Še enkrat umreti
Pred petimi leti je v sklopu praznovanja 100. obletnice smrti Ivana Cankarja Stripburger izdal pisateljevo stripovsko biografijo z naslovom Ivan Cankar, Podobe iz življenja. Takrat smo v Striptizu zapisali, da gre za vrhunec Cankarjevega leta, kar ob tedanjih mlačnih, v piflarske predsodke našemljenih manifestacijah sicer ni bilo težko biti. A strip je bil vreden Cankarjeve stotke. Preskok na sedanjost. Potem ko je Simonitijevo ministrovanje izbrisalo praznovanje 100. obletnice rojstva Karla Destovnika Kajuha, ga je po ministrovem bridkem koncu znova resurektirala sedanja ministrska zasedba. Stripovsko obeleženje lika in dela je postalo mala tradicija in štafeto prevzema prav prvi med partizanskimi pesniki. In tako današnji Striptiz recenzira stripovsko biografijo Kajuh, pesnik, partizan. Založila Knjižnica Velenje. Po scenariju Marijana Pušavca po knjigi Prestreljene sanje Vlada Vrbiča jo je narisal Zoran Smiljanić. Ki je risal tudi lik in delo Ivana Cankarja v stripu.
Kar na začetku povejmo, da strip ne doseže vrhunskosti svojega cankarjanskega predhodnika. Spomnimo, slednji je briljiral s prenosom pisateljeve literarnosti v scenarizirano risbo. Ker je štekal, kako funkcionira literatura, jo je znal narisati. Dobesedno. Cankarja je tako rekoč stripiziral. Tega nivoja, kot rečeno, stripovski Kajuh ne doseže. Bodisi zaradi naslombe na omenjeno literarno predlogo bodisi zaradi relativne ozkosti formalnega in kvantitativnega pesnikovega opusa naš strip ostaja bolj ali manj v liniji standardne biografije, v kateri spremljamo detajle iz pesnikovega življenja ter prebiramo nekatere Kajuhove stvaritve, vpete v poustvarjan kontekst njihovega nastanka.
Kar je fascinantno samo na sebi, kolikor je fascinantno tudi življenje. Če bi na primer v isti maniri spremljali zgolj Cankarjevo življenje, bi bila biografija precej dolgočasnejša. Tako pa se gola Kajuhova zgodba bere, kot bi si jo kdo izmislil. Nezakonsko rojstvo, podkupovanje župnika za zakonit krst. Bogata hotelirska buržoazija po materini strani, po očimovi pa dedkovo bentenje čez fabrikante, ki delavcem pijejo kri. Šola, grožnje z izključitvijo. Pretepi s celjskimi Nemci. Tajna policija. Izključitev. Branje, pisanje. Prijateljev samomor. Aretacija. Delovno taborišče v Srbiji. Ljubezni. Fuk scene. Včlanitev v partijo. Terorizem. Ilegala. Partizani! Junaška smrt. Že naštevanje je potentno, kamoli lično narisan strip.
Življenje, ves njegov lok in širše etape ter posebej detajli so izrisani precizno in po zelo učinkovitem scenariju. Deležni smo natančnega vpogleda v drobne, a temeljne življenjske odločitve, premike h komunistični ideologiji, pretanjene intime, iz katerih je vzklila Kajuhova ljubezenska poezija. Poseben poudarek je, nekoliko šolsko, na tistih rečeh, ki jih znamo vsi na pamet: izjemnem in trdnem socialnem čutu, občutljivosti za družbene krivice, dovzetnosti za socialistično politiko. Risba je standardno smiljaničevska, precizna, vzvalovljena, senzibilna z detajli, spretno povezanimi v narativno sosledje slik.
Med vsemi že znanimi stvarmi, povezanimi s Kajuhom, bi veljalo izpostaviti naslednje podrobnosti. Te so sicer drobne, v prizmi šolskega Kajuha morda tudi nepomembne, a kaj čmo, če so nam padle v uč. Najprej ljubezen. Kot vemo, je imel Kajuh intenzivne ljubezenske vezi; najbolj znana je tista s Silvo Ponikvar, ovekovečena v knjigi njune korespondence Ljubimca z Vošnjakove. Kajuh ljubi intenzivno, brezkompromisno, popolnoma predano. No, seveda je spočetka sramežljiv fant, ki podleže čudovitemu besnilu, v katerega nas peha ljubezen.
