Predstaviti zasebne zbirke
Ste se kdaj znašli v dvomu in zavili v muzej? Priporočilo, ki ga v naslovu nosi trenutna razstava v Mestnem muzeju Ljubljana Ko ste v dvomu, pojdite v muzej smo upoštevali in obiskali mestni muzej. Razstava prikaže pet različnih zasebnih zbirk, prav zbirateljstvo pa je osrednja predstavljena tema. Ker gre za temo, ki v našem prostoru sicer ni izpostavljena, razstava odpira veliko vprašanj o zbirateljstvu nasploh in pri nas. Odgovore na nekatera vprašanja, ki jih razstava odpira, smo iskali v pogovoru s Tevžem Logarjem, kustosom razstave, ki je neodvisni kustos, pisec in urednik, v zadnjih nekaj letih pa deluje tudi kot svetovalec za odkupe umetniških del. Prav ta dejavnost je tista, zaradi katere ga je direktor Mestnega muzeja Ljubljana Blaž Peršin povabil k sodelovanju pri razstavi, ki bi predstavila tematiko zasebnega zbiranja umetnosti. Približno enoletna priprava na razstavo je potekala v dveh delih:
Po postopku izbora posameznih zbirk lahko v Mestnem muzeju vidimo izbrana dela iz zasebnih zbirk Lah Contemporary, Collection Laurent Fiévet, Ovidiu Șandor, Fondazione Sandretto Re Rebaudengo in Thyssen-Bornemisza Art Contemporary Collection, krajše TBA21. Logar pojasni, kaj so bili osnovni kriteriji, ki so določili končni nabor zbirk.
Vse predstavljene zbirke izvajajo tudi javne programe, ki so z dokumentacijo predstavljeni v ločeni sobi. Logarjeva želja je bila prikazati zbirke, ki se ne razlikujejo zgolj v umetniških delih, temveč tudi po različnih pristopih k študijski dejavnosti, ki jo izvajajo. Romunska zbirka Ovidiu Șandor tako organizira mednarodni bienale, na katerem se domači umetniki predstavijo ob boku mednarodno uveljavljenih, Laurent Fiévet pa sodeluje s trgovsko verigo pri produkciji umetniških edicij vsakdanjih produktov, kot je na primer topljeni sir, ki so dostopne vsakemu po navadni ceni produkta. Nekoliko bolj osredotočena na raziskovanje je zbirka Lah Contemporary z raziskovalnim centrom, ki se ukvarja z delom Zorana Mušiča, zbirki Rebaudengo in TBA21 pa se ukvarjata s produkcijsko podporo umetnikov, vsaka na nekoliko drugačen način. Zbirka TBA21 vključuje tudi svojo akademijo, ki deluje od leta 2011, z namenom raziskovalnega spremljanja umetnika od samega začetka. Zanimivo je tudi, da nekatera dela, katerih produkcijo je zbirka financirala, niso vključena v zbirko, saj se zbirateljici bolj kot kopičenje umetnin zdi pomembno, da te v trenutnih ekonomskih in družbenih pogojih nastanejo.
Predstavljene zbirke na razstavi formalno povezujejo različni javni programi, hkrati pa prihaja tudi do vsebinskega povezovanja prek predstavljenih del znotraj posameznih narativov vsake predstavljene zbirke. Logar podrobneje predstavi rdečo nit, ki povezuje izrazito različne zbirke.
Razstava vsako zbirko predstavi v svoji sobi, vendar prav prek predstavljenih skupnih točk, ki se odražajo tako v predstavljenih tematikah kot uporabljenih medijih, prihaja do nemotenega toka med prostori. Če ima vsaka zbirka svoj karakter, to še ne pomeni, da razstava ne deluje homogeno.
Izmed številnih del, ki so vključena v vseh pet zbirk, je predstavljen zgolj delček, ki oriše celotno zbirko. Osrednja tema razstave je gotovo zbirateljstvo v svojih mnogoterih oblikah, vendar se na razstavi ne moremo izogniti velikim imenom modernistične in sodobne umetnosti.
Svet sodobne umetnosti, ki je predstavljen na razstavi, lahko pogosto deluje hermetično zaprt. Vendar razstava Ko ste v dvomu, pojdite v muzej kljub temu, da problematizira svet sodobne umetnosti, ostaja odprta.
