področju strahu pred zdaj že dobro znanimi maskami pa se Avstrija sooča z nenavadno, a nujno nalogo. Leta 2015 je v državo pribežalo več iraških in sirskih družin. Država se je pri integraciji priseljenih otrok spopadla z izzivom: kako otrokom in tudi staršem razložiti, da se bo v decembrskem času po mestnih ulicah v dir podalo okoli 2000 grozljivih pošasti z verigami? Razumni ljudje so se tako pred hudičevim pohodom odpravili do migrantskih družin, nastanjenih v alpski vasici nad Mainzom, in jim skušali z besedami, kot to počnemo mi, objasniti dolgo tradicijo. S pomočjo arabskega prevajalca so otrokom običaj zgodovinsko osvetlili in jim pokazali grozljive maske. Ob razlagi in prikazu naj bi se otroci zabavali, ni pa podatka o reakcijah na resnično izkušnjo, ki so jo čez nekaj dni doživeli.

Izjava

Za konec ugotavljamo, da je letni čas zima predvsem na ruralnih področjih države uokvirjen v mitološko-katoliških ritualih. Pogovor s prijetnimi ljudmi za maskami vrača upanje v lepoto poganske tradicije. Socialni konsenz, pri katerem v imenu tradicije sprejemamo nadlegovanje mladih deklet s strani parkljev, kurentov ali kakšne druge alpske tradicije kot nekaj povsem normalnega, pa v kulturni dediščini ne potrebuje posebnega mesta.