Vsaj enkrat v Berlin

Predmet tokratnega motrenja bo letošnji nemški spektakel Babylon Berlin, ki ga je v gibljivo sliko spravil režiserski trojček Tykwer, Handloegten in von Borries. Serija, ki je svoje ime dobila po kinodvorani Babylon, prikazuje berlinsko družbo v času Weimarske republike. Skupaj s koelnskim detektivom Rathom, ki je v Berlin napoten na zasledovanje pornografskega posnetka koelnskega župana Konrada Adenauerja, je gledalec pripeljan na rekonstruiran Alexanderplatz – križišče različnih mikrodružb, ki naj bi od leta 1929 rojile v medvojnem duhu nemške prestolnice.

Rdečo nit svojih prvih dveh sezon je nanizanka vzela iz noire romana Mokra riba nemškega avtorja Volkerja Kutscherja. Vendar serija ni zgolj policijska drama, temveč preiskovanje uporablja kot izgovor za raziskovanje babilonske zmešnjave kabaretov, kletnih bordelov, pornografskih produkcij, tajnih organizacij, jezikov in svetovnih nazorov, v katerih se prepleteta oddelek za umore in moralo. Eksotični prostori starega Berlina dobijo v seriji primeren estetski izraz, ki v slogu Tykwerjevega filma Parfum nabuhlost in kič dobe prikaže skozi čutno mešanico slikovitih zvokov in ostrih, okusnih odtenkov barv, ki jih lahko skoraj vohaš.

Celotno dogajanje združuje in prežema posttravmatski sindrom. Ne samo v obliki, kot se kaže pri veteranih prve svetovne vojne, denimo detektivu Rathu, ki jim tedanja psihiatrija sploh še ne priznava kliničnega stanja, večinsko stališče pa jih obravnava kot pokvarjene stroje – kaputten Automaten. Weimarska družba kot taka je v posttravmatskem stanju, asemblaž poškodovanih avtomatov, obolela za potlačenim spominom na vojno, ki bruha na dan v vseh njenih porah.

Serija se v svojem prikazu ustroja kaputten Automaten po eni strani osredotoči na črni Reichswehr, odporno frakcijo znotraj državne armade, ki versajsko pogodbo obravnava kot narodno izdajo in v Nemčijo tihotapi večje količine orožja za izvedbo puča. Poleg njih svoje mesto v Berlinu najde skupina trockistov, ki skupaj z razlastninjeno rusko grofico Sorokino snuje načrt za strmoglavljenje Stalinovega režima. Medtem pa nemška komunistična partija navkljub prepovedi zborovanja organizira množične prvomajske demonstracije. Na drugi strani jim prek svojega pokvarjenega policijskega aparata kontrirajo socialdemokratske oblasti, prav tako obremenjene s spoštovanjem prepovedi oborožitve.

Edini delujoči stroj je Charlotte, ki nima nobenega spomina na vojno, saj je plod spontane ljubezni med vojakom in medicinsko sestro. V njej je upodobljena »flapperska« moda krizne razpuščenosti, energične ženske, ki ne spi, in še ko spi, nikoli v isti postelji. Čeprav prihaja iz Weddinga, berlinske delavske četrti s tako dolgo tradicijo revščine, da bi jo lahko zaščitil Unesco, edina brez težav prehaja med različnimi celicami weimarskega mehanizma. V svoji dvojni vlogi nočne spremljevalke in Rathove detektivske sodelavke odpira policiji sicer zastrte prostore.

Socialdemokratski weimarski režim je poosebljen v judovskem šefu politične policije Bendi, s katerim začne sodelovati Rath. V svojem prizadevanju za ohranjanje statusa quo sile miru še bolj odločno kot z desnimi militanti obračunavajo s komunističnimi skupinami. Policija tako v krvavem maju leta 1929 nasilno zatre delavske proteste in za masaker obtoži komuniste, ki naj bi po lažnem pričevanju prvi začeli streljati na policiste. V svojem značilnem obsojanju obeh ekstremov je Benda kot branitelj weimarskega ideala osovražen z vseh strani: vojaški generali ga skušajo spodnesti, ker se drži mirovne pogodbe, komunisti ga krivijo za krvavi maj, njegovo judovsko poreklo pa čaka na zaenkrat še nevidne sovražnike. Bendino služkinjo Greto zapelje Fritz, eden izmed komunističnih demonstrantov, ki na videz pade pod policijskimi streli. Njegov prijatelj Greto prepriča, da Bendi kot odgovornemu za Fritzevo smrt podtakne peklenski stroj. Ko Greta na begu s kraja zločina lovi vlak, opazi Fritza in njegovega prijatelja med skupino rjavosrajčnikov, ki se je zbrala na manifestaciji zoper drugega politika z judovsko ženo.

Kljub temu, da policijsko lažno obtoževanje komunistov spominja na kasnejši požig Reichstaga in da zaključek druge sezone že prikazuje vzpon SA, serija zgolj implicitno naslovi prispevek h krepitvi desnih militantov, ki ga je imelo socialdemokratsko zatiranje komunističnega gibanja. Zaenkrat prikaz ostaja globoko v weimarski družbi leta 1929, ki kot bolnik pod hipnozo v svojem obujanju preteklosti zgolj nakazuje in pričakuje prihodnje. Poraženci zgodovine čakajo na priložnost, da znova ujamejo svoj vlak, ki tudi prispe v Berlin, otovorjen z zlatom grofice Sorokine in izdatnimi količinami strupenega plina. Trockisti in črni Reichswehr si ga skušajo prilastiti kot sredstvo za uresničitev lastne agende – spremembo dogajanja –, medtem ko lokalna mafija v zlatu vidi še eno možnost za biznis v danih razmerah. Vse ambicije skali policija, ki uspešno ohrani mir, kar ji omogoči Lotte, ki prva dešifrira načrte tajnih organizacij.

Vseeno pa z neuspelim poskusom spremembe dogajanja pride do spremembe prikaza dogajanja. Do tega trenutka je namreč serija antagonizme Weimarske republike uporabljala predvsem kot kuliso, ozadje glavnemu dogajanju in jih je v tem oziru puščala neraziskane. Pri svojih spogledovanjih s politično analizo je kljub nekaterim odličnim prizorom nihala med kritiko policijskega nasilja, skorumpirane oblasti in izražanjem podpore režimskemu prizadevanju za ohranjanje miru, kar je najbolj razvidno iz pozitivne upodobitve šefa politične policije. Svoj moralni kompas pa je tako naravnavala prav po »pozitivcih«, kot sta Benda in Rath, osebah s pokončno držo, braniteljih vladavine zakona in miru. V zaključku se z Bendino smrtjo od te pozicije oddalji: nov šef politične policije dezinficira pisarno bivšega komisarja in Rathu neformalno dodeli vodenje oddelka za notranji nadzor uslužbencev. Čeprav je Rath še nedavno tega z Bendo preprečil poizkus državnega udara, v katerega je bil vpleten tudi njegov novi šef, v uradnem pričanju pred sodiščem proti komunistom potrdi poročilo policije glede streljanja med krvavim majem in svojo pripadnost novi oblasti, s čimer vsaj deloma spodnese svojo vlogo apolitičnega pravičnika.

Kljub temu bo tretja sezona najverjetneje zavila v drugo smer, ki jo narekuje Tiha smrt, drugi del v Kutscherjevi seriji romanov in nadaljevanje Mokre ribe. Glede na vsebino knjige si lahko namreč obetamo povratek komisarja Bende in njegove moralne drže, osrednja tema nove sezone pa bo povezana s filmsko industrijo na začetku 30-ih let.