Otrok-šimpanz

Léo Ferré je bil v Franciji rojen in živeč šansonjer monaških korenin. Neukročeni lasje in zaradi plešavosti povišano čelo, predvsem pa njegov žametni glas in izjemna sposobnost za rimoklepaštvo sta performerja uvrstila med najbolj sijoče zvezde francoskih odrov od druge svetovne vojne do njegove smrti leta 1993. Nekega marčevskega dne leta 1968 se Ferré po koncertu ni vrnil domov. Njegova šimpanzinja Pépée je zaradi tega neznosno trpela. Bila je le ena od mnogih živali, rešenih pred klavnico ali cirkusom, ki so si s šansonjerjem in njegovo ženo delile star podeželski dvorec. Pépée je tega dne nesrečno padla in se poškodovala. Léova soproga ji je hotela skrajšati muke, zato je poslala po soseda lovca, ki je šimpanzinjo na mestu usmrtil. Ferré se z njeno smrtjo ni mogel sprijazniti. Preboleval jo je s pomočjo pesmi, ki jo pravkar poslušate v podlagi. Šimpanzinjina smrt je bila bojda pravi razlog za njegovo ločitev od žene Madeleine, desetletja kasneje pa tudi za risoroman Pépée - divja plat Léa Ferréja, ki ga obravnavamo danes.

Strip o šimpanzinji Pépée je konec lanskega leta izšel pri založbi VigeVageKnjige in je delo Adriena Demonta, ki je februarja obiskal Ljubljano. Na predstavitvi stripa je priznal, da si je šansonjerjevo delo še posebej zapomnil. Odraščal je namreč brez dedka in si je zato ves čas predstavljal, da je glas, ki prihaja s plošče, dedkov glas. Ko je izvedel za Ferréjev živalski vrt, pa ga je še bolj vzljubil. Genezo nastanka risoromana avtor na kratko predstavi v uvodu v stripu.

Pépée - divja plat Léa Ferréja ni poseben le zato, ker gre za nemi strip. Pri založbi VigeVageKnjige so se odločili, da bodo ohranili izvirno tehniko tiskanja stripa, kot jo je po priporočilu prijatelja v izvirniku uporabil Demont. Gre za risografijo, nekakšno kombinacijo sitotiska in fotokopiranja. Ker je vsak od narejenih slovenskih prevodov svojevrsten unikat, so se založniki odločili vsa dela oštevilčiti od ena do petsto. Posebna tiskarska tehnika je zahtevala debelejši papir. Odtenki sončnično rumene barve, ki se mešajo s črnimi ali črno obrobljenimi podobami, pa na njem od blizu izgledajo malo pikselirani, vintage. Z bralne razdalje vzbudi občutek, kot da je Demont s flomastrom risal na moker risalni list. V kotih ali na presečišču dveh potez, kjer se srečajo večji nanosi črnila, se zato zdi, da je podoba razpackana. Risba posledično deluje organsko, podobe pa zelo ekspresivno.

Podobe Adriena Demonta dajejo vtis površnosti, kar spremenijo občasni fotografsko natančni detajlirani kadri, ki se skrijejo v množici enostavnejših oblik, zapakiranih v svet prepletanja ene oblike prek druge. Užitek branja podob vzbuja vtis, da se dogajanja v vseh kadrih ne da razbrati že na prvi pogled. Pri nekaterih je treba postati dalj časa in se poigrati z razumevanjem globine, da bi lahko podobo užili v vsem sijaju. Delo bo presenetilo predvsem zahtevnejše bralce, ki jih ne zadovolji enostavna in transparentna risba, ampak se radi prepustijo daljšemu ogledu, ki postopoma razkrije vse podobe, skrite v navidez nakracanem delu.

Neme strani stripa o Pépée so kategorizirane v poglavja. Pred vsakim je dodana črna stran z rumenkastimi vinjetami, ki so bile stripu dodane naknadno. Besedila za te strani sta skupaj zbrala in napisala stripar Demont in Romuald Giulivo in se nahajajo nekje na presečišču med prozo in poezijo. Kratki sestavki s središčno poravnavo so napisani, kot da bi jih med nagovorom v grozečem tonu - kot svarilo iz prihodnosti svojemu lastniku - izrekala šimpanzinja sama. Če bi začela Pépée v stripu še govoriti, bi bila njena pot do učlovečenja popolna. Po vrsti najbližja nam primatka je hodila po tanki liniji med človekom in živaljo. Kljub temu da je bila po videzu in rodu popoln šimpanz, sta ga lastnika obravnavala kot otroka, ki ga tedaj nista imela. To razberemo tudi iz tega, da sta jo na primer oblačila v človeška oblačila. Še bolj človeško jo je naredila uporaba človeških predmetov, s pomočjo katerih je posvojila nekatere vedenjske vzorce, kot je redno kajenje cigaret ali pitje kave. Navsezadnje stari rek res pravi, da obleka naredi človeka - četudi je bil ta prej šimpanz.

Na stoštirinajstih straneh se ves čas ponavljata dva motiva. Prvi so vžigalice, s pomočjo katerih se je Demont nekega dne v kavarni prav po proustovsko spomnil na šansonjerjevo zgodbo, ponavlja pa se tudi motiv oči, ki funkcionirajo kot “zrcalo duše”. S tem opico subjektiviziramo in ji pripisujemo dušo, ki je načeloma rezervirana za človeka. Z lastnim mišljenjem, dušo, človeškimi razvadami in življenjskim okoljem bi torej Pépée lahko razumeli kot človeka. Njeno evtanaziranje zaradi posledic padca pa kot umor, saj poškodovanega človeka ne bi usmrtili, ampak bi se ga raje potrudili pozdraviti.

Nemi strip Pépée - divja plat Léa Ferréja je torej zgodba, ki prevprašuje človeškost in živalskost ter briše meje med človeškim in živalskim svetom. Je zgodba o ljubezni, ki lahko premaga biološke klasifikacije vrste. Je pa tudi zgodba o afni.