Louis CK: Zlata doba televizije onkraj televizije

Tokratne Serijske motrilce bomo posvetili ameriškemu komiku Louisu CK-ju, njegovi stand-up karieri in obratu, ki ga je naredil z nanizankama Louie ter še čisto svežim Horace and Pete.

Louis CK je pač junak našega časa: strast do kratkih filmov, komike, masturbacije, predvsem pa nek brezglavi entuziazem, ki meji na snobovsko samodestrukcijo. Ta samodestrukcija je namreč njegovo gonilo. Kariera mu je zares zalaufala, ko se je ločil, postal debel in plešast ginger, ki preveč masturbira. In izkušnjo pač zna deliti, da se z njo poistovetimo tudi tisti, ki nas to še čaka. Njegova serija z naslovom Louie je spremenila tako vsebinske kot produkcijske meje žanra. Sitcom, kjer lahko mine kar nekaj epizod brez »ha ha« trenutka in te večkrat pusti iskreno ganjenega kot nasmejanega. Združitev kratkega filma, sitcoma in masturbacije je tako iz forme naredila art. A pred tem moramo videti, kako je prišlo do tega.

Torej, živimo v zlati dobi televizijske produkcije. Produkcija nanizank in takšnih ali drugačnih serialov je na vrhuncu tako kvanti- kot kvalitativno. Predvsem pa je tu spremenjena paradigma tako gledalca kot ustvarjalca, forma nanizanke pač dovoljuje več, potencialno neskončno časa za razvoj zgodbe karakterjev itd. A paradoksalno - in upamo, da bomo z današnjim avtorjem uspeli to dokazati ali pa vsaj namigniti - je to, da je glavni dosežek zlate dobe televizije pravzaprav njena smrt. Televizija je kot medij mrtva. Televizijske mreže so postale štiriindvajseturni karneval »breaking newsov« in etriranega Twitterja. Televizija je mrtva, hollywoodski film je mrtev oziroma bo umrl z zadnjim režiserjem iz prejšnjega obdobja. Kakorkoli, zacvetela je nanizanka kot najbolj vitalna forma, predvsem zato, ker je tisti del televizije, ki se je najbolj prilagodil - oziroma si upamo trditi - je najbolj zacvetel skozi internet. Istočasno in z istimi razlogi je z zatonom televizije kot medija zacvetela komika.

Po eni strani je tako merilo uspešnosti ali pa vsaj vidnosti, saj je sedaj občestvo internetno, in ne več cenzorsko, včasih moralistično, spet drugič s cehovsko ali profitno naravnanim producentom merilo uspešnosti ali vsaj možnosti biti viden. Po drugi strani pa so v postbushevskem, 24-urnem novinarskem ciklu preobčutljivosti, moralizatorstva, licemerstva in senzacionalizma komiki postali tisti segment ameriške družbe, ki je dejansko postal merodajen, verodostojen. Ne govorimo samo o Daily Showu na Comedy Central, ki je bil več let zapored proglašen za najbolj »trustworthy« medij. Pustimo ob strani dejstvo, da je v ZDA trenutno klima, ko Seinfeld kot najbolj recimo temu vljuden komik zaradi hajpa politične korektnosti noče več nastopati po študentskih kampusih, v istem času pa lahko Louis kot uvod v oddajo Saturday night live naredi morda najbolj premišljen in kakopak kontroverzen premislek o rasizmu, Palestini ter istočasno precej sočutno o pedofiliji. CNN pa medtem poroča o nekih mucah. Kar je spet simptom interneta, ampak okej.

