“Od Anglije do Pacifika in čez Indijo nazaj” ali “Manj jej, moli za preživetje in ljubi skrito”

Po trditvah večih stripovskih teoretikov se je v stripu s Spiegelmanovim Mausom leta 1991 in Pulitzerjevo nagrado, ki mu je sledila, začel širši trend biografskih stripov. Če se ozremo samo malo manj nazaj v zgodovino, pa se spomnimo na še en zgodovinski – sicer izmišljen – biografski stripovski album Spomini in sanje Kristine B., ki ga je v preteklem letu z Mestnim muzejem Ljubljana izdal Zoran Smiljanić. Tudi tokrat je protagonistka romana mlajša ženska, tudi tokrat v igro pride druga svetovna vojna, tudi tokrat gre za črno-bel strip album ...

...in tudi tokrat so uporabili črkopis, ki ga vedno slabše pomnimo z nekdaj popularnih tipkalnih strojev. Sicer je bil eden večjih spodrsov na področju tipografije v domačih stripih lani zagotovo Comic Sans v prevodu Ralf Königovega Superparadiža. Vendar pri stripu Alma M. Karlin: svetovljanka iz province ne gre za to. Izbor fonta je zgolj simbolna posledica upoštevanja popotničine navlake. Njen edini stalni sopotnik je ostal njen tipkalni stroj, ki je omogočal, da danes njeno pot lahko poznamo do velikih podrobnosti. V prvo poizvedovanje in nadaljno raziskavo se je tokrat podal scenarist Marijan Pušavec, danes tudi knjižničar domoznanec, ki ga bolje poznamo zaradi sodelovanja pri stripovskih serialih Hardfuckers in pri Mladini pravkar izhajajočih Meksikajnarjih 5, no, pa tudi ena, dva, tri in štiri. H risarskemu delu je pritegnil premalokokrat natisnjenega Jakoba Klemenčiča, starega znanca fenzina Stripburger.

Bogat tekst, na večih mestih citiran iz Alminih knjig s popotovanj, se skozi strani načeloma prepleta s stripovskimi kvadratki oziroma paneli. Redkeje se pojavljajo izključno stripovske strani, če lahko prvoosebno pripovedovalko - torej s strojem tipkani tekst – na ta način razdvojimo in označimo za likovno celo svoj element, enakovreden elementom očitno risarjevega dela.

Strip Alma M Karlin: Svetovljanka iz province je resnično informativen strip o leta 1988 preminuli svetovni popotnici. Na poti se sreča z veliko pastmi 20. stoletja, ki ga je skoraj celega tudi užila. Užila skozi čakanje, utrujenost in marsikatero neljubo situacijo, ki nas na trenutke pusti v preizpraševanju pozitivnih strani takšne poti. Dobro in slabo se v črno-belih ploskvah za prevlado borita tudi skozi barve. Večina je, tako kot sicer, seveda približno bipolarno uravnotežena.

Morda povsem nehote se strip ukvarja s še kako popularnimi tematikami, kot so multikulturalizem, homofobija, uboštvo na eni in hkrati bogastvo Zahoda na drugi strani. Skozi prizmo zeitgeista sredine 20. stoletja in zgodbe mlade bele, sorazmerno preskrbljene zahodnjakinje, se nam lahko zazdi, da je prečkanje kanala na jugu Južne Amerike nekaj povsem vsakdanjega. Skupaj nam avtorji prikažejo zelo resnično sliko. Že v samih Alminih tekstih olepševanje ne najdeva svojega prostora. Potovanje pač ni mačji kašelj in na trenutke se je pač treba spopasti s tem, da te želijo oropati, posiliti ali ti zgolj zmeriti glavo, ker si pripadnik nižjega, revnejšega - ladijskega (!)- razreda.

Kljub temu, da tudi sam scenarist trdi, da ne gre za kakšen poskus dokaza obstoja pomembnih žensk v slovenski zgodovini, ima strip Alma M. Karlin: svetovljanka iz province, zagotovo tudi tak podton. Vsekakor pa Pušavcu pritrjujemo in prikimavamo vsaj v tem, da bi tovrsten način podajanja zgodovine lahko na domačih tleh postal bolj uveljavljena praksa in ne zgolj zanimiv eksperimentatorski poskus.