Osvoboditi strip barbarskosti

Pred nami, v papirju in črnilu, je Srce teme, roman v stripu. Gre seveda za striparsko priredbo istoimenskega romana, ki je pred dobrim stoletjem nastal pod peresom Josepha Conrada. Za tokratno izvedênko zgodbe gre hvala ameriškemu striparju Petru Kuperju, ki pa se s prirejanjem proze v strip ni srečal prvič. Leta 2018 je namreč izdal tudi nagrajeno stripovsko priredbo štirinajstih kratkih zgodb Franza Kafke, njegov avtorski strip Ruins pa se lahko pohvali z najprestižnejšo, Eisnerjevo nagrado za najboljši ameriški strip. Da lahko Srce teme beremo v slovenščini, sta lansko leto poskrbela Primož Čučnik s prevodom in LUD Literatura z založništvom.

V stripu nas pričakajo črno-bele strani z vsemi vmesnimi odtenki sive. Kompozicija stripovske strani sicer večinoma odstopa od konvencionalne simetrične mreže pravokotnikov in nam pogosto postreže tudi s celostranskimi, podrobno izrisanimi ilustracijami, vendar je to od vizualne odklonskosti več ali manj vse. Risarska tehnika je le rahlo stilizirana in se izogiba prevelikim abstrakcijam, podobe pa ostajajo realistične. Tudi zgodba od izvirnika ne odstopa in smo tako priča že znani pripovedi o mornarju, ki se pod okriljem belgijskega podjetja po reki poda v srce Afrike, da bi poiskal zblaznelega lovca na slonovino. Kot pojasni Kuper v uvodu, se je trudil besedilo prenesti kar se da pristno in brez sprememb. To je uresničil morda še preveč natančno, saj so tudi zvočni vstavki pogosto kar besede same in tako udarci zvenijo kot “tepst”, kašljanje pa je kar “kašelj”.

Vendar pa to ni prvič, da je zgodba romana Srce teme prirejena za drugačen medij. Kot nas Kuper v uvodu sam spomni, je roman osnova tudi za kultni ameriški film Apocalypse Now. Zgodba romana je v filmu postavljena v čas vietnamske vojne in s tem rekontekstualizirana - vsebina je predstavljena v novi luči, z novo življenjsko močjo. Film si učinkovito sposodi zgodbo, ki nas sooča z grozo brezčutnega nasilja, kolonialnimi težnjami belega človeka in brezsramnim rasizmom.

Kuper pa s svojo stripovsko priredbo nameni poudarek nečemu drugemu. Predstavi nam namreč tudi molčeče in prej zapostavljene žrtve izkoriščanja, ki so v izvirniku, kot tudi filmski priredbi, ostale brez glasu. Kuper to popravi s svojo risbo, saj je lokalno prebivalstvo izrisano podrobno in pogosto postavljeno v ospredje. Grozote nasilja se tako odsevajo v trpečih in prestrašenih obrazih nemočnih domačinov, ki so postali sužnji. Kot nam sam pojasni v uvodu, se je ob tem soočal z mnogimi izzivi rasizma v stereotipnih striparskih upodobitvah črnskega prebivalstva. Kot referenco je zato uporabljal dokumentarno slikovno gradivo in tako dosledno predstavil tudi tradicionalna oblačila ter okolico.

V stripovski priredbi romana zgodba in njen kontekst ostajata enaka. A tu se odpira prostor, da nov medij zasije z vsem svojim potencialom - da strip pokaže, česa je zmožen. Scott McCloud v svojem delu Kako razumeti strip nazorno pojasni, da je strip sopostavitev slike in besede ter je najmočnejši, ko se slika ter beseda dopolnjujeta in nista popolnoma uravnotežena. Ko beseda deluje kot nosilka pripovedi, je sliki dopuščeno, da besedno pripoved obogati z vizualno abstrakcijo. In obratno, ko zgodbo pripoveduje slika, je jeziku dopuščeno, da s poetičnim besedilom okrepi slikovno pripoved.

Stripovska priredba romana, pri kateri se avtor odloči pripoved jezikovno prenesti čim bolj neposredno, potem zahteva vizualno okrepitev, ki seže onkraj pisne pripovedi. Vendar le rahlo stiliziran risarski slog v tem primeru ni dovolj drzen, da bi pripoved zasidral v unikatno stripovsko formo. Besedilo romana je v priredbi zaradi omejitev stripovske forme osiromašeno, slika pa izgube čustvene napetosti in teže romaneskne deskripcije ne uspe nadomestiti. Srce teme tako ostane neizkoriščen potencial. Ob zvestobi izvornemu tekstu bi lahko avtor formo stripa opolnomočil in obogatil s primerno sliko, a ta žal ostane na nivoju pripovedništva, slika in beseda pa ostaneta preveč uravnoteženi. Strip se zato ne pokaže v svoji najmočnejši formi, roman v stripu pa s tem postane zgolj to - roman, ki se odvija ob stripu.

Morda bi kdo lahko stripu Srce teme štel v prid njegovo dostopnost in primernost za vstopno točko v striparske umetnosti. Klasičen, dobro poznan roman, prirejen s strani enega najbolj priznanih svetovnih striparjev, je brez dvoma recept za uspešno prodajo in mnoge prevode. To je verjetno tudi razlog, da smo zgolj v letu dni dobili prevod tudi v Sloveniji. A v svoji neambicioznosti in brez poskusa, da bi se od izvirnika bistveno razlikoval, bo strip ostal v senci svetovne klasike in bo razumljen kot njen dodatek. Roman v stripu Srce teme tako obuja občutke nedoraslosti stripa kot forme. V svoji splošni dostopnosti, neizvirnosti in neambicioznosti celotna izkušnja nekako spominja na maturitetno branje ali strip za mlajše, ki izvirnika še ne bi prebavili.

Maya Jansoff, profesorica zgodovine na harvardski univerzi, v spremni besedi zapiše, citiramo: "Kuperjeva stripovska priredba ni samo zmagoslavje risarske umetnosti, ampak ponuja tudi prepričljivo literarno interpretacijo," konec citata. Če je z “literarno interpretacijo” mišljena zgolj priredba v drug medij, potem drži. Roman je bil uspešno preveden v roman v stripu. Joseph Conrad je klasik in Peter Kuper je mojster svoje obrti, tako da izdelek je seveda na nivoju. A strip ne slavi. Še najbolj zmagoslavna je verjetno založba. Priredba je dostopna, imeni na platnici odmevni in delo se dobro trži. Strip pa je v tej združitvi potegnil kratko. Približal se je ljudstvu, bil je civiliziran, združil se je s svetovno klasiko, a v tem postal le svetovna klasika v stripu. 

Pisal je vajenec Martin