Spektakelski žulj novega kralja

Leta 2016 je pretočna platforma Netflix takrat naglo rastočemu občinstvu, navdušenemu nad hipnim zadovoljevanjem potreb in želja, ponudila serijo Krona, izvorno The Crown. Prvih deset epizod zgodovinske dramatizacije življenja britanske kraljeve družine je sredi prejšnjega desetletja poželo nemalo pozitivnih kritik, utemeljenih na navdušenju nad reprezentacijo imperialnega blišča britanskega rojalizma. Pilotni sezoni, ki prikazuje začetek kraljičevanja nedavno preminule Elizabete II., so sledile še tri, vse zasnovane pod scenaristično taktirko Petra Morgana. Vsebinsko so osredinjene na prelomne zgodovinske dogodke: hladno vojno, dialektiko britanskega parlamentarizma ter razvoj popularne kulture in tehnologij. Politični dogodki pa so prikazani s perspektive palač britanskega kraljevega dvora in tračev, ki vplivajo na dogajanje v njih.

Heterogene epizode povezujejo motivi važnosti, imenitnosti in vpliva najdlje vladajoče britanske monarhinje, ki jo je v prvih dveh sezonah upodobila Claire Foy, v tretji in četrti pa Olivia Colman. Celotna igralska zasedba se mora zaradi umeščenosti serije v daljša časovna obdobja menjati na dve sezoni oziroma približno dvajset fikcijskih let. Predzadnja, četrta sezona Krone, ki prikazuje čas vlade železne lady Margaret Thatcher in začetek nesrečnega zakona kralja Karla III. in princese Diane, je Netflixu prvič prislužila emmyja za najboljšo dramsko serijo. To je bila tudi zadnja sezona Krone, ki sta si jo pred smrtjo lahko ogledala tako kraljica Elizabeta II. kot tudi njen soprog princ Filip. Kraljeva družina sicer ni nikoli potrdila, da gleda Krono, a lahko slutimo, da je visokoletečo produkcijo z eminentnimi zasedbami vsaj namrščeno povohala.

Peta sezona serije, ki obravnava obdobje med letoma 1991 in 1997, je bila v prvih tednih po smrti kraljice zaradi strahu rojalistov za njen posmrtni ugled kontroverznosti in kritike deležna še pred izidom napovednika. Več vplivnih politikov in kulturnikov, kot sta kanonska igralka Judy Dench in nekdanji britanski premier John Major, sicer eden glavnih likov v peti sezoni Krone, je avtorju serije Petru Morganu očitalo, da izprijeno, zgodovinsko nekorektno in škodoželjno uprizarja življenje britanske kraljeve družine. Naposled je bil Netflix sivim ekscelencam prisiljen ugoditi z disclaimerjem med uvodnikom, ki Kroni nadene status fikcijske dramatizacije, navdihnjene z resničnimi dogodki. Judy Dench je nujnost tovrstnega opozorila utemeljevala s trditvijo, da bi lahko zlasti ameriško občinstvo v nasprotnem primeru to različico dogodkov razumelo kot čisto resnico. Kljub temu da Američanom in Američankam nihče ni dejal, da je Krona dokumentarec, je bila potreba po vzdrževanju čistoče ugleda britanske krone očitno enormna.

Razlog za strahove pobožnih rojalistov nemara tiči v vsebinskem prelomu pete sezone, ki objektiv preusmeri od na trenutke dolgočasnih, a scenografsko izjemnih prizorov imperialne vladavine kraljice Elizabete II. k spektaklu javnega gnitja tako imenovanega zakona stoletja. Kar sedem od desetih epizod pete sezone se namreč osredotoča na propad zakonske zveze med princem Charlesom, sedanjim kraljem Karlom III., in tragično preminulo princeso ljudskih src – Diano.

Razkroj zakona spremljamo skozi znane zgodovinske fragmente Dianine priljubljenosti in njenega upora proti konformizmu, ki ga je od nje zahteval dvor. Ti fragmenti, ki so izoblikovali rumeni kolektivni spomin, dosežejo vrhunec v osmi in deveti epizodi, ki izjemno podrobno predočita prelomni BBC-jev intervju s princeso Diano, v katerem na robu solz razkriva podrobnosti svojega zakona z zdajšnjim britanskim kraljem. Najbolj kontroverzen, za rojaliste nadvse sporen prizor, ko Diana manipulativnemu novinarju Martinu Bashirju prizna: »There were three of us in this marriage, so it was a bit crowded«, pa sproži skoraj trideset let star učinek široko odprtih ust.

Elizabeth Debicki v vlogi Diane nadvse preudarno in realistično krmari med ljudskostjo, fatalnostjo in karizmatično ranljivostjo preminule princese. S posnemanjem njenega mehkega glasu, slavnega pogleda izpod čela in nenadno mimiko presenečenja ali obupa gledalki približa sentimentalno podobo princese, ki so jo v devetdesetih letih na naslovnicah trač revij občudovali naši starši. Debicki je v uprizarjanju obupa zakonske talke in užitka ob vzklikih oboževalk veliko bolj prodorna od Kristen Stewart, ki je Diano upodobila v dobro leto starem biografskem filmu Spencer, pa tudi od mlajše predhodnice v tretji in četrti sezoni Krone Emme Louise Corrin. V dinamičnih prizorih zakonskih zdrah s Karlom III., ki ga igra Dominic West, Debicki slednjega popolnoma zasenči, saj West ne premore niti podobnosti, kaj šele avre svojega lika. West je v Kroni Ken znamke Barbie in ne Charles z dvora.

