Svet je ognjemet

Letošnje novo leto je zaradi epidemičnih razmer marsikoga prikrajšalo za razburjenje, ki bi ga občutil med prisostvovanjem množici ognjemetov, ki tradicionalno bruhne v zrak ob polnoči novega leta. Razburjenje in občutek vojnega stanja, ki ju tradicionalno sproži rafal vsakršnih petard in ognjemetov, je morda vsaj nekoliko nadomestilo politično dogajanje v naslednjih dneh.

Nekateri med vami, drago poslušalstvo, pa verjetno vseeno pogrešate ognjemete, izvzemši vas, dragi psi, mačke, ptiči in druge živali, ki utegnete poslušati Radio Študent. Vas zatorej naprošamo, da nam oprostite temo današnjega Repetitia, ki se posveča tej človeški razvadi. Naj vam vsaj nekolikšno zadoščenje nudi dejstvo, da so se tudi ljudje nekoč ognjemetov bali ravno toliko kot vi. In naj vam na čast oddajo začnemo z opisom ognjemeta, natisnjenim v knjigi Življenjski nazori mačka Murra, ki jo je napisal filister in častiti pripadnik vaše vrste, čeprav same besede ne prihajajo izpod njegovega peresa, temveč jih je zapisala roka neznanega avtorja, čigar zapiski so se v tisku pomešali s pisanjem plemenitega mačka.

“Ko je torej knez s spremstvom stopil skozi vrata salona, so potegnili z grajske strehe debeloličnega možička z dvema gorečima baklama v ročicah, oblečenega v barve knežje hiše. Lutka pa je bila pretežka, in zgodilo se je, da se je komaj dvajset korakov od tod skoraj zataknil, tako da je razsvetljujoči duh zaščitnik knezove hiše obvisel v zraku, in ker so delavci močneje potegnili, se je prekopicnil. Tedaj so goreče, navzdol obrnjene bakle sipale na tla žareče kaplje. Prva teh kapelj je padla na kneza samega, vendar je s stoično ravnodušnostjo zatajil bolečino, čeprav je opustil slavnostni korak in hitreje stopil naprej. Genij je tedaj visel nad skupino, tako da je vroči dež z bakel padal zdaj temu, zdaj onemu na nos in na glavo. Ko bi pokazali, da jih peče, in tako zmotili veselo slavnost, bi žalili spodobnost, zato je bilo lepo gledati, kako so nesrečniki stopali s strašno spačenimi obrazi in vendar na vso moč zatirali bolečine. Ob vsem tem so donele pavke, bučale trobente, sto glasov je klicalo: ‘Vivat, vivat, vivat, premilostna gospa kneginja! Vivat premilostni gospod knez!’ Stari debeli dvorni maršal nazadnje ni mogel tega več prenašati. Ko mu je padla žareča kaplja prav na lice, je skočil v mračnem besu in obupu v stran, zapletel pa se je v vrvi, ki so sodile k letalnemu stroju in so bile napete prav ob strani malo nad tlemi. […] Bakli sta ugasnili, bili so v največji temi. […] ‘Luči - luči’, je vsevprek klicala množica hripavih glasov. Ko je kralj zažarel v svetlobi, je bila razkropljena tropa podobna potolčeni vojski, ki se s težavo spet zbira. […]

Kmalu je bil dvor in vsa družba na določenem kraju. Po običajni igri ognjenih koles, raket in svetlečih krogel in drugih navadnih reči so se nenadnje vzdignile začetne črke kneginjinega imena v kitajskem iskrečem se ognju … Prižgal sem girandolo, ko pa so sikajoč in prasketajoč letele rakete v višino, je zahrumela nevihta z žareče rdečimi bliski, z bobnečim grmenjem, od katerega je bučal gozd in pogorje. In orkan je privršel v park in zbudil s tisoč glasovi tulečo tožbo v najgostejšem grmovju. Nekemu bežečemu trobentaču sem iztrgal inštrument iz roke in veselo vriskajoče trobil nanj, medtem ko so salve topičev, topov in možnarjev pogumno streljale proti bobnečemu gromu. […] Dal sem bil razpeti vetrno harfo, ki se, kot veš, razprostira čez veliki ribnik, in na nji je igral vihar kot odličen godbenik. Sredi tuljenja, sredi bučanja orkana, sredi bučanja groma so zadoneli strašni akordi velikanskih orgel. […]  No, v pol ure je vse minilo. Luna je pogledala izza oblakov. […] Po vsem parku je plesala in poskakovala množica vešč, vendar so to bili služabniki s svetilkami, iskali so klobuke, lasulje, lasne mreže, sablje, čevlje, šale, izgubljene med hitrim begom.”

