V iskanju slovenstva

Slovenka sem!

Slovenka sem! Tako je mati d’jala,

ko me je dete pestovala,

ko me je dete pestovala.

Zatorej dobro vem: Slovenka sem!

Lina Akif je diplomirana dramska igralka in Slovenka. Čeprav njen oče prihaja iz Sudana, njena mama pa pripada madžarski narodnostni manjšini, se je vedno imela za Slovenko. Tudi formalno ji je bila slovenskost vedno priznana; v deželi na sončni strani Alp se je namreč rodila in ima slovensko državljanstvo. Zaradi drugačnosti njenega etničnega porekla in polti, ki nikakor ne ustrezata stereotipnim standardom, pa je bilo njeno slovenstvo vedno deležno sumničavosti. O svojem slovenstvu je najbolj dvomila sama, čemur so še posebej botrovali dvomi okolice, ki so se kopičili z vsako opazko in skepso, četudi bi lahko slednje označila predvsem za pozitivno diskriminacijo. Pogosto so jo namreč spreleteli občutki eksotičnosti, ki so ji jo pripisovali drugi, to pa je njene dvome o lastnem slovenstvu še poglobilo.

Med pripravo magistrske naloge na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ji je mentor Boris Ostan svetoval, naj se osredotoči na osebno problematiko, ki jo najbolj bremeni. Septembra lani se je tako s kurentovo glavo na hrbtu odpravila na Triglav, da bi zlasti sebi dokazala, da je njeno slovenstvo pristno, pa čeprav ji ga družba morda nikoli ne bo priznala. S performansom Slovenski pasijon je zaključila obdobje študija, vstopila na trg dela in ob pomoči simbolov slovenstva poskušala najti zlasti pomiritev s sabo in pripadnost. V nocojšnjem intervjuju redakcije za kulturo in humanistične vede smo se z Lino Akif pogovarjali o njenem slovenstvu in njegovi teži ter o magistrskem performansu Slovenski pasijon. 

izjava

Že naslov Slovenski pasijon jasno nakazuje ritualno razsežnost performansa. Lina Akif je namreč pot na Triglav s kurentom na hrbtu prehodila prek dvanajstih postojank. Simboličnost pasijona in trnove poti pa je konceptualno dovršila s kurentom oziroma njenim križem, ki bolj kot prehodnost med zimo in pomladjo uteleša njeno povezanost z območjem, kjer je odraščala.

izjava

Čeprav imata simbola Triglava in kurenta izrazito konotacijo slovenskosti in bi lahko tudi brez uvida v celotno konceptualno zasnovo Slovenskega pasijona slutili, da sta uporabljena z dobro mero sarkazma, se je Akif za tovrstno simboliko odločila hipno. Z uporabo najbolj prepoznavnih in razširjenih simbolov slovenstva je želela zgolj razrešiti svoje pripadnostne frustracije, za katere se je ob vstopu na trg dela pokazalo, da imajo precejšnjo težo. Akif je v temelju performansa želela premostiti prepad med lastno vizualno determiniranostjo in njeno zunanjo percepcijo, ki je v gledališču še bistveno izrazitejša kot v drugih poklicnih poljih.

izjava

Slovenski pasijon je obenem liminalna faza, saj v celoti pooseblja spoprijemanje z lastnimi specifikami, ki so lahko ob vstopu na trg dela bolj obremenjujoče kot dobrodošle, saj je slovensko gledališče še zmeraj močno okovano z realizmom, ki od igralke zahteva standardno uniformiranost.

izjava

Sočasnost preboja na trg dela ter soočenja z lastno identiteto in vizualno determiniranostjo v performansu namiguje na življensko prelomnico, ki s skoraj pretirano rabo simbolov spominja na iniciacijski obred. Poleg liminalnosti lastnega položaja se je Lina Akif v Slovenskem pasijonu torej dotaknila predvsem iskanja lastne identitete. Njena etnična kompleksnost, ki je v slovenskem prostoru velikokrat neznanka, je tudi v igralki sprožila nemalo premislekov o lastni percepciji sebstva in pripadnosti.