Z izbiro igralske zasedbe so pri Netflixu ciljali na identifikacijski in emancipacijski potencial princese Diane. Ta je bila v devetdesetih namreč nekakšna ikona feminističnega upora proti poblagovljenju žensk. Svojo poblagovljenost v javno najbolj izpostavljenem modelu patriarhalne družine na svetu pa je izkoristila za lastno strategijo pojavljanja v javnosti in posledične mednarodne priljubljenosti. Ta razsežnost princesine usode v britanski kraljevi družini pa je tudi tako rekoč edina, ki jo peta sezona Krone učinkovito izpostavi.

Avtorji serije so večino prizorov krhanja zakona stoletja vizualno zasnovali precej konvencionalno – princ in princesa se povečini ne srečujeta, temveč propad njunega zakona tlakujejo ostali; od kraljice do predsednika vlade. Kljub temu serija zadosti dramatični zgodovini Dianinega upiranja kraljevi družini in njene razveze s sedanjim kraljem leta 1996. Kot edini presežek pete sezone Krone velja izpostaviti zasnovo devete epizode z naslovom Couple 31, ki ločitev Karla III. in Diane postavi ob bok ločitvam običajnih zakoncev. V egalitarni maniri spremljamo slabih deset prizorov sodniške sobe, v kateri porota odobri razveze vseh parov. Na ta način ustvarjalci serije problematizirajo varljivi blišč, ki je desetletje obkrožal monarhični par, a je s stališča ločitvene birokracije povsem nepomemben.

Morda se sprašujete, kje se v koncept pete sezone vklaplja naslovna protagonistka Krone, nedavno podzemljena Elizabeta II., ki jo tokrat upodablja prekaljena Imelda Staunton. Ta je v svoji vlogi kljub vseprisotni misli gledalke na Dolores Umbridge iz enega od filmov franšize Harry Potter kakovostna, a njena vloga vsebinsko ni posebej relevantna. Kraljica Elizabeta se v peti sezoni Krone predvsem – medlo in pričakovano – stara, kar je pospremljeno s posiljeno primerjavo s starajočo se kraljevo jahto Britannia. Staunton kot kraljica Elizabeta na osrednji piedestal Krone stopi le v naveličanih in dolgočasnih prizorih pogovorov s predsednikom vlade Johnom Majorjem ali v šesti epizodi z naslovom Ipatiev House, ko od ruskega predsednika Borisa Jelcina zahteva opravičilo za umore njenih daljnih sorodnikov – dinastije Romanovih – med revolucijo.

Peta sezona Krone je nepreverljiv spektakel družinskih zdrah, ki v primerjavi z zgodovinsko relevantnostjo prvih štirih resnično deluje kot fikcijska dramatizacija. Čeprav ne širi gledalkinih horizontov o času vladavine kraljice Elizabete II., ponudi reprezentacijo ene najhujših kriz monarhije iz časa njenega kraljičevanja, kar dodobra oriše naslov četrte epizode – Annus Horribilis oziroma grozno leto. Obdobje, ki ga odslikava, je z današnjega gledišča za kraljevo družino grozno zato, ker je načelo njeno legitimnost, utemeljeno na javni podobi idealne konservativne in gospodarne družine s stabilnimi modrokrvnimi zakoni. Ločitev princese Diane in kralja Karla III. – kot tudi istočasna ločitev še dveh Elizabetinih otrok – je rakava rana britanske kraljeve družine, saj je preminula princesa obveljala za ljubljenko ljudskih src, Karel III. pa je obveljal za kretena, ki skače čez plot. Ta kreten je pred slabima dvema mesecema postal britanski kralj. Rojaliste pa je pred izidom nove sezone Krone – sicer še enega medlega poskusa, da bi iz monarhizma naredili spektakel – verjetno skrbelo, da bo kulturna reprodukcija Karlove nepriljubljenosti še dodatno pospešila rast nezadovoljstva z razsipnostjo monarhije in posledično razvnemanje razprave o njeni smotrnosti. Njihovi strahovi so se navsezadnje uresničili, saj se je Krona v peti sezoni prvič radikalno odmaknila od zgodovinskih dejstev in zaigrala na sentimentalna čustva do Dianine zapuščine. Sporočilo pete sezone serije Krona pa lahko povzamemo z osupljivim prizorom iz zadnje epizode, ko princesa Diana med ogledom televizijske oddaje o smotrnosti monarhije po telefonski liniji med plesom po dnevni sobi neštetokrat glasuje za njeno ukinitev.

 

Vir naslovne fotografije: Twitter