Strah in kaos, ki ju je ob spremstvu ognjemetov in streljanja sprožila nevihta na rojstnodnevni zabavi kneginje, sta bila sicer značilna odziva na ognjemete v 16. stoletju, torej dobrih 300 let pred napisanim odlomkom. V Evropo so ognjemeti sicer s Kitajske prišli že v 13. stoletju, a niso bili široko poznani. Uporabljali so se predvsem v vojaške namene ter pri cerkvenih igrah. Tako so denimo nameščali majhne sikajoče ognjemetke na krila letečih angelov ali uprizarjali vrata pekla z ognjenimi eksplozijami. V 16. in 17. stoletju pa so ognjemeti počasi prešli v rabo na dvorih, tako pri prikazih vojaške moči in verskih predstavah kot pri sekularnih zabavah. Tako je ob koncu 16. stoletja marsikateri dvor že zaposloval lastnega pirotehnika za uprizarjanje vojaških zmag, novoletnih proslav in podobno. Ognjemeti tudi niso več prikazovali pekla ali angelov, temveč naravne pojave, kot so strele, sonce, zvezde, kometi, vulkanski izbruhi in podobno.

Ognjemeti pa tedaj niso bili namenjeni uživanju ali čudenju, temveč predvsem vzbujanju strahospoštovanja - na cerkvenih prireditvah strahospoštovanja do boga, v posvetnih pa do vladarja. Če ima namreč vladar moč, da z lastno voljo upravlja s strelami, bliski in kometi, kako bi vendar lahko podvomili vanj? Dvorjani, ki so poznali čudežno umetnost izdelovanja ognjemetov in so vedeli, da ti niso posledica naravnih pojavov, čeprav so te posnemali, so takšne prireditve spremljali z vzvišeno mirnostjo, medtem ko je nevedna raja v strahu trepetala pred ognjenimi izbruhi. Neki izobraženi opazovalec je takole opisal ognjemet, prirejen na čast zmage katoliških sil nad hugenoti v trdnjavi La Rochelle leta 1629: “Naivni mimoidoči ob obali so bili osupli in prestrašeni ter so se v kaosu zapodili v vse smeri. Edino dvor je ostal miren in neustrašen, saj je bil dobro seznanjen z ničevostjo in nastopaštvom takšnih zabav.” Giambattista Della Porta je sredi 17. stoletja v svojem delu Magia naturalis pisal o logiki takšnega učinka: “Če želite, da se vaši izdelki zdijo bolj čudežni, ne smete izdati vzroka za njihovo učinkovanje: kajti čudež nam predstavlja to, kar vidimo narejeno, a ne poznamo vzroka. Kajti nič ni šteto kot nenavadno in redko, razen tisto, česar vzrok ni znan.”

A stoletje kasneje so bili ognjemeti in umetne eksplozije vsaj izobraženemu meščanstvu dovolj dobro poznani, da so le še redkokomu nagnali strah v kosti. Znanstvene razprave o pirotehničnih sredstvih in delovanju ognjemetov so bile dovolj široko razširjene, da je vsak izobraženec razumel, zakaj ognjemeti niso čudežno delo magije. Prav tako so k splošni seznanjenosti z ognjemeti prispevali vse številnejši javni vrtovi, v katerih so jih med drugim prirejali. Ti torej niso mogli več vzbujati groze ali čudenja. Francoska natisnjena podoba iz prve polovice 18. stoletja tako denimo prikazuje skupino gospa in gospodov, ki se povsem mirno razgovarjajo, medtem ko pred njimi pokajo ognjemeti. Z vzponom razsvetljenstva je tako postalo modno navduševanje nad razumevanjem narave, ne pa nad njeno čudežnostjo. Ognjemeti so izobraženo meščanstvo fascinirali mnogo bolj zaradi postopka, ki jih je sprožil, kot pa zaradi svojega estetskega učinka. Še posebej pa se je meščanstvo navduševalo nad samo naravo, katere bežni odsev so bili ognjemeti. Richard Steele je denimo v Guardianu leta 1714 objavil svoje razmisleke o videnem ognjemetu:

“Ko sem tako ležal v postelji in prežvekoval, kar sem videl, se nisem mogel upreti razmišljanju o nepomembnosti človeške umetnosti, če jo postavljam v primerjavo z načrti Previdnosti. Če pomislim na komet, kot nebesno raketo, ki jo sproži roka Vsemogočnega … Kakšna čudovita misel je predstavljati si to neverjetno telo, ki prečka neizmernost kreacije. S kakšno veličastno predstavo se kratkočasijo tisti, ki lahko opazujejo ta veliki teater narave in vidijo mirijade takšnih izjemnih teles, potujočih skozi te neizmerljive globine etra po svojih določenih poteh?”

