Robert Andrew: jezik kot kolonizatorsko orodje
Te dni je v galeriji Kapelica na ogled Stratifikacija podatkov, delo avstralskega umetnika Roberta Andrewa. Gre za kompleksno kinetično instalacijo, ki naslavlja še kompleksnejšo problematiko. Obe kompleksnosti bomo v pričujoči oddaji skušali razplesti skupaj z umetnikom.
Andrew v svoji umetniški praksi predeluje problematiko koloniziranja Avstralije, predvsem z ozirom na vpliv koloniziranja na sodobnost.
Tudi za Andrewa je osebno politično. Kot poreklo mnogih drugih Avstralcev je tudi njegovo etnično mešano, mdr. tudi aboriginsko. Zase sicer pravi, da ni aboriginski umetnik, temveč umetnik z aboriginskimi koreninami. Ampak zakaj mu je njegovo družinsko poreklo tako pomembno? Kako je ravno to postalo fokus njegovega tako osebnega kot umetniškega zanimanja?
Umetnostna zgodovina se je relativno pred kratkim začela zavedati problematike neposrednega subsumiranja aboriginske vizualne produkcije pod zahodnjaški pojem umetnosti. Funkcija prve je bila skozi zgodovino namreč predvsem biti pripomoček, uporabljen ob ustnem pripovedovanju zgodb. Andrew kot nekdo, ki s svojo umetniško prakso stoji na prehodu med obema, domnevno ostri konflikt razreši elegantno: tudi funkcija umetnosti je zanj najprej pripovedovanje zgodb. Pokomentira še razvoj aboriginske vizualne produkcije in njen današnji status.
Tudi sebe kot umetnika vidi primarno kot pripovedovalca zgodb – v njegovem primeru družinskih in drugih zgodb, ki so bile zanikane in potisnjene v ozadje. Če slednje morda razrešuje napetost med aboriginsko in zahodnjaško umetnostjo, pa neskladje za Andrewa obstaja tudi na osebni ravni – je potomec tako kolonizatorjev kot koloniziranih. Spor podvaja in obenem razplete na umetniški ravni – z izborom in uporabo materialov. Naravne materiale – zemljo, vodo, veje, kamne ipd. – kombinira s tehnologijo, žicami, računalniškimi programi in podobnim. Ali konflikt obstaja tudi na ravni materialov?
Bolj kot posamezni ekstremi ga torej zanima tisti prostor, ki vznikne vmes – in ravno zaradi uporabe naravnih materialov praviloma vznikne na nepredvidene načine. Andrewev umetniški pristop je tako osvežujoče de-racionaliziran. Slednje zaznamo še posebej, ko slišimo, koliko vrednosti polaga v napake, v srečne nesreče.
A zakaj potem uporabiti ravno »racionalno« tehnologijo? Ali gre bolj za metodo kot za orodje?
S subvertiranjem tehnologije, domene kolonizatorjev, za namene uporabe pripovedovanja zgodbe o koloniziranju smo dospeli do ključnega vsebinskega zastavka Andrewevega dela. Ko je govora o kolonizaciji, o strategijah in orodjih, smo navadno pozorni na njen materialni aspekt: kolonizatorji so s puškami odvzeli dobršen kos zemlje in ustoličili svoj novi red. S tem novim redom se je prvotne prebivalce nadalje postavilo v vlogo Drugega: postali so plemeniti divjaki in vsiljena civilizacija je postala njihovo odrešenje … Da je ta proces lahko potekal nemoteno, pa niso poskrbele le puške, temveč v veliki in še daljnosežnejši meri tudi nematerialna orodja. Andrew kot tako nematerialno orodje koloniziranja predoči jezik.
Angleški jezik Andrew tako razume kot specifično orodje za fragmentiranje izvornih družb, zahodna abeceda je »izvorno zlo«. Prvič zato, ker je sam proces simbolizacije drugačen in nezdružljiv, drugič pa zato, ker je sama tvorba konceptov postavljena na drugih temeljih.
Tudi psihologi zadnja leta ugotavljajo, da jezik, ki ga govorimo, vpliva na naše dojemanje sveta, emocije in podobno: jezik torej odločilno oblikuje naše mišljenje. Z izgubo oz. nedostopom do jezika je tako potencialno izgubljena oz. onemogočena celotna kultura, saj vsiljen jezik ne dopušča vseh njenih razsežnosti in specifik. Zadeva je pri aboriginski kulturi še toliko bolj akutna: gre namreč za pretežno ustno kulturo.
V Kapelici razstavljena Stratifikacija podatkov naslavlja ravno to nezmožnost angleščine, da bi simbolizirala koncepte aboriginskih kultur; je vizualizacija procesa izgube s prevajanjem in poskus ponovnega vznika pomenov. Instalacija, sestavljena iz tehnologije, zbirke predmetov in naravnih materialov je nekakšen ne/prevajalski stroj. Izhodiščne besede izginjajočega jezika ljudstva Yawuru program prevede v angleške ne/ustreznice in jih kot kodo odpošlje v stroj, ki temelji na kartezijanskem geometrijskem sistemu. A s tem je racionalnosti konec: sistem nadalje s skoraj marionetno zastavljenim sistemom žic premika razne predmete, ki potem bodisi s senco bodisi s trenjem ob slikarsko platno vizualizirajo »prevod«. Iz mašine, tj. iz binarnega zapisa, tako nastane nekaj, kar bi le stežka zapopadli razumsko. Andrew je tako ustvaril zelo rahločutno, a obenem odločno in prodorno gesto, ki z eno potezo de-racionalizira racionalno in uprizori manko ter obenem oživlja tisto onstran tega manka.
Stratifikacijo podatkov si v galeriji Kapelica lahko ogledate še do 23. novembra.
Foto: Miha Fras, Arhiv Galerije Kapelica
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj