Povsod, a nikjer zares

Jah, takle mamo, vita brevis, stari moj. Zbudiš se v življenje, brutalno in naenkrat, in potem samo trenutek in že je po tebi. Guznil je še vsak do zdaj, vsi tvoji predniki, zaradi katerih si tukaj, in tudi vsi, ki jih imaš trenutno naokoli, bodo. Tudi tvoja ljuba stara teta, ki ti vedno naključno uvali petdesetko, in tudi tista mačka, ki se ti pred blokom zmeraj pusti božat in ti da občutek, da si prijel naravno harmonijo stvari za jajca. Tako pač je, čas beži, ti pa tukaj zmeden in začasen, saj nisi sam kriv, lahko se samo zavedaš in živiš v zdaj. Carpe diem, brat! In samo furaj svojo eksistencialno krizico, boš izpadel tudi bolj umsko nazobčen, če boš še ostale sotrpine kdaj spomnil na to. Najbolj hipster in intelektualen simptom tvoje krivične človeške situacije je recimo, da si na klubsko mizico daš en blazno čuječ risoroman, ki si ga ful preplačal. Saj boš itak pozabil, kje si ga pustil, samo glavno, da je tam, frend.

Tukaj je risoroman Richarda McGuireja, ki je konec prejšnjega leta v slovenskem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame izšel pri založbi VigeVageKnjige. Ko začnemo govoriti o zgodovini stripa, si ne moremo pomagati, da naš jezik ne bi zaplesal v koreografiji McGuirejevega imena. Tristostranski risoroman, ki ga slačimo v pričujoči oddaji, je namreč daljša predelava krajšega dela, ki je ob izidu leta 1989 spočelo pravcato revolucijo stripovske naracije. Krajša šest stranska pasíca z enakim naslovom, v originalu Here, je izšla v Spiegelmanovi in Moulyjevi epohalni reviji Raw, ki je skupaj s Crumbovim Weirdom praktično porodila ameriško alternativno stripovsko gibanje osemdesetih. Omenjena McGuirejeva pasica pa je z istim konceptom kot njen daljši naslednik prepoznana kot celostni eksperiment s formalnimi načeli stripa.

Medtem ko bi mnoge stripe, ki so definirali revijo Raw, lahko označili za eksperimentalno ekspresionistične ali splošneje rečeno: slogovno prefinjene, je bil McGuirejev Tukaj medel in dostopen, celo domač. Na šestih črno-belih straneh je preprosto s fiksnega gledišča upodobil kotiček sobe v različnih letih. Na prostor pa je projiciral parado trenutkov, praznikov, ljudi, živali, biologije, geologije – vsega, kar definira in daje pomen človeškemu življenju. Rojstni dnevi, smrti, dinozavri. Takorekoč vesolje v šestintridesetih panelih.

Tukaj se torej bere kot zgodovina vogala sobe. Prva stran daljšega risoromana prikazuje neokrašen vogal sobe v hiši. Vseh tristo strani stripa, ki sledijo, prikazuje taisto lokacijo prve strani v različnih časovnih točkah, od petsto milijard pred našim štetjem do leta dvaindvajsettisoč našega štetja. Kvadratki niso razvrščeni kronološko in večina jih je razdeljenih na več podkvadratkov, tako da prikažejo različne točke v času znotraj istega panela ali strani.

Na prvih nekaj straneh se premikamo med leti 1957, 1942 in 2007, prikazanimi v modnih rožnatih, zelenih in rumenih barvah, ki po svoje zaznamujejo in prikličejo vsako od epoh. Na osmi strani pa spet skočimo nazaj v leto 1957, leto McGuirejevega rojstva, ko se pojavi teta, ki si zastavi tisto največje od majhnih, nenamerno filozofskih vprašanj: »Hmm … zakaj sem spet prišla sem?« Skrivnostno se nasproti nje nahaja tudi majhen siv kvadrat, ki prikazuje sprehajajočo se mačko, z napisom 1999. Nato obrnemo stran: mračni, zamegljeni akvarel zasneženega gozda v slogu slikarja Sigmarja Polkeja z oznako 1623 zavzame razpon panela, čez katerega je položen pomanjšan navpični rožnati okvir iste tete iz leta ‘57 in v majhnem kvadratu nasproti, isti maček iz leta ‘99, ki si liže šapo.

Originalni strip, tisti krajši iz leta devetinosemdeset, je bil narisan v zelo splošnem slogu, saj je bila to prava rešitev za formalni eksperiment. Moral je biti tako enostaven za branje kot nekakšen priročnik z navodili, tako da je lahko bralec zelo zlahka spremljal, kaj se dogaja, ko se začnejo uvajati prepleteni časovni kvadratki. Ponovna vrnitev v projekt je bila za avtorja težavna, saj si je zadal premisliti prvotno različico na način, da produkt ne bi deloval preveč ponavljajoče. Nov risoroman še zmeraj nosi občutek beležke ali fotoalbuma, kot smo navajeni od prej. Toda za razliko od različice iz revije Raw, stripar svojemu značilnemu vektorskemu stilu doda akvarele. 

Za razliko od prvotne črno-bele različice, strip zdaj zaživi v svojem barvnem potencialu. Je nekakšen amalgam živahnih odtenkov, neonskih, pastelnih barv in tekstur, risarskih pristopov, narativnih linij in površin, ki se v svoji celoti zdi kot poskus vizualnega poustvarjanja matrice spomina in človeškega razumevanja časa. Avtor ne pusti, da bi v risoromanu dve strani zadihali na enak način. Vsaka posamezna stran se v celoti podredi različnosti dnevov, ki jih prikazuje – temu pa se popolnoma podredijo kakovost svetlobe, vreme, različne barvne temperature, razpoloženja in tako dalje.

Rime in sozvočja, vizualna in verbalna, med stranmi, deli in slikami, se združujejo z intenzivnostjo, ki je ponekod izrazito lirična in romantična. Denimo ponavljanje kužkovega lajanja na poštarja ali pa duhovit prikaz dinozavra, ki se z ene na drugo stran iz otroške igračke prelevi v svojo resnično pojavnost. Lahko bi rekli, da je soba pravzaprav poljubna geometrija, ki jo človeški um vsili prostoru zaradi zavetja in kot ozadje gledališča svojega življenja, v katerem je edini protagonist, ki ostane, čas. Lahko pa bi tudi trdili, da je protagonist bralec, naša zavest, v kateri se vse sproti sestavlja in poskuša najti in razumeti samo sebe. 

Vendar pa je pričujoča razširitev originalnega stripa tudi oddaljena in disonantna. Temeljni hrup večjih življenjskih skrbi – ljubezni, osamljenosti, seksa, smrti – se vseskozi ponavlja, odmeva, gradi in razstavlja, pri čemer se nikoli zares ne razreši v poetično evokacijo mehanizma, ki dela življenje življenje. Branje pričujočega stripa se izkaže za težko, saj nam risoroman odvzame lahkotnost sloga, s katerim nam je dal zadihati originalni strip, da smo lahko skupaj z njim premlevali formalne značilnosti stripa kot takega. Ob listanju sem in tja in okušanju čisto vsake teksture človeškega medgeneracijskega spomina in z ogromnimi časovnimi premiki strip prevečkrat obtiči v medprostoru med leti, pri čemer povezave med dogodki in ljudmi niso tako očitne, kot se zdijo avtorju. Zdi se, da mu umanjka tiste enotnosti, ki jo ima tudi naša zavest ob evokaciji spomina.

No, knjigo ali risoroman tetka iz pete strani po kakšnih tristo straneh vendarle najde. Na klubski mizici, kje pa drugje. Tako se knjiga konča s trenutkom prepoznavanja »zdaj«, medtem ko bralec, za razliko od gotovosti boleče očitne metafore njegove minljivosti, ostane nekje vmes – ne zares tukaj in ne povsem tam.

Skozi čas je potovala Maja.

Vir slike: https://vigevageknjige.org/knjigarna/tukaj