Z izpostavljanjem problema zbiranja razstava odpira premislek o sodobnih slovenskih zbiralcih. Zasebne zbirke, ki bi delovala na podoben način kot na razstavi predstavljene, pri nas zaenkrat nimamo. Zgodovinsko so zbiratelji umetnin od nas prej bežali, kot pa se vzpostavljali, kar je posledica slovenske politične zgodovine. Danes so pri nas zbiratelji maloštevilni, razstava pa tako nudi vpogled v načine zbiranja, ki pri nas niti niso prisotni. Je odpiranje diskurza o zbiranju pri nas z razstavo uspešno?
Zasebnih zbirk, ki bi vključevale podobne dejavnosti in sodobno slovensko umetnost umeščale v mednarodni prostor, zaenkrat nimamo. Morda bi bil čas, da manjkajočo vrzel zapolnimo.
Slovenski umetnostni sistem je v veliki meri vezan na Ministrstvo za kulturo, tako zaradi financiranja kot tudi imenovanja nekaterih članov svetov institucij. Dve tretjini članov v svete javnih slovenskih institucij imenuje ministrstvo na podlagi predloga stanovskih društev, ki povezujejo strokovnjake s področja institucije. Zaradi velike moči, ki jo ima v javnih institucijah Ministrstvo za kulturo, vsakokratno odvisno od aktualne politične oblasti, lahko prihaja do politično motiviranih imenovanj na funkcije institucij. V tujini nevšečnosti, do katerih lahko pride v primeru navezanosti likovnih institucij na državo, pogosto rešujejo s kapitalom privatnih investitorjev, ki imajo v umetnostnem sistemu lastne interese. Pogosto zbirateljske. Ker pri nas zbirateljev praktično ni in ker je večina institucij javnih, bi tudi stežka vzpostavili tak sistem.
Javne institucije, ki predstavljajo nosilke državnih zbirk, se od zasebnih ne razlikujejo zgolj v virih financiranja.
Ena poglavitnih funkcij muzeja je izobraževanje publike. Tudi v naših muzejih se v zadnjih letih pedagoški oddelki širijo, vendar to težko primerjamo s projekti, ki se ukvarjajo izključno s promocijo in predstavljanjem sodobne umetnosti širši publiki.
Ena redkih zasebnih zbirk v našem prostoru, Lah Contemporary, je predstavljena tudi na razstavi. Zbirka se je do sedaj javno predstavljala predvsem v sklopu raziskovalnega centra Zorana Mušiča, vendar obsega veliko večji razpon del. Spomladi se bo na Bledu pričela gradnja muzeja, v katerem bo zbirka tudi predstavljena. Na pričujoči razstavi smo lahko dobili prvi vpogled v širšo vsebino zbirke in napoved, kaj lahko pričakujemo na Bledu.
Zbiranje umetnosti je kompleksen pojav, ki obstaja v več oblikah. Nekateri zbiratelji svoje zbirke skrivajo pred svetom za lastno uporabo, drugi v svojem zbiranju vidijo družbeno odgovornost. V umetnostnem sistemu je ekonomija tako močno zanikana, da ljubitelji umetnosti pogosto pozabijo na zbiratelje, ki v umetnosti vidijo zgolj ekonomsko blago, kopičijo pa jo v free portih. Gre za brezcarinska območja oziroma ogromna skladišča, kjer bogataši hranijo svoje premoženje brez obdavčitve. Zbiranje ima lahko izključno ekonomsko vlogo, utemeljeno na želji po dobičku zbiratelja, lahko pa zapolni vrzeli, ki nastanejo v javnem sistemu umetnosti, in ponudi tako izobraževanje publike kot podporo umetnikom.
Namen razstave je predstaviti prav projekte, ki želijo v sistem prinesti nekaj več kot zgolj kapital. Predstavljene zbirke delujejo z vizijo, ki presega zgolj zbiranje umetnosti - sodobno umetnost skušajo umestiti v širši družbeni kontekst. Prav tega v našem prostoru trenutno ne bomo našli, morda pa lahko podoben projekt še pričakujemo. Zasebna zbirka, ki bi delovala v javnem interesu, bi v naš umetnostni sistem prinesla prepotrebno svežino, ki bi izboljšala produkcijske pogoje. Do tedaj pa lahko zgolj upamo, da se prekarizirani umetnostni sistem ne bo sesul sam vase.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj