Kaufhalle proti Supermarketu

Železna zavesa, ki je desetletja po II. svetovni vojni razdvajala Nemčijo na vzhodni in zahodni blok, je prinesla vsesplošni občutek status quo hladne vojne. Tega sta vsak na svojem bregu vodila Združene države Amerike in Sovjetska zveza. Nenehno tekmovanje med zahodno demokracijo in komunizmom se je odražalo v besednem boju, kopičenju jedrskega orožja in nenazadnje tudi v tekmovanju, kdo bo prej osvojil širno vesolje. Nekakšen odsev tega stanja je tudi nemška serija Deutschland 83, postavljena, kot namiguje že naslov, v leto 1983. Leto, ki velja za tisto, ko se je napetost med bregovoma dvignila do vrelišča.

Vsa ta napetost se v seriji skoncentrira v osrednjega protagonista Martina Raucha, 24-letnega vzhodnonemškega vojaka, ki ga »zloglasna« vzhodnonemška obveščevalna služba Stasi po hitrem postopku preobrazi v vohuna in pošlje v glavno vojaško bazo Zahodne Nemčije v Bonnu. Tam je kot aide–de-camp [ed-d-kam] generala Wolfganga Edela izpostavljen neposredni bližini informacij o morebitnih vojaških posegih zahodnega dela na vzhodni. Dokoplje se do zaupnih podatkov vojaškega manevra, imenovanega Abel Archer. Ta vojaška vaja - za primer jedrskega napada - je bila dejansko izvedena novembra leta 1983. Serija se tako osredotoča predvsem na prikaz močne mreže vohunov vzhodnonemške obveščevalne službe, v tujini in doma, ter nenehne špekulacije o moči dveh nasprotnih si strani, ki sta jo bolj ali manj spremljala skepticizem in nezaupanje, ki ju obe strani gojita druga do druge.

Serija v tej idejni zasnovi vohunstva spominja na ameriško serijo The Americans, ki pod drobnogled vzame sovjetska vohuna v Združenih državah Amerike, vendar je ta veliko bolj ameriško pompozna in zgodovinsko manj natančna kot Deutschland 83. Zanimivo je dejstvo, da je bila serija distribuirana v tujini prej kot v Nemčiji in je tam požela večjo gledanost kot doma. Razlog, zakaj serija Deutschland 83 na domačih tleh ni bila najbolje sprejeta, se mogoče skriva ravno v tem, da sta tako Zahodna kot Vzhodna Nemčija prikazani zgolj kot dva podaljška Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, ki slepo sledita tema dvema političnima tvorbama, kar Nemcem morda ni ravno dišalo. Prvi sezoni iz leta 2015 sledita še dve, časovno zamejeni v leto 1986 in v leto padca Berlinskega zidu.

Iz prikaza vojaških in državnih služb serija v stranskih zgodbah preide v prikazovanje zasebne sfere življenja likov in tako poseže tudi v širšo družbeno podobo leta 1983. Tu se izpostavi predvsem nefunkcionalnost in razbitost družine generala Edela na zahodu ter vpletenost Stasija v življenja Martina, njegove matere in nenazadnje tudi njegovih prijateljev. V tem oziru zgodba večkrat upodablja moralno izprijenost zahoda s prizori v bordelu, polnem Natovih generalov. Na drugi strani pa nenehno izpostavlja hladno in nečloveško zapriseženost državi ter manipulacije brez občutka empatije, v obliki izsiljevanja in groženj na vzhodu. To pa serijo povleče v stereotipe, ki naj bi ločevale kapitalistično pohlepno potrošniško družbo od socialistične družbe nadzora, kljub temu, da se od tega skuša oddaljiti ter objektivno in z zgodovinsko čistostjo prikazati stanje obeh strani, ki pa se nenazadnje nista nič kaj drugače aktivirali.

Tako osrednja kot stranske zgodbe so med sabo povezane s prepričljivo zgodovinsko kuliso začetka osemdesetih let. Ta se odkriva v dobro izbranih lokacijah snemanja v širši okolici Berlina, nastavljenih detajlih v obliki materialnih dobrin, scenografije, kostumografije in kolažiranju dejanskih novic iz vzhoda ter zahoda, kot so poročanja o napadu Sovjetske zveze na korejsko potniško letalo ali pa antisovjetsko usmerjeni nastopi takratnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana.

Materialne dobrine vsakdanjega življenja so v serijalko vnesene predvsem kot prikaz razlik kvalitete življenja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Če se na zahodnem delu hiše že spreminjajo v moderne kubuse z monokromatsko opremljenimi prostori z art deco detajli, so prostori hiš na vzhodnem delu še zmeraj preprosto opremljeni, s toplino socialističnega pohištva. Razlike vsakdanjega življenja pa izpostavi Martinova hitra šola zahoda, kjer se mora med drugim naučiti, da so Schrippen od zdaj naprej Brötchen in je Supermarket zahodni Kaufhalle.

V zvočno podobo serije so ustvarjalci vkomponirali vse večje hite leta, v kateri se serija dogaja. Tako ne moremo mimo značilnega zvoka zgodnjih osemdesetih, ki so jih narekovali izvajalci, kot so New Order, Eurythmics, The Cure, David Bowie in nenazadnje tudi Nena s svojimi baloni. Izbor tako skoraj da ne izpusti nobene popevčice, problem pa se pojavi v umeščenosti teh v posamezne prizore. Večkrat se ne zlijejo s samim dogajanje ali pa v sam kader priletijo zelo odsekano in prisiljeno. To pa na mestih razbije konsistentno in sicer dobro zastavljeno podobo časa.

V kulturno zgodovinsko premico serije se med drugim vpisujejo dogodki, ki so takratno družbo prežemali na širši ravni. H kopičenju jedrskega orožja nepogrešljivo pašejo razna mirovna gibanja in protesti, ki na nek način povežejo Zahodno in Vzhodno Nemčijo in s tem počasi tanjšajo debelino zidu. V nekaj prizorih v fokus pride tudi takrat odmevna epidemija AIDS kot še nepoznana, nova, neozdravljiva bolezen, »ki jo lahko dobijo samo geji«. Ta se sicer v samo serijo umešča le v nekaj prizorih, vendar z odzivom oseb na epidemijo prikaže nek drugačen strah, kot je strah pred jedrskim orožjem. Serija tako skuša zaobjeti tako politično kot širšo družbeno dogajanje leta 1983.

Serija bo potešila tiste, ki jim diši zgodovina na svojem površju, in tiste, ki se radi naslajajo nad vohunskimi tehnikami. Vendar pa seriji zmanjka, da bi prebila do globin in bi s tem ponudila drugačno, alternativno zgodovino časa razdvojene Nemčije in se ne bi spotikala ob uveljavljene stereotipne oznake zahoda in vzhoda. To pa je verjetno posledica izhodiščne naravnanosti serije, ki zgodbo tesno spleta z zgodovinskimi dejstvi izpostavljenega leta 1983, v past katerih so se ustvarjalci nevede ujeli.