Llegado a su fin: Prišli smo do konca

Pa smo ga dokončali! Konec, namreč. Ob zaključku preteklega leta mediji niso poročali le o koncu mnogih slavnih, ampak tudi o koncu stripovske sage Meksikajnarji, ki jo je izdala založba Umco. Gre za enega redkih slavnih slovenskih stripov, glas katerega je pripomogla daleč nesti tudi Mladina.

Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec sta Meksikajnarje začela ustvarjati okoli leta 2003, ko tovrstno sodelovanje pri nas še ni bilo tako pogosto, kot je sedaj. Skoraj tradicionalno so slovenski avtorski stripi od Miki Mustra dalje nastajali v rokah in na mizah enega avtorja. V zadnjih letih pa se zdi, da trend sodelovanja risarjev in scenaristov narašča. Morda tudi po zgledu iz tujine, kjer so stripovski dvojci prej standard kot izjema. Spomnimo se na primer pri nas dobro znanega Asterixa ali nenazadnje Alana Forda. Že za obdobje zadnjih nekaj mesecev gre pri nas izpostaviti tudi izjemen, decembra v samozaložbi izdan strip Rite, prvenec dveh mladih avtorjev – Gašperja Krajnca in Matica Večka. Uspešno se kot plod sodelovanja nadaljuje tudi mladinski strip Šnofijeva druščina Mateja de Cecca in Boštjana Gorenca – Pižame. Nenazadnje omenimo še, da sta 1. marca na ameriško tržišče prvič z avtorskim stripom prodrla slovenska avtorja. Izar Lunaček je tokrat svojo solo kariero prekinil in pri založbi IDW z Nejcem Jurenom izdal živalsko detektivko Animal noir.

Ob primerjavi s fragmentom preostale slovenske strip scene je vredno omeniti, da sta se ob predlogih za Prešernovo nagrado prišepetavali tudi imeni Pušavca in Smiljanića, prav zaradi zadnjega dela Meksikajnarjev: Querataro. Kot je znano, jo je nazadnje sicer prejel Tomaž Lavrič za Tolpo mladega Ješue, ki je pravkar v tisku. Tudi pet delov tega mehiškega zgodovinskega žanrskega stripa bi si zagotovo zaslužilo kakšno nagrado, vendar istočasno ne gre oporekati perfektnosti in raznolikosti heterogene umetelnosti Lavričevih del. Če se nenazadnje spomnimo prvega dela Meksikajnarjev: Laibach, ta v sliki ni bil najbolj kvaliteten. Liki so bili togi in premiki precej štorasti. Koloriranje in nasploh barvna skala pa sta bili bolj sramežljiva. Zdelo se je, da bo šlo za dokaj povprečen stripovski serial, ki bo osvetljeval rahlo zanemarjen del avstro-ogrske zgodovine. Odlikoval pa se je v avtentičnosti zgodovinskega prikaza, ki je bil rezultat podrobne raziskave.

Avtorja sta zavoljo Meksikajnarjev v Mehiko tudi potovala in si nabrala naročje knjig o vojaških oblekah, pokrajinah in podobnem. Najtoplejši odziv je prvi del prejel v krogih ljubiteljev starošolskega žanrskega stripa italijanske založniške hiše Sergio Bonelli Editore, ki so s tem delom končno spet dočakali žanrsko stripovsko delo v slovenščini. Popularnost je moč pripisati tudi pojavu v Mladini od prvega dela dalje. Za objavo v tej periodični tiskovini verjetno ni bilo potrebnega preveč napora, saj Smiljanić izhaja iz tako imenovanega Štandekerjevega kroga Mladininih ilustratorjev iz konca 80ih let.

Že drugo nadaljevanje Meksikajnarjev je prineslo prijetno presenečenje in opazen napredek v vdihovanju življenjskosti v like, ki niso več delovali kot lutke. Linija je postala mehkejša in pogostejše so bile igre s svetlobo in senčenjem. Namesto karikiranega realizma je bilo čutiti majhen obrat še bolj k realizmu. Zgodba se je začela dodatno plastiti in tipske figure so začele dobivati osebna ozadja, s katerimi so osmišljevale prepletanja zgodbe vojaškega dela plebsa tistega časa in enega najmočnejših aristokratov Evrope, cesarja Maksimiljana z bližnjimi.

Vsak nadaljnji del Meksikajnarjev je začel prinašati še večja pričakovanja in jih od drugega dela dalje tudi resnično izpolnjevati ter včasih celo presegati. Ker je bila saga že od začetka zasnovana na petih delih, zna biti, da bi ob takšnem napredku katero od prihodnjih del Lavriča premagalo tudi v kakšni tekmi za nagrado. Kakorkoli, tudi peti del Meksikajnarjev prinaša napet zgodovinski vojaški vestern s pekočim okusom po romanci in s ščepcem socialnega realizma, zapakiranega v vrtinec mehiških vedut, posajenih s smiljaničevsko robustnimi protagonisti.

Queretaro je na kratko klasika, ki se bo še dodobra prijela. Ker je dobra, slaba in umazana.