izjava

Objektivna razsežnost identitete, izražena s formalno nacionalno pripadnostjo oziroma državljanstvom, je v primerjavi s subjektivno pripadnostjo, ki ji poleg samopercepcije botruje tudi pripisana družbena identiteta, pogosto nevidna. Na subjektivno opredeljevanje in poistovetenje s slovenstvom in Slovenijo, ki je predmet lastne presoje, ima tako velik vpliv zlasti družbena umeščenost. Prav nesoglasje med lastnim dojemanjem svojega slovenstva na podlagi formalnega priznanja z državljanstvom in družbenih percepcij je želela Akif pomiriti s Slovenskim pasijonom. Kompleksnost razcepa med samopercepcijo, videnjem drugih in formalno priznanim slovenstvom je namreč skušala sprejeti kot del svoje identitete. 

izjava

Neoprijemljivost in neopredeljenost slovenstva močno otežujeta iskanje pripadnosti, zlasti za posameznice, ki vizualno ne ustrezajo stereotipnim predstavam o slovenstvu. V današnjem času, ko se radi otepamo lastne nacionalne identitete, da bi se osvobodili omejenosti z njo, pa je pridobitev pečata te nacionalnosti za pomiritev nesoglasij v lastni identiteti ključna za premostitev občutka drugosti ali tujosti v očeh večine, ki nacionalnim stereotipom vsaj vizualno ustreza.

izjava

Potreba po pečatu in potrditvi slovenstva je za nekoga, ki ustreza stereotipni predstavi o slovenstvu, nerazumljiva. Lina Akif pa je po tem hrepenela zlasti zato, ker je družba vse življenje potihoma zanikala njeno slovenstvo.

izjava

Zaradi družbenega zanikanja njenega slovenstva je Lina Akif razvila mehanizem za spopadanje s tem, ki bi ga lahko opredelili kot preventivno zanikanje. Lastno zanikanje identitete jo je namreč obvarovalo pred slutnjo, da ji slovenstvo odrekajo drugi, ki so ga pogosto preizpraševali. 

izjava

Tujost ali drugost v družbeni predstavi je dvorezna; pogosteje vzbudi nelagodje, včasih pa se utelesi v občutku posebnosti ali eksotičnosti, zlasti v etnično razmeroma homogeni Sloveniji. Prav ta posebnost pa bi lahko Lini Akif po njenih besedah omogočila tlakovanje njene poti in morebitnega premikanja lastnega in tujih miselnih okvirov. 

izjava

Lina Akif se je s Slovenskim pasijonom torej soočala z družbenimi predsodki o barvi svoje kože, a še intenzivneje z lastnimi predsodki o subjektivni nacionalni identiteti in njenem vplivu na gledališko kariero. V iskanju svojega slovenstva, za katerega ne ve, ali ji bo sploh kdaj priznano, je lovila pomiritev in sprijaznjenje z dejstvom, da je širša publika, pa naj bo gledališka ali ne, morda nikoli ne bo obravnavala v skladu s stereotipnimi predstavami o slovenstvu. Pomiritev, ki jo je iskala, je našla v soočenju z lastno identiteto, ki pa jo namerava v drugih ozirih raziskovati še naprej.

izjava

Slovenski pasijon bo kot umetniška instalacija na ogled na letošnjem 57. Festivalu Borštnikovo srečanje. Lina Akif pa bo nastopila tudi v tekmovalnem programu srečanja, in sicer v predstavah Najraje bi se udrla v zemljo, Vročina, Vsi ptice in v predstavi Črna koža, bele maske, ki obravnava prav umeščanje rasno raznolikih posameznikov in posameznic v slovensko družbo.

Foto: Dare Sintić in Domen Ožbot