Frigidno freskovje

V tokratnih Serijskih motrilcih pregledujemo serijo Medici o znameniti istoimenski rodbini, ki sta jo zasnovala Frank Spotnitz in Nicholas Meyer ter ustvarile produkcijske ekipe Lux Vide, Rai Fiction in Big Light Productions. Znana po financiranju ustvarjalcev renesanse, ki so svoja imena posodili nindža želvam, in svojčas kot vladajoča družina v Firencah, je po Borgias še ena nadaljevanke vredna rodbina srednjeveške Italije. V treh sezonah sledimo zgodbi štirih generacij osrednje veje družine. Njen tretji zastopnik si upodobitve svojih zrelejših let ni zaslužil, saj je - kot mu namigne že oče - Cosimo de Medici očitno prevelika zguba. »Imaš možgane za knjige in ne za posle ljudi,« je pater familiae brezčutno dahnil, ko mu je sin ponudil pomoč, se obrnil in odvihral po stopnicah. 

Firence so mesto spletk in političnih bojev, v katerih lahkoverneži nemalokrat razmesarjeni pristajajo v obcestnih jarkih. Popeljani med zelene griče in vinograde navzlic atmosfero parajoči glasbi brez navedbe na zaslonu vemo, da smo se bili znašli v Toskani. Zastrupljeno grozdje je očetu družine, Giovanniju de Mediciju, rani konec storilo in nas v prvi sezoni postavilo pred razdvojeni časovnici. Sočasno spremljamo potek po uboju in predzgodbo, odraščanje in vzgojo Cosima de Medicija, ki si bolj kot karkoli drugega želi živeti življenje umetnika. Njegov oče, Giovanni de Medici, je človek starega kova. Mož patricijske drže, ki si je moral kruh prislužiti v potu lastnega obličja. »Takšna prekrasna oblačila sem svojčas prodajal bogatašem,« je izustil s kožuhom očedenemu sinu, preden je navleko ob lekciji - da Medičejci na zunaj ne pritegujejo pozornosti - zalučal v kamin. Oba sinova, Cosima in  Lorenza starejšega, je izučil v lojalnosti družini, oportunizmu in podtalni manipulaciji.

Na politični nalogi v Rimu Cosimo zapade v družbo umetnikov, ki bivajo v nekakšnem hedonističnem podzemnem raju. V ogrinjalu noči se učijo risanja mesnatejših delov teles, očaran od dekline, katere grudi je prvikrat narisal, pa se zaljubi. Oče ga veli iztrgati pregrehi, skupnost je z obtožbami o sodomiji uničena in revna deklina podkupljena, da Cosima brez besed zapusti. Sina, ki si od propadle ljubezni nikoli zares ne opomore, oklesti umetniških sanj in ga preobrazi v bankirja po lastni podobi. Cosimo zavzame mesto vodilnega moža v banki in se iz naivnega dolgolasega mladca postara v kratkolasega realista, mladostniški čopič pa je zamenjan za naostrena jezik in bodalo. Kot kožni diagram večslojna in kompleksna politična scena v Firencah je reducirana na boj med novo trgovsko in staro plemiško elito - simbolom stagnirajoče in strogo določene hierarhije. Pravico do prevzema oblasti si sveže struje na čelu s Cosimom lastijo z zgodovinsko nujnostjo prevetritve družbe z vetrovi napredka. 

V drugi in tretji sezoni sledimo Cosimovemu vnuku, Lorenzu de Mediciju. Slednji je popolna kopija deda, z očesom za detajl in nosom za prevare. Čeprav je odrasel v okolju, kjer je glavno politično sredstvo zaštih nasprotnika, ko gre ta ponoči pijan scat v vogal na ulici, mu moralna čistost sprva ne dovoljuje nasilnega obračunavanja. Pred vsako ukano več ur skupaj postopa po domu ali obsedi v naslonjaču in prevprašuje moralnost svojih namer. Hkrati želi, kot se izrazi, »navadnemu človeku pripeljati nebesa na zemljo«. In to ne zgolj skozi umetnost. Že v Firencah 15. stoletja dehti po splošni volilni pravici in enakosti pred zakonom. Znaten del političnega lasanja poteka v signoriji, svetu v Firencah, ki je odločal o pomembnejših odločitvah in je bil zavoljo podkupovanja že trdno v rokah Medičejcev.

