Gremo v kino nabrat rože
Topolovo, v italijanščini Topolo, je odročna gorska vasica, ki leži tako na politični meji med Slovenijo in Italijo kot tudi na geografski med Furlanijo Julijsko krajino in Benečijo.
Na začetku dvajsetega stoletja je bila gorska vas dom štiristotih prebivalk in prebivalcev, zaradi težke ekonomske in politične situacije pa se je večina izselila. Poleg nasilnega fašističnega obdobja, ko je bila raba slovenščine prepovedana, je Topolovo zaznamovalo življenje ob železni zavesi med Italijo in Jugoslavijo. Trenutno je v vasi dvajset prebivalk in prebivalcev, od leta 1993 pa tudi živahno umetniško dogajanje, ki temelji na zvezi med lokalnim prebivalstvom, gostujočimi umetniki, obiskovalci in prostorom samim.
Prireditev že sedemindvajseto leto nosi simbolično ime Postaja Topolove, o festivalu in njegovi umeščenosti v prostor pa smo se pogovarjali z Vido Rucli, ki sodeluje pri kulturnem in umetniškem dogajanju v vasi.
Festival se je v skoraj tridesetletnem obdobju razvijal iz vizualno-umetniškega prek eksperimentalno glasbenega vse do filmskega. Prva izdaja leta 1993 je trajala 45 dni, soustvarilo pa jo je 16 vizualnih umetnikov, ki so raziskovali občutek prostora in ustvarjali ad hoc vizualne umetniške intervencije. Od leta 2000 v Topolovem niso usmerjeni izključno v instalacije, pač pa tudi v razstavljanje širšega spektra sodobne umetnosti na prostem.
Željo po umetniškem in kulturnem dogajanju v vasi s stotimi zapuščenimi zgradbami je vzbudil kraj sam. Samotnosti, marginaliziranosti in tišine obmejne gorske vasice prebivalci niso želeli samo izkušati, pač pa tudi problematizirati, komentirati in izražati. Začetno misijo Vida Rucli povzame tako:
Čeprav je umetniško vodenje festivala že od samega začetka v rokah Donatelle Ruttar in Morena Miorellija, program z umetniki in lokalno skupnostjo sooblikujejo tudi obiskovalci.
Zanimalo nas je, kako je utopična festivalska enakost videti v praksi.
Da se obiskovalcem na projekcije ne mudi in da imajo organizatorji nekoliko svobodnejše roke, dogajanje zaznamuje nekonvencionalno načrtovanje dogodkov.
Postaja je metafora za kraj na koncu poti, kjer se nihče ne ustavi in kamor redkokdo zaide. Poleg vaške skupnosti trenutnega prebivalstva in umetnikov, ki so v Topolovem na rezidenci, v vasi delujejo tudi paralelne imaginarne institucije.
Gre za izmišljena veleposlaništva, pošto, sinagoge, letališče in akademijo, ki do neke mere opravljajo svoje vloge in upravičujejo svoj utopični obstoj. Zapuščene hiše in prostori tako igrajo vloge institucij, s katerimi se lahko pohvalijo večji multikulturni in svetovljanski kraji. Vložek v imaginarno in utopično, po besedah Vide Rucli, gradi širšo identiteto vasi.
Zanimalo nas je, kje si obiskovalci lahko ogledajo filme in kakšne razstavne prostore imajo na voljo umetniki.
Obiskovalci se dogodkov lahko udeležijo še ta in naslednji vikend.
Kakšne pogovore in projekcije lahko obiskovalke in obiskovalci pričakujemo letos?
Vida za konec izpostavi pomembnost integriranosti tovrstnega dogajanja v prostor, brez katerega ne bi obstajalo.
Vido Rucli smo spoznali na okrogli mizi Kino prostori Festivala kratkega filma Ljubljana.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj