Fašistom razbijamo glave

Refren

Ime mi je J-A-Z-R-A,
rodil sem se v temi Zahoda,
tukaj živim, nezakonit priseljenec, zahvaljujoč se levičarski trmi,
lepo mineva ta večer,
medtem ko fašistom razbijamo glave.

Jazra Khaleed je eden izmed letošnjih tujih gostov literarnega festivala Vilenica [VIlenica], o katerih človek po branju njihovih pesmi hitro ugotovi, da nam morda le niso tako zelo tuji. Dela dvainštiridesetletnega grškega pesnika obravnavajo, kot nam je povedal sam, predvsem boj proti fašistični, reakcionarni družbi in krivicam, ki se rojevajo iz vedno globljega brezna med socialnoekonomskimi razredi. Obdelava predstavljenih tematik je pri Khaleedu včasih surova, pogosto direktna in vedno aktivna. Sporočilo preda tako, da bralca podžge, da se vtisne v možgane in srce ter ga nekako spodbudi k akciji. Tako Khaleedova poezija učinkuje kot nova poezija, ki jo napoveduje sam – poezija, ki ni več zaljubljena, temveč raje služi razbijanju fašističnih betic.

Razumemo, drago poslušalstvo, da so vas besede o razbijanju fašističnih betic gotovo močno vznemirile, a vendar vas prosimo, da vsaj še za nekaj časa zadržite svoje konje. Naš intervju s Khaleedom moramo vendarle začeti na začetku – pri prvem srečanju, kakopak. Današnji gost je namreč izrazil željo, naj najin pogovor poteka zgolj prek zvočnega in ne tudi slikovnega prenosa. Podobno željo je izrazil tudi v svoji videopredstavitvi na Vilenici s pojasnitvijo, da obraz skriva zaradi varnostnih razlogov. Pesnika smo zatorej uvodoma povprašali, čemu potreba po okrepljenem varovanju zasebnosti in kako to nujo umestiti v kontekst sodobne Grčije.

To be honest ...

[9.]

Jaz, Ahmed, Ajšin sin, bi se v imenu Sircev, čeprav sem samo ponižen priseljenec, rad opravičil vsem Grkom in Grkinjam, ker jim vsak dan ob uri, ko večerjajo in se spravljajo k ogledu priljubljene nanizanke, preplavimo televizijske zaslone s smrtjo, rad bi se opravičil komunalni službi, ker za sabo ne pobiramo smeti, ker jih puščamo kar na obali, ker onesnažujemo obalo s tonami plastike, smo pač necivilizirani in ekološko neozaveščeni, rad bi se opravičil hotelirjem in turističnim vodnikom za škodo, ki jo povzročamo turistični dejavnosti na otokih, rad bi se opravičil, ker s svojo čisto obleko in mobilnimi telefoni kvarimo stereotip o nesrečnih beguncih, rad bi se opravičil obalni straži, ki mora opravljati naporno delo, potapljati naše čolne [...].

Jazra Khaleed se v svojih delih in mislih pogosto ukvarja s krivicami, ki se godijo nižjim socialnim slojem, še posebej migrantom na grških mejah in znotraj njih. Navsezadnje ima z migracijami tudi sam nekaj izkušenj. Rodil se je v Čečeniji, nato je nekaj časa bival v Nemčiji in se naposled ustalil v Atenah, kjer živi v grški različici geta. Sam nas je med pogovorom sicer popravil, da ni migrant v pravem pomenu besede, vendar je vprašanje kljub popravku ostalo na mestu: So njegove selitve, če že ne migracije, tisto, kar ga veže na opisovanje migrantske krize?

Well yes, but ...

Khaleed v številnih pesmih, ki žal še niso dobile slovenskega prevoda iz grščine, malo manj kot napoveduje vojno ljubezenskim poetom in stari poeziji ter oznanja novo poezijo. Ta nova poezija, poezija razrednega boja pa v kontekstu grške družbe in tamkajšnjega načina izdajanja poezije, kot ga opiše Khaleed, v resnici pomeni vsaj premik poezije iz rok višjih slojev, malih buržujev, nazaj v roke ljudstva.

Yes, you know like ....

Khaleed je s svojimi deli sodeloval na več mednarodnih literarnih in filmskih festivalih, za svoje filme in poezijo je prejel tudi več nagrad. Kljub mednarodnim uspehom pa je njegova poezija v Grčiji še praktično neobjavljena. Kot nam je zaupal v intervjuju, se prav nobena založba v državi ne zanima za njegovo delo. 

Yeah, that's a long story ....

Za konec nam je Khaleed vendarle priznal, da z njim pri izdaji knjige ni najlažje sodelovati. Zaradi svojih političnih in moralnih nazorov namreč zahteva, da se proizvodnja knjig in njihova distribucija izvedeta na etičen oziroma neizkoriščevalski način. 

Pogledi Jazre Khaleeda na poezijo in svet se lahko sprva zdijo preveč radikalni. A moramo se vprašati, ali niso premiki v poeziji, h katerim stremi Khaleed, ravno tisti, ki jih ta nujno potrebuje, čeprav zamajejo trenutno razširjeno vlogo poezije kot zasanjanega odmika v neko idilično ali metafizično realnost, ki tudi v svojih negativnih manifestacijah zgolj išče opravičila ali obrambne mehanizme za svet, v katerem živimo. Ali lahko poezija v časih vse večjih napetosti, protestov in premikov še upravičuje svoj obstoj kot jezik zaljubljencev in svetobolnih duš, in ne kot jezik revolucionarjev in aktivistov, kar je tako v Evropi kot pri nas nekdaj že bila? Kakor koli pogledamo na zadevo, ena stvar je gotova: Khaleedova stališča so v kontekstu Grčije, kot nam jo predstavi, gotovo razumljiva, njegovo delovanje pa jih dosledno podpira. Ali so napovedi o novi poeziji pravilne in prave, bo povedal čas.

Menil se je Lenart.