Hoja po robovih

V vasi Topolò smo obiskali multitasking kolektiv Robida. Z mano so bili trije od članov, Vida Rucli, Aljaž Škrlep in Dora Ciccone. Sprejeli so me v hiši, v kateri delajo tiskano revijo, radio program in gostijo umetnike iz Evrope in sveta.

Za kraj, ki je lociran takoj za slovensko mejo, na geografski meji med Furlanijo, Julijsko krajino in Benečijo, ste morda kdaj že slišali ali pa ste ga obiskali zaradi kulturnega festivala Postaja Topolò, ki tam poteka dobrih 28 let. V peti številki revije Robida, ki jo izdajajo letno, arhivsko besedilo iz leta 1997 navaja, da Topolò ni le umetniška razstava. Je pretveza za srečanje tam, kjer se je bilo vse težje srečevati. Moje sogovornike je po letih študija filozofije, filma in arhitekture v okolišu ali tujini nazaj pripeljalo zanimanje za drugačen način življenja, ki bi mu lahko rekli življenje na robu. Na robu dveh držav, robu gozda, robu lokalnih umetniških scen. Na zadnji postaji železnice. To pa nikakor ne omejuje njihove produktivnosti – kolektiv skozi svoje raznovrstne medije odpira možnosti, da smo z njimi ne glede na lokacijo. 

Govorili smo o življenju, delu in umetnosti na otoku sredi dreves. 

Pripravila vajenka Valerija