Pojavi se kot odtenek, svetloba, vibracija

»Morala sem prekiniti s tem, da sem se skrivala za domnevno aseksualnostjo filozofskega subjekta, kar je argument, ki ga najpogosteje navedejo ženske, da bi se obdržale v tem koncentratu testosterona, kar namreč je tradicionalni filozofski diskurz.«

V Ljubljani je te dni v gosteh francoska filozofinja in feministka Catherine Malabou, s katero smo se pogovarjale o njeni pravkar prevedeni knjigi Izbrisani užitek: Klitoris in misel. Knjiga je v francoskem izvirniku izšla leta 2020, letos septembra pa jo je v prevodu Sonje Dular izdal zavod Maska. Avtorica jo je včeraj (4. 10. 2023) predstavila v okviru festivala Mesto žensk na predavanju z naslovom »Klitoris je anarhistka«.

Catherine Malabou razmišlja o feminizmih, njihovi notranji dialoškosti in zunanjih dinamikah, pri čemer izhaja iz izkušnje ženske in stališča filozofinje. Interdisciplinarno besedilo se osredotoča na zgodovinska in sodobna oblikovanja organa zanikanega ženskega užitka – klitorisa. Klitoris je kot organ ženskosti v patriarhatu predmet politike izbrisa in je nenehno podvržen poskusom udomačitve s številnimi tehnikami dominacije.

Navkljub tej strukturi klitoris ostaja trmasto neposlušen, izmikajoč, misleč. Obstaja v razmiku in označuje izkušnjo biti v njem. Klitoris, zapiše Malabou, je tako kot ženskost razmerje do moči in ne razmerje iz moči. Njegova specifična sposobnost užitka se radikalno razlikuje od erektilne logike. Klitoris za dosego užitka ne prebada in ne penetrira, torej ne nadvladuje, s čimer se vloge v razmerjih delijo na »aktivne in pasivne«, temveč se upira dominaciji.

Filozofinja v knjigi pokaže, da so bile ženske – teoretičarke –, ki so poskušale razmišljati o klitorisu, ne le kritizirane, temveč pogosto tudi zasmehovane. Glasnost feminizma se je od Simone de Beauvoir vsekakor zvišala, njegova vidnost se je povečala. Queer, interseksualni in trans pristopi denimo kažejo, da klitoris ni izključno domena žensk, s čimer se Malabou strinja. Hkrati avtorica zagovarja pozicijo, da ga ni mogoče popolnoma ločiti od ženskosti, kot tudi feminizma ne. Kljub premikom in številnim diskurzom naš prostor ostaja ranjen in predvsem krhek, omejen tako s težavnostjo kot s skrajno nujnostjo pojavljanja. Čas je tako metaforično kot dobesedno – v naši nocojšnji oddaji –, da damo glas organu užitka, ki s filozofijo Catherine Malabou postaja organ mišljenja.

S Catherine Malabou se je pogovarjala Andrea Zabric. Prisluhnite!

* Catherine Malabou je ena vodilnih francoskih filozofinj, študentka filozofa Jacquesa Derridaja in kasneje ena njegovih najtesnejših sodelavk. Rdeča nit njenega filozofskega dela je heglovski koncept plastičnosti in možnosti plastične ontologije. Malabou je z razvojem in preoblikovanjem tega koncepta premostila številne vrzeli med filozofijo, psihoanalizo in nevroznanostjo ter pri tem preoblikovala vsako izmed teh disciplin. Njeno delo je pomembno tudi zaradi njenega poguma, s katerim se je lotila problema žensk v filozofiji in hkrati pokazala, da moramo projekt o ženskah in filozofiji zastaviti z vso resnostjo. Več o filozofiji Catherine Malabou si lahko preberete tudi v radijskem prispevku Pie Brezavšček iz leta 2012.

Slika: Leonor Fini, La Leçon de botanique, 1973, huile sur toile, 120 x 120 cm, © Photo : Renaud/Leemage, © ADAGP, Paris, Banque d’images de l’ADAGP