Zgodbe iz Okrožja
Tales from the Loop je nova Amazonova serija v obliki omnibusa znanstvenofantastičnih zgodb, obarvanih z retrofuturizmom, navdihnjenim z osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Zgodba je osredotočena na ameriško mesto Mercer, je epizodična, vendar s ponavljajočimi liki in tematiko, ki jih vse povezuje. The Loop je podobno kot CERN podzemeljski inštitut, ki se razprostira pod mestom. Kaj se tam preučuje, je zavito v skrivnost, tako za meščane kot nas gledalce. Vse, kar izvemo o njem, je to, da je zgrajen okoli lebdeče krogle neznanega izvora in da v njem raziskujejo nemogoče. Serija se ne ukvarja z dogajanjem v inštitutu, temveč stranskimi učinki, ki jih imajo lebdeča krogla oziroma eksperimenti na prebivalce mesta. Kot mehka znanstvena fantastika se bolj ukvarja s posledicami fantastičnih dogodkov kot njihovimi vzroki.
Serija je bazirana na istoimenski likovni knjigi švedskega retrofuturista Simona Stålenhaga. Vizualno poudarja široke pokrajine, posejane z razmajanimi in zarjavelimi kosi futuristične opreme. Navdih je tehnologija iz 80-ih, ki se v retrofuturistični podobi prihodnosti poveže s preteklostjo in jo nadgradi z znanstvenofantastično funkcionalnostjo. Ni kibernetike, je pa dobra stara z oljem pomazana tehnika, le da lahko sedaj s šraufencigerji popravimo lebdeči kombajn. Rečeno drugače, prizorišče so Trbovlje izpred štiridesetih let, le da imajo Jugoti tudi robotske bratrance.
Ponavadi smo navajeni na hiperindividualistično podobo prihodnosti, ki jo projiciramo iz današnjosti, ali pa na totalitarnost distopije, ki je prevzeta iz podob tridesetih let prejšnjega stoletja. Tu pa smo potisnjeni v alternativni svet, ki se je ustavil v majhnem industrijskem mestecu ameriškega srednjega zahoda proti koncu hladne vojne. Obdobje, ki je v Ameriki stvar pozabe, izvzemši opomine na staro slavo, ki se kažejo v ekonomskem propadu in z alienacijo povezano epidemijo narkotikov. Prehod iz izobilja časov hladne vojne v poznokapitalistični sociodarwinizem v seriji kaže rahljanje pritiska avtoritete skupnosti, nadomešča pa ga melanholija osamljenosti in nostalgije oziroma, kot pravi refren, ki se ponavlja v seriji: življenje je dolgo le za pomežik.
The Loop oziroma Krožišče je do svojih prebivalcev neopredeljeno, vendar obenem tudi neprizanesljivo. Ne želi jim slabega, enostavno je. Podobno kot anomalije v knjigi Piknik na robu ceste bratov Strugacki ali pa v filmu Stalker Tarkovskega. Je kot vrtinec na reki, ne dober, ne slab, vendar bolje, da se mu izogneš. Kajti poseg nenavadnega, znanstvenofantastično nedomačnega v življenja človeka ima vlogo elementa nestabilnosti. Je nevaren potisk za vsakdanja življenja, ki so že tako ali tako hiše iz kart, ki jih ljudje sestavljajo iz svojih skrbi in tegob. Ker je vsakdanjik že tako nepredvidljiv in kaotičen, ima v njem ta moteči element malevolentne posledice. To vidimo v epizodah, počasi sestavljajočih mozaik enotnosti kraja dogajanja, ki pusti sladkokisel občutek. Liki so primorani sprejemati svoj položaj, kot da so frnikole, ki jih nevidna moč Krožišča frca naokoli. Odrešitve ni in edina možnost pomiritve s svetom je nestabilno sprijaznjenje z lastno nemočjo.
Serij, ki se vrtijo okoli mest, v katerih se dogajajo čudne stvari, je kar nekaj, recimo Eureka in Haven. A medtem ko so v njih mesta normalna, le da jih oblega domišljijsko, je Mercer mesto, ki je v intimnosti povezano z nenavadnim. Na primer ruševina kupole, v kateri število odmevov glasu napove število preostalih let življenja, ali pa naključne luknje v prostoru in času - prebivalci mesta živijo z njimi, navajeni, kot da so stvari take že od vekomaj. Na prvi pogled se zdi to sicer simbiotičen odnos, najstniki v mestu se igrajo s stvarmi, ki jim lahko zamenjajo zavesti, vendar pa nihče ni pripravljen na posledice. Mama, ki zaradi eksperimenta izgine in tako travmatizira hčerko, ustavljanje časa, ki ni zares idilično; pojavi, ki v mestu ne vzbujajo prevelikega presenečenja, ampak bi se jih morali prebivalci veliko bolj bati, kot se jih dejansko. To bi bila lahko metafora za moderno sprejemanje tehnologije v svoje življenje, ne meneč se za predvidljive posledice, ki jih njeni negativni učinki puščajo v nas, naših odnosih ali družbi.
Mesto, ki ohranja svojo normalnost, medtem ko vedno bolj tone skozi tla resničnosti, ki jo prejedajo učinki nemogočega, raziskovanega pod njihovimi nogami. Srčno bitje črne podzemeljske krogle se lahko sliši tudi na površju in prebivalci so seznanjeni s potencialno katastrofičnimi vplivi, ki jih lahko ima nanje. Vendar vsi še vedno živijo tam, v mestu, zgrajenem prav zaradi ustanove pod zemljo, ki preučuje neverjetno. So kot poskusni zajčki, ki se strinjajo s svojim položajem. Zato najbolj nenavadna stvar serije niso domišljijski dogodki, temveč sprijaznjenost ljudi z njimi. Njihova privolitev na pogoje situacije je nujna, da v svojih življenjih ohranjajo avtentično vlogo. Vendar serija ne govori o razlogih za njihovo sprijaznjenje. To ima pri nastali izumetničenosti svoj šarm, dobimo alternativno resničnost z njej specifičnim temperamentom ljudi.
Serija Tales from the Loop v svojih osmih delih ne odgovori na skoraj nobeno vprašanje o zaodrju dogajanja. Glavni fokus so dogodki in njihovi vplivi na življenja ljudi. Deluje kot nekakšna družinska distopija. Morda bodo naredili še drugo sezono, v kateri bodo vse razložili, ampak tudi če ne, nič hudega. Ni treba v vsaki zgodbi o fantastičnih dogodkih razložiti, zakaj se je nekaj zgodilo. Mora pa ta manko vzroka nadoknaditi s kvalitetno pripovedjo o posledicah. In Tales from the Loop to uspe, z nekaj prisiljene melanholije in čemernosti gor ali dol.
Prikaži Komentarje
Komentiraj