Ko je tudi med širšim občinstvom strah pred ognjemeti zamrl, ti niso več povzročali želenega učinka vzpostavljanja veljave in moči vladarjev. Namesto tega je prireditve z ognjemeti vse pogosteje spremljala moralna, izobraževalna ali propagandna vsebina. Ob ognjemetih so organizatorji tako delili besedila, ki naj bi razložila pomen lutk ali scene, v kateri so se odvijali ognjemeti. Tako je denimo sanktpeterburška akademija sredi 18. stoletja namesto filozofskega predavanja priredila predstavo z ognjemeti, da bi pri ruskem dvoru spodbudila zanimanje za znanost. Ognjemeti so tako uprizarjali kozmologiji Tycha Braheja in Kopernika. V Kanadi pa so britanski dekoratorji ob ognjemetih uprizorili kralja Jurija in premierja Pitta pred personifikacijo Britanije v spremstvu Zmage in Miru, ki ji ob nogah leži ženska figura, personifikacija Francije, v katero Jupiter proži strele z napisi “okrutnost, prevara, zavist” in tako dalje. Kljub tem poskusom je vprašljivo, v kolikšni meri je gledalstvo res ponotranjilo vrednote, ki so jim jih želeli vcepiti organizatorji ognjemetov. “Temeljne vrline, nič mi ni do tega, da bi jih videl v tako gorljivi obliki,” se je denimo pritožil anonimni pisec iz začetka 18. stoletja.

Sredi 18. stoletja ognjemetov zaradi njihove splošne poznanosti torej ni bilo več mogoče prikazovati kot izraza nekakšne vzvišene moči volje in v resnici so takšni opisi ognjemetov do tedaj že povsem izginili. A kljub temu se je v visokih krogih ponovno uveljavilo - tokrat estetsko - doživljanje ognjemetov kot grozovitih. Hlinjenje strahu ali rajši groze pred ognjemeti je postalo znak dobrega okusa in odličnosti, saj naj bi kljub poznavanju postopka izdelave ognjemeta v njem videli sublimnost moči narave. Takšno modo je sprožil odmevni Esej o sublimnem in lepem Edmunda Burka iz leta 1757, v katerem ognjemete omenja kot instanco veličastnega, podobnega neskončnosti zvezd. Profesor Adam Walker je tako denimo ognjemete opisal kot strašljive in razveseljive obenem, s “čudovitimi in alarmantnimi učinki”.

V 16. stoletju je torej ljudstvo tako naravne pojave kot ognjemete doživljalo z grozo, saj si jih ni znalo razložiti, medtem pa je bila elita, ki je poznala vzroke teh pojavov, do njih ravnodušna ali jih imela za kratkočasje. Tako je do začetka 18. stoletja indiferentnost do ognjemetov predstavljala znak odličnosti in izobraženosti. A to upravljanje s strahom skozi vednost o naravi je razvodenelo, ko se je ta vednost vse bolj širila. Med elitami je tedaj, da bi ohranile razlikovanje od ljudskih množic, ponovno postalo modno doživljanje ognjemetov s strahom in grozo, ki pa tokrat nista izvirala iz nevednosti, temveč iz občutenja sublimnosti narave. 

Glasbeni premor

Od 16. do 18. stoletja se je tako po eni strani spremenil učinek, ki so ga ognjemeti sprožali pri gledalcih, po drugi strani pa se je v doživljanju ognjemetov odslikavalo takratno doživljanje narave same ter nanj tudi vzvratno vplivalo. V nadaljevanju se posvečamo medsebojni prepletenosti doživljanja naravnih pojavov in ognjemetov.