Stand-up komika je v produkcijskem smislu njeno diametralno nasprotje. Tip z mikrofonom in komika kot taka ameriški zabavni industriji služita kot rezervoar idej in kadra. Je pač najlažja izhodiščna točka in mnogo se jih z njo bavi izključno kot s prehodno obrtjo, ki uvaja v pisanje, igranje, vodenje večernih oddaj itn. z lastno nanizanko kot nekakšnim svetim gralom. Tudi Louis je dobil svoj big break pilotno serijo Lucky Luie, kjer je v zlizanem slogu igral neko trikrat prečiščeno verzijo sebe. Lucky Louie ni v ničemer odstopala od raznoraznih sit-comov in je hitro klavrno propadla. Louisu je bilo vseeno. Dobil je nekaj denarja, da je lahko kupil trobento in masturbiral naprej. A istočasno je že začel kovati neko tretjo pot.

Problem tako televizije kot zabavne industrije je seveda denar in istočasno odtujenost od lastnega dela. To je bilo Louisu jasno že takrat, ko je dosegel višjo instanco stand-upa. Takrat moraš promocijo, prodajo kart, produkcijo in distribucijo stand-up »specialov« ter večjih nastopov delegirati na neko obstoječo mrežo. Louis je to zaobšel z lastno spletno stranjo, na kateri je sam skrbel za promocijo in direktno prodajal karte, svoje stand-upe pa prodaja samostojno preko spletne strani. Zveni preprosto, ampak njegova poteza je bila revolucionarna in tudi tvegana. Na ta način je lani rekordno trikrat zapored razprodal Madison Square Garden. Problem je, kako ta model prevesti v produkcijo nanizanke.

To mu je uspelo s temačno pol biografsko pol komično dramsko serijo Louie. Z mrežo FX se je dogovoril za »deal« brez precedensa: v zameno za 300.000 dolarjev na epizodo, kar je smešno nizka cena, bo produciral, režiral, napisal, pokril vse stroške in igral v seriji, ob tem pa ima on vso ustvarjalno svobodo. Seveda je mislil, da bo po prvi epizodi projekt propadel, zato je, še preden je imel scenarij, najel helikopter. Ni vedel, kaj bi, ampak vedno si je želel imeti helikopter in nastala je kultna poetična scena, ko dekle po propadlem zmenku »out of the blue« zbeži s helikopterjem. Kakorkoli, nanizanka je uspela. Seveda je Louis naredil cel kult iz formata, legendarni status pa mu je dovolil, da je rekrutiral igralce, ki ne bi nikdar nastopili za mrežo, kot je FX. Tako denimo nastopajo Rick Gervais, Seinfeld, v kar nekaj epizodah pa nastopa celo David Lynch. Svoj izraz je pilil, kar nekaj epizod zapored je bilo brez enega »ha ha« trenutka, pa mu ni noben zameril. Sredi zadnje, pete sezone je odnehal. Zmanjkalo mu je materiala, verjetno je zaradi neizmernega uspeha postal premalo zagrenjen, zagrenjenost pa je njegov glavna muza. Kakorkoli, klavzula o obojestranski prekinitvi je bila vzajemna.

Potem je tu nanizanka Horace and Pete. Temačna komična drama, ki se preko zagrenjenih karakterjev, ki se v baru s stoletno tradicijo soočajo sami s sabo in hipsterji, ki jim je njihova mizerija ironična, je spet postregla z dozo temačnega humorja, politične satire in eksistencialne tesnobe. Poleg tega je poleg samega Louisa tu mega zvezdniška zaseda: Steve Buscemi, Alan Wright in Alan Alda, ki ga poznamo iz serije M*A*S*H. Louis je spet presegel samega sebe, kot ustvarjalca in kot mit, saj je, kot kaže projekt, po prvi sezoni obsojen na propad, kljub konsenzu, da gre za eno izmed najboljših nanizank vseh časov. Če je za njegov genij kriva produkcija, je ta tu njegov grobar. Vsa promocija je temeljila na mejlu, ki ga je Louis poslal na svoji listi, da si lahko za pet dolarjev kupijo in ogledajo epizodo. Projekt je propadel in Louis se je moral zadolžiti za več milijonov evrov. A vseeno je poskus nakazal možnost neodvisne nanizanke ali pa vsaj drugačnih neustaljenih načinov produkcije.