Drevesa so najpravičnejši tovariši

Naveličane sivine betona in megle Ljubljanske kotline se bomo za čas današnjega Striptiza zatekle V zavetje dreves. Z avtoricami tega stripa se bomo sprehodile med starimi topoli, mogočnimi hrasti in čarovniškimi jelšami ter raziskale starodavne pomene in uporabe najpogostejših dreves na Finskem.

Avtorici stripa V zavetju dreves sta finska ilustratorka in striparka Sanna Hukkanen ter njena sorojakinja, kulturna antropologinja Inkeri Aula. V svojem delu raziskujeta povezane usode dreves in ljudi. To storita s pregledom ljudskih pripovedi, običajev, mitologije in zgodovine. S tem želita opomniti na pomembnost gozdov, ki je dandanes marsikje pozabljena in preslišana. 

Strip je letos izšel v slovenskem prevodu Julije Potrč Šavli pri Založbi Aristej. Sestavljen je iz devetih zgodb. Prva, naslovna zgodba govori o deklicah, ki se izgubita v gozdu, nato pa ju ptica privede nazaj domov. Sledi še osem zgodb, vsaka se navezuje na običaj, vražo, zgodovinsko dejstvo ali pa lastnost v povezavi z enim od osmih najpogostejših dreves na Finskem. To so: trepetlika, bor, jerebika, lipovec, jelša, breza, smreka in hrast. Pred vsako zgodbo lahko preberemo kratek poljuden zapis o drevesu, večinoma prežet z ljudskim izročilom, včasih izvemo kaj o etimologiji, skoraj vedno pa tudi o tem, kako je drevo koristilo človeku. Tako denimo izvemo, da zimzelene smreke simbolizirajo življenjsko moč, da se njihov les uporablja v gradbeništvu in njena smola pri oskrbi ran. Preberemo, da se pritlikavi smreki v finščini reče miza gozdnega božanstva Tapia. K njej so ljudje tradicionalno nesli darove, da bi gozd prosili za usluge. 

Vsakemu tovrstnemu opisu sledi zgodba v stripu. Snov posameznega poglavja se v vseh primerih, z izjemo prve, naslovne zgodbe, navezuje na drevo, ki je bilo pravkar predstavljeno. Tako v stripu Pod smreko spremljamo moža, ki s svojim pasjim družabnikom neke zimske noči prenoči pod smreko. K njemu pristopi veverica, on jo prosi, naj v njegovem imenu povpraša bitja podzemlja, ali si zraven smreke, pod katero je našel zavetje, lahko postavi hišo. Veverica zleze v krošnjo smreke in se poveže z bitji. Vrne se s sporočilom: Lahko si postaviš hišo v zavetju smreke …/a pomni, da bo potem tvoja usoda povezana z našo … 

Res si mož postavi hišo iz lesa, ki mu ga je dal gozd. S psom tu preživita dolga srečna leta, bog voda Ahti jima da veliko rib, Tapio, prej omenjeno gozdno božanstvo, jima priskrbi donosen ulov, boginja gozdov in lova Mielikki pa druge gozdne plodove. Mož je hvaležen smreki, ki mu je omogočila lepo in dostojno življenje. Nato država odredi posek gozda. Gozd posekajo in vse živali ter vilinska bitja se razbežijo. Ko veter podre še zadnjo smreko, tisto, ki je možu dovolila bivanje, se on ob smreki zgrudi. Skupaj z usodo gozda je bila zapečatena tudi njegova. 

Čeprav se zgodbe – in njihova likovna podoba – med seboj razlikujejo, se vse na ravni sporočilnosti povezujejo s preprosto tezo, da so usode ljudi in gozdov prepletene. Vseskozi se kaže spoštljiv odnos do gozda ter njegovih živalskih in rastlinskih prebivalcev, prav tako pa globoka povezanost s tradicijo. Posamezno poglavje se v stripu navadno začne z verzi kakšne ljudske pesmi, povsod pa se kažejo spogledovanja s finskim narodnim epom Kalevala. Zadnja zgodba, tista o Mogočnem hrastu, celo sledi zgodbi epa – v verzih, ki sta jih pred leti v slovenščino prepesnila Jelka Ovaska in Bogdan Novak.

Že likovna podoba stripa nas povabi v svet starodavnih pripovedi in običajev. Ilustratorka Sanna Hukkanen je za vsako pripoved izbrala drugačno tehniko. Vsaka tehnika se navezuje na naravo same zgodbe. Tako je denimo zgodba Mati, v kateri se umrla mati prerodi v brezo, ki ščiti svojo hčer, dejansko naslikana na brezovo lubje. V naslovni in uvodni zgodbi, V zavetju dreves, je avtorica kombinirala praskanko in odtise listov in cvetlic. Variira pa tudi slog. V Lipovcu iz Kuhasale spremljamo zgodbo o pokristjanjevanju, ki ga je na Finskem izvajal pravoslavni menih Ilja. Tu njegova podoba in podoba njegovih mož v spomin prikličeta pravoslavne ikone. Slog risbe se ob izgonu pravoslavcev zopet približa avtoričinemu sodobnejšemu stilu, strip pa ostaja lično uokvirjen v ljudsko ornamentiko. 

Sporočilo stripa je preprosto: stik med naravo in človekom, ki ga ovirata hiperprodukcija in pretirana sečnja. Drevesa nam nudijo zavetje, če jim mi v zameno vrnemo spoštovanje. Če ste cinične, kot je avtorica te oddaje, naj vas to ne odvrne od branja. Tu ni nikakršnega newagerskega spiritualizma niti ne že stokrat preštancanega moraliziranja. Če ste cinične, a vendarle nekje bolj ali manj globoko v sebi romantične duše, ki jih fascinirajo mitološke pripovedi in bi se zares najraje zatekle v kakšen gozd, v katerem za vsako bolezen rožca raste, vam bo strip zagotovo ponudil dobrodošlo zavetje. 

Strip pa, kot rečeno, ne ponudi izključno eskapističnega počitka med drevesi. Gozdu stalno preti nevarnost, ki po njem lomasti v obliki pokristjanjevalcev s sekirami ali sodobnejših gozdarjev s čeladami in verižnimi žagami. Čeprav zgodbe ne ponudijo nikakršnih revolucionarnih razmislekov, izvirnost sloga in prepletanje zgodovinskih, antropoloških in poetičnih narativov ponudita svojevrstno bralno-vizualno izkušnjo. Poleg vsega pa izvemo mnogo zanimivosti o finski kulturi in spoznamo številne drevesne fun facte. 

Morda ste poznavalke botanike to že vedele, pa vendar: začinimo tole oddajo še s kakšnim zabavnim dejstvom. O trepetliki izvemo, da njene korenine lahko živijo tisoč let in iz njih lahko odženejo novi poganjki. Odporna trepetlika je v ljudskem izročilu tudi uporna: včasih noče dati lesa za izdelavo drevaka. Kvečjemu, okej, ajde, včasih kakšna trepetlika popusti in dovoli, da se iz njenega lesa izdela lesen vrč za pivo.

Trepetlika spada v rod topolov. Zgodba o Starem topolu ilustrira primer njene moči in odpornosti. Upornosti? Strip nam sprva pokaže sožitje med poganskimi ljudstvi in gozdom. Zanimivo je še, da se v stripovskih oblačkih ta ljudstva med seboj sporazumevajo s poganskimi simboli. Eden izmed njih je denimo striček, ki se z vsako roko povezuje z vejami enega od dveh dreves. Simbol, iz katerega je razbrati spoštovanje človeka do gozda. Nato pridejo pokristjanjevalci, ki imajo moč gozda za pogansko zlo. Duhovnik povpraša stari topol: Topol, dragi ti prestari! Mar mi srčno željo skrito bi izpolnil čudovito? In topol ga zavrne: Nič ti jaz ne morem dati …//Mi volk ob deblu je počil, s krvavim gobcem tu je bil. Gozd posekajo in iz njegovega lesa zgradijo cerkve ter si prilastijo gozdove. Ker pa so korenine topolov še v zemlji, iz njih začnejo naposled poganjati nova drevesa in gozd se obnovi. 

Spet pa v gozd vstopi pohlepni človek. Industrialec s klobukom in v lepi obleki vpraša: Topol, dragi ti prestari! Mar mi srčno željo skrito bi izpolnil čudovito? Spet ga topol zavrne: Nič ti jaz ne morem dati … Nato pridejo gozdarji, ki kričijo: Delo! Proizvodnja! Učinkovitost!, in v imenu teh vrednot gozd ponovno posekajo.

Vendar iz drevesnih korenin spet požene gozd. Vanj se naselijo živali in vsaka ga v že znanem refrenu vpraša: Topol, dragi ti prestari! Mar mi srčno željo skrito bi izpolnil čudovito? Gozd odgovori: Vse lahko ti dam … Vrana na vejah krakala bo, kukavica sedla v krošnjico. 

To spet podčrta nauk, ki ga je brati tekom celotnega stripa: odnos med gozdom in njegovimi obiskovalkami mora biti spoštljiv. Drevesa so najpravičnejši tovariši; vrnejo nam toliko spoštovanja, kot jim ga namenimo me. Spomnimo se samo na prej omenjeno legendo o smrečnati mizi gozdnega božanstva Tapia, pri kateri je sprejemal darove v zahvalo za dobrine, ki jih je ponujal gozd. Ta zgodba in še vrsta njih kažejo na spoštljiv odnos, zapisan v tradicijo. Ko pa se ta vez pretrga – recimo, če posekamo mogočno drevo sveta ali drevo življenja – prekinemo vesoljni red ter ločimo človeški svet od sveta narave in bogov. 

Strip zapremo prijetno napolnjene z ljudsko modrostjo in bogatimi pripovedmi. V sivi zimi Ljubljanske kotline si samo še bolj zaželimo, da bi lahko ubežale V zavetje dreves. Če ne drugega, vsaj zato, da bi preverile, ali lahko spoznamo različna drevesa glede na risbe njihovih listov, ki jih najdemo na koncu vsake pripovedi.

V gozd se je podala Nastja. 

Vir slike: Google