Iz ultraortodoksne v ultraneortodoksno

Če ne zdaj, kdaj. Ne, to ni opis slike kakšnega influencerja na Instagramu, ampak so besede vzete iz Talmuda, osrednjega besedila rabinskega judovstva in primarnega vira judovskega verskega prava ter teologije. Tradicija ženskam branje Talmuda sicer prepoveduje, a devetnajstletna Esty Shapiro, protagonistka nove Netflixove miniserije Unorthodox, se na to in še marsikatero drugo pravilo požvižga. Te besede postanejo njena mantra, ko se odloči za beg stran od hasidijske judovske skupnosti, stran od hladnega dogovorjenega zakona, stran od sveta, kjer je vnaprej določen vsak njen korak. 

V štirih petdesetminutnih epizodah, ki bi najbrž lahko bile tudi samo tridesetminutne ali pa bi jih kar strnili v en daljši film, se pred nami postopoma razprostira uvid v tradicije, navade in vsakodnevno življenje konservativne judovske sekte v Williamsburgu sredi Brooklyna. Ko spremljamo Estyjin beg in prilagajanje na novopridobljeno svobodo sredi Berlina, skozi kronološko neurejene flešbeke spoznavamo njeno neprilagojenost na življenje v zaprti judovski skupnosti. V Berlin pobegne, ker tam živi njena mama, prav tako heretičarka, ki se je odrekla ortodoksnemu načinu življenja in je Estyjina edina povezava z zunanjim svetom. 

Osrednja zgodba temelji na avtobiografski knjižni predlogi Deborah Feldman Unorthodox: The Scandalous Rejection of My Hasidic Roots, a se v prizorih po uspešnem pobegu od nje popolnoma oddalji. Knjiga je izšla leta 2012, ko je imela Feldman petindvajset let, sama pa je dala tudi pobudo za snemanje serijo in bila vpletena v vseh fazah produkcije. Skrbela je predvsem za avtentično reprezentacijo hasidijske skupnosti. V celotni ekipi ustvarjalcev sta imela poleg avtorice biografije le še dva igralca osebno izkušnjo s to judovsko podskupino; oba sta jo tudi zapustila. Eden od njiju je Eli Rosen, ki igra rabina, bil pa je tudi svetovalec za jidiš - jezik, ki ga govorijo različne judovske skupine po svetu ter je mešanica stare visoke nemščine in hebrejščine. Večina vidnejših igralcev je izraelskih Judov, produkcijska ekipa pa je v glavnem nemška, saj je bil večji del serije posnet v Berlinu, kamor, kot rečeno, pobegne protagonistka. 

Prizori ultraortodoksne skupnosti delujejo zelo pristno in natančno reproducirano, predvsem je bila za to zaslužna odlična kostumografija, ki odraža značilno hasidijsko žensko skromnost - obleke so preproste, neoprijete in ne razkrivajo niti koščka kože, lase skrivajo pisane naglavne rute, posebnost moških oprav pa so veliki krzneni klobuki, imenovani štrajmel. Spremljamo lahko tudi vsak korak tradicionalne poroke, od dogovarjanja staršev, očiščenja neveste, britja njene glave in dejanske poročne ceremonije. Posebno dodelan je tudi odnos med mladoporočencema, zlasti to, kako se dolgo časa neuspešno lotevata svojega primarnega poslanstva - ustvarjanja družine. Hasidizem se je namreč kot posebna ločina ortodoksnega judovstva razvil v 18. stoletju v Ukrajini, bil je razširjen po celotni Vzhodni Evropi, a je število pripadnikov močno upadlo zaradi njihovega sistematičnega iztrebljanja. Danes so predstavniki hasidizma predvsem potomci ortodoksnih Judov, ki so preživeli genocid v drugi svetovni vojni, zato posebno skrb namenjajo rodnosti. Njihova posebnost je tudi, da rabina dojemajo kot spiritualno vez z bogom, prav tako pa se poskušajo popolnoma izogniti uporabi interneta zaradi vseh možnih skušnjav in pasti. 

Vse to je očitno narejeno za zunanjega opazovalca, pomembnejše se zdi samo prikazovanje kot dejansko poučevanje o ritualih, saj manjka razlaga, ozadje nekaterih običajev, ki zato delujejo popolnoma absurdno. In to je najbrž tudi namen - prepričati gledalca, kako represivna je williamsburška judovska skupnost. Taka tendenčnost se odraža v popolnoma enodimenzionalnih likih, ki utelešajo ortodoksne stereotipe. Zaradi pripovedovalčine subjektivne perspektive so ljudje iz njene preteklosti osvetljeni le z ene plati, kar jim jemlje človeškost in jih spreminja v karikature. Pretirano vsiljiva in oblastna mačeha, skopuški starši, razuzdan bratranec, ki zahaja v bordel, zahrbtne opravljivke … Vsi liki delujejo hladno, neobzirno in zagrenjeno, vloga žensk pa je popolnoma zreducirana na ustvarjanje otrok in možev modni dodatek. Zato se zdi popolnoma logično, da Esty pobegne iz tega toksičnega patriarhalnega okolja. 

Prizori v Berlinu pa so diametralno nasprotni. Serija tu ubere popolnoma fiktivno pot, v celoti neodvisno od knjige pisateljice Deborah Feldman in zaide v pretirano holivudski narativ. Esty s svojo drobno postavo in prevelikimi staromodnimi oblačili v idealizirano multikulturnem Berlinu deluje kot Alica v čudežni deželi. Po neverjetnem hollywoodsko paradigmatičnem naključju se spoprijatelji s skupino mladih glasbenikov in z njihovo pomočjo postopoma odkriva vse čare na novo pridobljene neodvisnosti. Znebi se lasulje, imenovane šejtel, ki jo nosijo poročene ženske, in se s svojimi zelo kratkimi lasmi, okroglimi uhani in novimi oblačili hitro zlije z berlinskimi hipsterji. Ko prvič uporabi internet, se njeno vprašanje glasi: »Ali bog obstaja?« V nočnem klubu pa simbolično doživi pravo »razsvetljenje«, ko si prvič namaže ustnice s šminko znamke Epiphany, v prevodu - razsvetljenje. 

Esty v Berlinu ne uspe ubežati preteklosti, hitro jo namreč izsledi williamsburška skupnost, ki jo želi zlepa ali zgrda prepričati, naj se vrne - ne toliko zavoljo nje same, temveč zaradi tega, ker je noseča, otrok pa naj bi pripadal skupnosti. Po Berlinu jo kot mačka miši zasledujeta naiven in zgubljen mož Yanky ter njegov premeteni bratranec, s čimer serija pridobi srhljivejši ton. Oba si v Berlinu svoje dolge judovske kodre skrijeta pod kapo, s čimer problematizirajo še vedno živeč antisemitizem v Nemčiji in hkrati nepokopane zamere na eni in drugi strani. Na vsakem koraku so dokazi o tem, kaj se je zgodilo med drugo svetovno vojno, a učinkujejo bolj kot turistične atrakcije, ne pa kot opomniki na tragedijo zaradi neosnovanega sovraštva, ki zopet postaja stalnica v političnih diskurzih in našem vsakdanu.

Serija Neortodoksna igra na karto sentimentalnosti in je pri tem precej uspešna; Estyjina pot do samospoznanja je sicer inspirativna in pretresljiva, vendar jo kali pretirana klišejskost. Zaradi tega ji delikatne tematike radikalnih verskih skupnosti ne uspe obravnavati dovolj poglobljeno in nepristransko, da bi s tem omogočila utemeljen kritični diskurz. Z voajerskim zunanjim pogledom opazujemo zaprto skupnost, o kateri ne vemo veliko, po ogledu serije pa tudi ne strašno veliko več. Kulturnemu relativizmu navkljub pa je mogoče vseeno čas, da sprejmemo dejstvo, da so nekatere religiozne verske prakse sporne, kakorkoli že pogledaš. 
 

Religiozna obzorja si je širila vajenka Brina.