Krilate golazni in mestni obup

BREZDOMEC 1: Pizda, Albin … Res ne razumem te tvoje fascinacije s pticami. Lej jih, no … Leteče podgane. Pfej!

BREZDOMEC 2: Niso one krive, da jih je povozilo mesto.

BREZDOMEC 1: Kaj ma to veze s čimerkoli? Ptica je ptica, al je v mestu al pa na deželi.

BREZDOMEC 2: A ti veš, da so ptice v mestih … glasnejše od tistih na podeželju? Mesto je tako glasno, da morajo tekmovat s hrupom, da preživijo.

Seljaške ali ne, ptice so se mi vedno zdele jako nenavadna bitja. Obenem grozovito oportunistične in živalsko pragmatične ob svojih desantih na odprte smetnjake, egoistične in docela samosvoje ob bombardiranju balkonov z orehi in vendar obenem čisto krasotne v svojih pevskih ekskurzih ali neprištevno priskutne, ko se raztegovanja glasilk polotijo ob zmačkanem dnevu ravno na tvoji okenski polici. Grozovito podobne ljudem.

Naše tokratno slačenje se tiče risoromana Mestne ptice, idejne in umetniške kreacije Gašperja Krajnca, ki domače striparske vesti plemeniti že dobri dve leti, odkar smo ga prvič lahko prelistali v izdaji založbe VigeVageKnjige. Zgodba risoromana je blazno banalna in docela neizrazita, toda morda prav zaradi tega toliko bolj osvežujoča. Stvar je v tem. Ambrož, risar, ki večinoma služi s prekarnim delom za oglaševalska podjetja, klici pozno zvečer in risanjem zgolj srečnih ljudi, ki nakupujejo, se poleg ustvarjalne znajde tudi v življenjski stiski, ko se obenj nenadoma obregne smrt. Bralec ob začetku stripa tako vskoči v naključno dogajanje naključnega nekoga, ki se znajde na mrtvi točki in poskuša najti odmik nazaj v ustaljeno, ki pa zanj – zavoljo izgube in sprememb – ne obstaja več. 

Navkljub banalnosti dogajanja smo deležni dinamičnega orisa mestnega življenja, tako da tudi sprehodi Ambroža in njegovega psa Darvina kljub odsotnosti kakršnegakoli dialoga delujejo popolnoma razgibano. To je glavna prvina pričujočega risoromana – še najbolj nepremične stavbe in uličice so oživljene, pri čemer ob prebiranju preprosti kvadratek delčka barvite ulice za protagonistovim blokom z razvejanim drevesom, bagrom ter nekaj golobi in vrabci zazveni v svoji hrupnosti in skorajda tesnobni prenasičenosti. Kontrastno lahko v drugih motivih docela občutimo popolno tišino in otožnost – v kvadratku Gregorčičeve ulice, denimo, ki zavoljo temne kulise, zastrtih oken in odsotnosti kogar- in česarkoli zadoni v osamljenosti.

V Mestnih pticah se na nivoju prispodobe risar poigrava z – verjeli ali ne – pticami. Krajnc je ob Ambroževi in – z mnogimi avtobiografskimi podrobnostmi – svoji ustvarjalni krizi navsezadnje le ustvaril album ptic, ki si ga je zavoljo dedkove ljubezni prav tako želel ustvariti protagonist. Pa vendar album nikakor ne ustreza suhoparnosti običajnih ptičelovskih zbornikov, pač pa upodablja krilate podobe na neki izrazito metaforični ravni, ki se kaže skozi celoten risoroman in s tem poseduje mesto ključnega medpovezovalca motivov. Prepletanje oseb in njihovih preprostih banalnosti spominja na lête natrpanih golobjih jat, pri čemer se vsak tepe za svoje mesto na smetišču pogorelih ostankov česarkoli, obenem pa se – kot brglez – trudi izstopiti iz svoje neprepoznavnosti in sive ravnodušnosti mestne prenasičenosti, saj – kot pravi neslišani brezdomec – mora “tekmovati s hrupom, da preživi”. 

Podoba stripa se docela podjarmi mestnemu vzdušju. Priča smo vztrajni melanholiji, skorajda bolestnosti, ki prežema megleno Ljubljano – s pomočjo izrazitih temnih odtenkov ob elaborativnih urbanih podobah, denimo, ali pa v momentih, v katerih pripoved postane še izrazito brezupna. Omenim naj sestanek v pisarni, na katerem protagonistu že tisoči marketinški posvet odvzema še kakršnokoli preostalo radost, pri vsem tem pa je resnoba izkazana v bledi sivkasti podobi pisarne in podjetne stolpnice, bodrost pa dokončno poražena v momentu, ko je med sestankom brglez – s sinjino svojih kril in vedrostjo duha – premagan s slednjim “BOMP”-om v okno in tako vrana skupaj z njegovim truplom pokljuva še zadnjo barvito razgibanost mestne izčrpanosti.

Krajnc ostaja precej zvest svoji barvni paleti nekoliko pridušenih rjavkasto modrih odtenkov, ki jih ponekod kombinira z bolj intenzivnimi rdečimi in zelenkastimi, obenem pa se posluži upodabljanja izklesanih detajlov arhitekture. Dokaj hitro nam je jasno, da se strip odvija v Ljubljani, saj nas že tretja stran vpelje v socialistično podobo Plave lagune, kjer prvič srečamo Ambroža in Darvina. Avtor tako potuje med mnogimi arhitekturnimi stili, vse od značilnih Plečnikovih podob, neobaročnega centra in klasicističnega Novega trga do bolnišnične arhitekture Zaloške. Medtem ko na mestih krajina nastopi v službi zgodbe in četudi prepoznamo določeno konfiguracijo, si avtor vzame svobodo pri interpretaciji podrobnosti. Spet na drugih mestih arhitektura deluje kot eden izmed akterjev v zgodbi, pri čemer risar v nekaterih kvadratkih pusti govoriti izključno mestu.

S stalno akcijo in na momentih skorajda frame-by-frame animiranim dogajanjem, ki – denimo v trenutku, ko Ambrožu punca Meta pove za izgubo dedka – bralcu omogoča povsem použiti določeno ključno situacijo, ter obenem skorajda filmskim prepletanjem večih prostorov in vzporednih dogajanj Krajnc ostaja zvest ameriškemu realističnemu žanru stripa. Kadriranje je izrazito dinamično in prav tako filmsko, vsak panel pa spominja na svojevrstno celoto, ki se začne in konča. Razgibana kompozicija tako navkljub melanholičnemu vzdušju in preprosti zgodbi, sestavljeni večinoma iz pogovorov in vsakodnevnih opravkov, omogoča viharno branje.

Tako se torej konča. Brezdomec Albin, ki še zadnji drobiž da za hrano za ptičke, se, upognjen pod težo ulova iz smetnjakov, vranje premika po platformi postaje Tivoli, čisto zadnja podoba pasjega ovratnika na kričeče belem ozadju pa oznanja preteklo in hkrati sili v določeno novo podobo prihodnosti. Skladno s svojim slogom tako Krajnc v čisto lastni kreaciji pokaže, da slovenski strip ni samo zabavna in lahkomiselna stvaritev, pač pa z docela povprečno, a resno zgodbo in specifično eksistencialistično pozicijo umetnika – ki mnogokrat pesti mlajšo do srednjo generacijo striparjev – predoča določeno otožnost in stisko, ki jo razgibano in slogovno razburljivo prikaže slehernemu, ki se mu pridruži v lêtu.

Recenzirala je Maja.