S poezijo na okope

Strip radi vzporejamo s filmom. Za letnico nastanka oba beležita leto 1895, uporabljata podobna izrazna sredstva od kadriranja, postavljanja scenarija do razumevanja prostora in mizanscene, predvsem pa oba služita vizualnim pripovedim. Skoraj nikoli pa se ne zgodi, da bi strip vzporejali s poezijo. Raje jo uporabljajo kot scenarij stripa ali dodatek za njegovo popestritev. Razen v stripu Masks of Anarchy.

Strip Michaela Demsona in ameriške risarke Summer McClinton Masks of Anarchy je naslovljen po pesmi Percyja Shelleyja The Mask of Anarchy, ki je pomembno zaznamovala sindikalno delavsko gibanje kasnejših generacij v začetkih 20. stoletja. Prikazuje njen nastanek leta 1819 in njeno življenje skozi čas, ko je pustila pečat tudi na delu aktivistke Pauline Newman, ki jo je stoletje kasneje na shodih in bralnih krožki rada recitirala. Če gre verjeti stripu, je Newman ravno poznavanje Shelleyjeve poezije prineslo tudi simpatije višjih razredov, ki jim je lahko skozi pesmi pridigala o nujnosti sindikalnega boja.

Takoj na začetku nas avtorja postavita v preživeti družbenozgodovinski kontekst, v katerem še niso obstajali zvočni nosilci, ki so poezijo izgnali iz širše družbe med elitnejše sloje. Svojo moč si je povrnila šele nekaj desetletij kasneje, ko se je začela – tako kot strip – vračati nazaj med slehernike z underground mediji v šestdesetih in kulturo političnega feminizma v sedemdesetih, dokler niso pesniški slami poezije dokončno privedli nazaj med navadno, neakademsko občinstvo.

V letih med 1890 in 1940 so delavci v tovarnah s poezijo stkali posebno vez, saj so jo povezovali s sanjami o socializmu. Kasneje so se bolj kot s poezijo identificirali z različno glasbo, ki je postala dostopna na vinilkah. S poezijo so začeli svojo prihodnost še posebej risati v ZDA priseljeni delavci iz Nemčije. V zgodnjih letih 20. stoletja jim je v Ameriko sledilo še vsaj ducat etničnih skupin, ki so prav tako začele formirati socialistična društva, ki so delovala na podlagi donacij in se izražala skozi amatersko gledališče, recitacije poezije in péte performanse. Avtorja Masks of Anarchy sta povezavo med stripom in poezijo našla prav pri njih, saj so bili tudi veliki navdušenci nad stripom. Čeprav so mnogi med njimi znali brati in pisati, so lahko to delali le v lastnem jeziku in ne v angleščini. Strip pa jim je bil zaradi podob vsaj delno razumljiv.

Za nekatere prvi moderni strip, Irish American Yellow Kid, oziroma Rumeni deček Richarda F. Outcaulta, je v svojih začetkih slavil ravno način življenja imigrantskih delavcev. S svojo kontrakulturno pripovedjo je ponudil nekaj prostora za smeh in politično refleksijo vsem getoiziranim in ostalim diskriminiranim populacijam. Sčasoma je Rumeni deček sicer postal reakcionaren, začela sta ga prevevati rasizem in seksizem. A v svojih začetkih je bil radikalen in zato zgodovinsko odlično sovpada s poezijo tega obdobja.

V stripu se vzporedno odvijata dve življenjski zgodbi. Tisto o pesniku Shelleyju pripoveduje njegova druga žena Mary, ki jo tudi poznamo kot pisateljico - napisala je Frankensteina. Druga zgodba je prvoosebna pripoved sindikalne aktivistke Pauline Newman. A glavna protagonistka je pravzaprav pesem The Mask of Anarchy, ki jo lahko v stripu v celoti preberemo, ostale pesmi pa odkrivamo le po odlomkih.

Sprva spoznamo pesnika Percyja Bysshea Shelleyja in njegovo zagretost za politično delovanje. Že kot študent je v zgodnjem 19. stoletju vodstvo Univerze v Oxfordu pozval, da naj dokaže obstoj boga ali zavrne religijo kot praznoverje. Na njegov izziv so se odzvali z izključitvijo, kar je Shelleyja še bolj potisnilo v pisanje poezije, s katero je želel razširiti vesti o zatiranju ljudstva na Irskem in v Španiji. Strip nas seznani z dejstvom, da je pesnik poezijo razumel zelo široko. Zanj so bili zgodovinarji, znanstveniki in filozofi poeti, saj so odkrito govorili o tem, kar naj bi bilo pomembno za nas, naše bližnje in našo skupnost. Poezijo je razumel kot esenco tistega, kar je bistveno. Proza naj bi po njegovem vsebovala vse preveč nepomembnih dodatkov.

Shelley je prikazan kot vihrav karakter, ki bolj sledi čustvom kot razumu, zato ni presenetljivo, da spoznamo, kako blizu sta si bila z Lordom Byronom. Očitna je tudi scenaristova simpatija do njegovega lika, saj pesem The Mask of Anarchy razglasi za najpomembnejšo protestniško pesem v angleškem jeziku. Protestniškemu naboju navkljub, naslov morda namiguje na hvalnico anarhiji, čeprav je povsem obratno. Lik poosebljene anarhije v Shelleyjevi pesmi predstavlja pretencioznega buržuja, ki zase pravi, da je bog in kralj in zakon. Zapis njenega celotnega besedila na koncu stripa pa deluje klimaktično in vzbudi vtis, da je tako kot pesem tudi strip sindikalistični manifest.

Založba Verso, ki je obravnavano delo izdala leta 2013, se pri svojem delu žal ni najbolje potrudila. Črte, ki delujejo rahlo zamegljeno, se od blizu prikažejo kot zelo pikslaste. Strip je tudi zato intrigantnejši zaradi vsebine kot zaradi izvedbe. Tudi risba je dokaj povprečna. Summer McClinton, ki jo mnogi verjetno poznajo zaradi njenih poslikav desk za skejtanje, se je dela namreč lotila realistično, v črnobeli tehniki, brez uporabe sivin. Veliko šrafira le z različno postavljenimi ravnimi črtami. Plosko risbo pa rešuje bogata zapolnjenost okvirjev in starinski pridih, ki res spominja na stripe, ki so bili moderni pred kakšnim stoletjem. Liki se, razen po pričeskah, včasih namreč le težko razlikujejo med sabo.

Da bi se bralec stripa po prebranem razlikoval od ostalega – predvidoma manj samozavednega delavstva – zaključimo z verzi, ki se v stripu ponavljajo kot refren in nas potegnejo vsaj v leto 2011, ko so nas ob okupaciji Wall Streeta spominjali, da nas je devetindevetdeset odstotkov, njih – pohlepnih in nečloveških oblastnikov in lastnikov kapitala – pa le en odstotek:

Rise like lions after slumber

In unvanquishable number -

Shake your chains to earth like dew

Which in sleep had fallen on you -

Ye are many – they are few.