Nejasna ločnica med dojemanjem ognjemetov kot “magičnih” na eni strani ter znanstvenim razumevanjem ognjemetov kot “umetnih” na drugi je bila pri nižjih slojih posledica nevednosti, med izobraženstvom pa je bilo podobno doživljanje naravnih pojavov in umetnih spektaklov predvsem posledica renesančnega in baročnega dojemanja celotnega sveta kot odra in spektakla. Tako je denimo Shakespeare svoj sonet začel z besedami:

Ko zrem, da vsaka živa stvar narave

Le za trenutek zadrži prelest,

Da svet, ta oder, kaže le predstave,

Ki vodi jih skrivnostna sila zvezd … 

In tako naprej. Ta predstava je prispevala k prepletenosti doživljanja naravnih pojavov in ognjemetov. Po eni strani so se izdelovalci ognjemetov zgledovali po naravi in jo skušali posnemati, po drugi strani pa so ognjemeti postopoma postali kriterij za presojanje in opisovanje naravnih pojavov.

V Angliji 17. in 18. stoletja je bilo med laiki priljubljeno opazovanje neba in vremena, svoja opazovanja pa so nato posredovali londonski Kraljevi družbi, ki je objavljala različna pričevanja videnih utrinkov, strel in podobno. V njeni publikaciji tako sredi 18. stoletja beremo zapis nekega Williama Gordona, ki opisuje zapaženo ognjeno kroglo: “Sprva sem res mislil, da gre za nekakšen umeten ognjemet, ampak sem kmalu spoznal svojo zmoto, ko sem opazoval različne oblike, ki jih je zavzela, in poti, ki so jo peljale skozi področja neba.” Da gre za meteor, se je prepričal šele, ko je ustavil čoln, na katerem je bil, tako “da bi lažje opazoval, ali gre za umetno delo ali delo narave, kajti bil sem v dvomih”. Podobno v približno istem času John Catlin opisuje luč, ki “se je dvignila izza dreves in hiš” in ki jo je sprva “imel za ogromno zračno raketo, a ko se je dvignila za približno 20 stopinj, se je začela gibati skoraj paralelno horizontu, ampak je vijugala”. Zaradi počasnosti in načina premikanja je Catlin sklenil, da gre za naravni fenomen. Tako je torej prav dobro poznavanje oblik in poti ognjemetov omogočalo prepoznavanje in določitev naravnih pojavov.

Prav tako je poznavanje ognjemetov vplivalo na artikulacijo nepoznanih naravnih pojavov, ki so jih pogosto opisovali z izrazi za ognjemete. Takole je denimo opat Nollet opisoval elektrificirani stekleni sprejemnik: “Prejemnik je napolnjen z velikim številom ognjenih curkov, ki se premikajo kot kače s hitrostjo strele.” Orlando Bridgeman, član Kraljeve družbe, je povzel mornarjev opis udarca strele v čoln: “Videl je ognjeno luč na kosniku, kjer je zaradi majhnega odpora zletela v majhne potočke kot raketa.” Johanna Gmelina pa je s sublimno grozo navdala aurora borealis, ki jo je uzrl v Sibiriji: “Lepšega spektakla ni mogoče naslikati. A kdorkoli bi prvič videl takšne severne luči, jih ne bi mogel uzreti brez groze. Kajti če je osvetlitev še tako lepa, je pospremljena s tolikšnim sikanjem, pokanjem in hrupom v zraku, kot da bi se odvijali največji ognjemeti.”

Ko se je sredi 18. stoletja v visokih krogih zopet uveljavilo doživljanje ognjemetov s fascinacijo in grozo pred sublimnim, je bilo to dojemanje zopet močno prepleteno z dojemanjem narave. Na znanstvenih predavanjih o elektriki in kemiji je bilo tako veliko govora o sublimnosti narave. Prav tako je bilo priljubljeno opevanje sublimnosti “naravnih ognjemetov”, kot so imenovali vulkane, medtem ko so jih prav tako pogosto uprizarjali z umetnimi ognjemeti.

Simon Werrett v članku Watching the Fireworks: Early Modern Observation of Natural and Artificial Spectacles, na katerega se naslanja pričujoči prikaz, zaključuje, da je torej naravoslovna veščina izdelovanja ognjemetov, ki je posnemala naravne pojave, v obratni smeri sprožila nov napredek v vednosti o naravi ter postavila kriterije in jezik za artikulacijo njenega opisa. Obenem pa se je doživljanje ognjemetov tesno prepletalo z doživljanjem narave, tako med znanstveniki kot med laiki.