Čeravno je že od začetka jasno, da je štorija ahistorična, se ne bomo posvečali iskanju deviacij od zgodovinske narative. Dogajanje je navzven kompleksno, s številnimi spletkami in 180-stopinjskimi obrati. Serija je okužena s priljubljenostjo in modelom Igre prestolov; je sužnja ideje, da gledalce venomer, za vsako ceno, mora presenečati. Uprizorjena je celo aluzija na rdečo poroko. Gosti na zabavi klepetajo in se mastijo, glasbeniki nenadoma zamenjajo melodijo – suspenz. Načrtovani masaker je v zadnjem trenutku prestavljen, saj je na južini umanjkal Lorenzov brat Giuliano.

Serija se zanaša na lepote italijanske arhitekture, prelepih utrjenih mest in renesančnih stvaritev. Večkrat nastavi obskurno podzgodbo, ki nas popelje v sosednja mesta, čeravno zgolj za kratek čas. Že jahamo po prelepih toskanskih poljih in gričih do prečudovite Ferrare in naprej do Volterre - kakšna slast za gledalčeva očesa. Ustavimo se v Rimu, kjer v realnem času opazujemo stvaritev ene najznamenitejših kreacij zahodne civilizacije - Botticellijeve Kristusove skušnjave. Seveda ne gre brez prikaza kakopak »ateističnega inženirja« Leonarda da Vincija, ki konstruira katapult, da sočasno izstreli kar dve bombi in razfuka obzidje Sarzane, ko Medičejcem nek plemič noče odplačati dolga.

Če karkoli, nam serija prikazuje moč političnega populizma in zagrnitev temnejših plasti delovanja z navidezno dobrodelnostjo. Že res, da sta bila Cosimo in Lorenzo de Medici velika patrona renesančne umetnosti, vendar sta sočasno tudi morilca, prevaranta in začetnika ter financerja številnih vojn. Da prešuštvovanja in drugih pregreh sploh ne omenjamo! Ako sta se že morala posluževati - po lastnih in gotovo ne tudi prepričanjih časa - spornih političnih prijemov, sta to venomer počela zavoljo republike in blagra splošnega prebivalstva, karkoli naj bi to zanju že pomenilo. Serija je prežeta z mankom verodostojnosti, težko je verjeti, da so Medičejci sledili nekakšnim čistejšim, malodane mesijanskim idealom razširjanja demokracije in umetnosti. Slednje tako menda niso financirali zavoljo statusnega simbola, kot so to počeli kakšna navadna elita, papež ali Botticelli. 

Zaključujemo še z aktualno mislijo. Lorenzu de Mediciju ideja splošne volilne pravice uide iz misli in ob prvi priložnosti, vojni s papežem Sikst VI, razglasi krizne razmere. Z zvijačo prevzame oblast in okliče svet desetih, ki jih postavi sam in z njihovimi glasovi sprejema vse odločitve. Skupščina po koncu vojne še nekaj časa ostane v rokah od Medičejcev izbrane druščine, za njimi pa vajeti prevzame verski skrajnež Girolamo Savonarola. Serija se po treh sezonah zaključi s požiganjem in uničevanjem renesančnih umetnin, ki jih nova teokratska oblast Girolama Savonarola spozna za dekadenčne. A zgodovina ni bila na njegovi strani, ljudstvo je teologa zažgalo na grmadi, Firenška republika pa je postala vojvodina z dednim naslovom, ki je še nadaljnjih 230 let ostal v rokah Medičejcev.