V oči nas malo zbode dejstvo, da se mu takšno intenzivno ljubljenje vedno znova ponavlja. Z drugimi ženskami. Trikrat. Kar v rosni mladosti in z divjim doziranjem strasti in predanosti ni malo. V današnji optiki bi rekli, da pade v tako imenovano praščevsko strukturo. Človeka ljubiš ves in popolnoma. Oziroma dokler, zaradi življenjskih prilik in neprilik – in teh je pač v partizanskem življu precej – ves in popolnoma ne ljubiš drugega človeka. Kdaj, če ne v mladosti. Kot bi Kajuh v teh par letih ljubil za vse dolgo življenje, ki ga ni imel, če smo malo patetični. In njegova intuicija – naj se nam altruističnim moralistom zdi še tako nezaslišana in eno samo pokvarjeno sebištvo - je pravilna. Ko se zgodi ljubezen, jo je treba brez opravičevanja živeti. Tudi če propade. Predvsem če propade. Če je med tabo in sedanjo oziroma kmalu bivšo ljubeznijo pošastna fašistična vojska, še toliko bolj.
Dalje bi izpostavili obligatorno vzporejanje z Balantičem. Seveda, Kajuh v stripu o njem govori, skladno s svojim prepričanjem in predvsem vojskujočo se stranjo ga povsem pravilno odpravi, četudi mu njegova poezija ni zgrešena. To vzporejanje je nehvaležno, posebej za Balantiča. Domobranstvo namreč nikjer v njegovi poeziji nima deleža, razen morda v kakšnih diskusijah o smiselnosti nekega tipa pesnjenja v nekih specifičnih okoliščinah. A za samo njegovo poezijo je njegovo življenje brezpredmetno. Oziroma ji je v škodo, če že. Obratno je pri Kajuhu: njegova prepričanja, ideološkost in življenje bistveno prispevajo k mladostni, aktivni in nasploh vitalni čarobnosti njegove poezije. Kakorkoli že, naš strip bi preživel tudi brez tega, kot rečeno, dandanes skorajda nujnega didaktičnega vložka.
Zadnji detajl pa je tisto najbolj rdeče v komunističnem zlodeju. Kar se je po osamosvojitvi iz strahovlade prelevilo v organizirano politično kriminalno združbo. Mafijo. Udbomafijo. Govora je seveda o komunistično-partizanski varnostno-obveščevalni službi, krajše VOS, katere član je bil v ilegali tudi naš Kajuh. V stripu vznikne še en znan trop, katerega glavna splošna podoba je neadekvatna distinkcija med brezmadežnim partizanstvom in zločinskim komunizmom. Obveščevalna služba je, kakršne takšne organizacije pač so, posebej gverilske in odporniške, ki jih preganjajo obveščevalne službe fašističnih režimov. Razna švercanja, mešetarjenje z informacijami, atentati, teroristični napadi.
Kajuh je tu zveden na zglednega človeka neskrunjene abrahamovske morale; najbolj ga je strah, da bo moral tudi sam kdaj ubijati. Pesnik naj tega vendarle ne bi počel. Kar je seveda moralična posplošitev oziroma modrovanje s kavča. Seveda je delovanje tajnih obveščevalnih služb pod utrjeno oblastjo lahko represivno in totalitarno, a na odporniška gibanja je vendarle treba zreti malo drugače. Nekogaršnji terorist je drugega borec za svobodo. Današnji revizionizem zgodovine denimo vidi partizanstvo enako, kot ga je gledala fašistična in nacistična oblast. Kot brezbožno zločinsko združbo, sovražnico zakona in reda. Gre, skratka, za še en v stripu ponavljan didaktični imaginarij novejše slovenske zgodovine.
Na začetku smo omenili, da strip ne dosega mojstrske stripizacije literature, s kakršno je oplemeniten njegov predhodnik Cankar. Do zadnje sekvence. Bližnji ris Kajuha, sosledje obrazne mimike, ki jo pravkar strelja nacistična brzostrelka. Ratatatata. V treh potezah Kajuh pade. Tri rdeče luknje v prsih. Tri. Rdeče. Krvave. Luknje. V prsih. Panoramska risba hiše. Oddaljuje se, kot zadnja sekvenca Solarisa Tarkovskega. V višine neba. Kjer na rdečem ozadju leti kanja. Oziroma, kot se ji še reče – Kajuh. Naslednja stran je povsem rdeča. Rahlo spodaj od sredine je zlomljena veja. Na dnu strani padel bel cvet. Vmes s poševnimi belimi črkami piše: »Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti«.
Obrnemo list. Silva koplje pod drevesom. Odpre škatlico. Bere pismo. Joče. »Draga moja ljubica, dvigni glavo, ne joči, danes sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je korak, ki sem ga storil, edini pravilen. Ne samo pravilen, najnujnejši. Nihče me ni silil v to! Toda vseeno, gre tudi za najino srečo ... Tvoj Karli.«
*
Slika: osebni arhiv
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj