Svet je grd

Lansko leto je pri založbi VigeVageKnjige izšel prvenec domače striparke, Katarine Šeme. Potopisni strip Sumatra, ki ga odlikujeta dostopna risba in preprosta kronološka pripoved o letu študija v oddaljeni, eksotični deželi, je bil deležen že nemalo medijske pozornosti. Recenzenti so nekaj hvalili, drugo pa malce, a prijazno, kritizirali. Temu nimamo kaj dodati. Naše pozornosti namreč ni pritegnila niti dostopna risba niti skoraj tristostranski obseg, ki so ju recenzenti v en glas vzporejali z Odejami Craiga Thompsona. Lahko se torej le pridružimo zboru, ki upa, da bo uspeh Sumatre vzpodbudil ambicioznost domačih avtoric in založnikov.

Našo pozornost pa je pritegnilo, da je Sumatra pravzaprav slab potopis. Kljub številnim stranem, ki jih polnijo informativne in poučne ilustracije, tema stripa ni indonezijski otok Sumatra. Kot so že izpostavile nekatere kritike, ekspresivna risba najprepričljiveje zajema ter prenaša razpoloženja. Ozadja in pejsaži so ‒ čeprav bi od potopisa morda pričakovali nasprotno ‒ pogosto precej neprepričljivi, včasih pa celo nekoliko površno izdelani. V najbolj prepričljivih sekvencah ozadje pogosto tudi povsem izgine ali pa je le grobo nakazano. Bralčevo oko vsekakor vedno znova pritegnejo osebe v središču okvirčkov. Pripoved pa vseskozi ostaja osredotočena na avtorico samo, njena dejanja, njeni občutki in čustva so vedno v središču pogleda. Okolje je tako predvsem kulisa, na kateri se odigrava avtoričina drama: srečanje z drugostjo.

Sicer Sumatra kronološko pripoveduje o avtoričinem študiju na tem indonezijskem otoku. Začne se s prihodom, ki ga nemudoma pospremi razočaranje. Univerza, ki jo bo obiskovala, je namreč v konservativnem delu države in gostitelji so študentom postavili številne omejitve. Šeme, ki se je narisala kot večno optimistko, vztraja skozi prva razočaranja do semestrskih počitnic, ko jo obišče fant Matjaž in se lahko v varnem zavetju domačnosti predata turističnim prigodam. A oddihu sledi še napornejši drugi semester, katerega konec in vrnitev v domovino avtorica-lik komaj dočaka.

Osredotočenost na avtoričin lik povzroči v Sumatri nekaj nevšečnosti. Drugi liki so nekoliko sploščeni ‒ vidimo le tisto, kar v njih vidi avtorica. In tisto, ob kar zadeva avtorica, je najpogosteje meja. Ta meja je lahko avtoriteta predstavnice univerze, ki ureja življenja svojih tujih gostov. Pogosto je spontani šovinizem na ulicah, velikokrat pa se pokaže kot razni mali uspehi ali veliki spodrsljaji v komunikaciji. Še posebej se v spomin vtisne razkošno narisani pogovor z domačinom o lokalnih vraževerjih. Šeme je radovedna, a ostane nejeverna in ponudi razumsko razlago. Ta sekvenca je gotovo ena ključnih ‒ karakterizira protagonistko kot radovedno, a obenem nepremostljivo drugačno od njenega sogovornika. Šeme si želi, da bi imela dostop do čarobnega sveta, ki ga naseljujejo demoni, a tudi ne more spregledati njegovih grdih plati. Njene indonezijske sošolke so zaradi vraževerij žalostno nepoučene o lastnih telesih in menstruaciji. Pogosto se tako zgodi, da Šeme precej strogo izpostavlja nedoslednosti, ki jih zaznava v navadah svojih indonezijskih gostiteljev. In tako pridemo do ključnega vprašanja, s katerim se sooča Šeme. Kaj je prav pričakovati od ljudi, ki jih obiščeš na drugem koncu sveta? Šeme je razpeta med svojo željo po pustolovščini in odporom do okolja, saj to z njo ne deli tistih vrednot, ki se ji zdijo samoumevne.

Ker v vsako situacijo vstopamo prek Šeme in njenih reakcij, na to vprašanje ne moremo odgovoriti. Indonezijci ‒ pa naj bodo šovinistični ali prijazni ‒ se v naš pogled prebijejo s tem, da so se zaleteli ob neko tujko, Katarino Šeme, in tisto, kar se je vtisnilo v njen čustveno-zaznavni aparat, prebiramo zdaj mi. Celo češka sošolka Ivona ima v stripu bolj kot ne vlogo avtoričinega nasprotja. Kjer je Šeme odprta, optimistična in radovedna, je Ivona ostra, obsojajoča in nedostopna. Niti ni zares bistveno, ali je takšna tudi resnična Ivnona, važno je, da na nekaterih točkah Sumatre predstavlja kontrapunkt, na drugih pa oporo Šemejinemu soočanju s tujim okoljem. Težavno pa je bralcu razbrati, kdaj Šeme prevprašuje svoj lastni položaj in kdaj okolje obsoja.

V tem smislu prikaže Sumatra paradoks globaliziranega sveta, v katerem je vsekakor mogoče odpotovati v oddaljeno, eksotično deželo in tam celo študirati. Tako avtorica opaža, da so njeni sošolci na drugo stran sveta večinoma pribežali pred svojimi nelagodji. Toda svet, ki ga odkrijemo na drugi strani, ni eksotičen in lep, temveč poln težav, nerazumnosti in krivic, za katere smo soodgovorni. Svet pod tujim nebom je skratka grd.

Podoben je našemu, samo ravno toliko nedokončan, da se z njegovimi prebivalci ne razumemo. In predvsem nam ta svet ne daje odgovora na vprašanje: kaj storiti z možnostjo drugačnega svetovnega nazora ali drugačnega sveta? Nasprotno, vse poznano in domače naenkrat postane dragoceno. Zato Sumatra ni dober potopis. O Indoneziji in njenih prebivalcih izvemo, če pustimo ob strani poučne ilustracije, malo ali nič zaupanja vrednega.

Šeme je najboljša, ko prikazuje svoje počutje, dobro ji gredo od rok tudi krajše sekvence, v katerih prevladuje določeno čustvo. Kadar se trudi podajati informacije, pa je pogosto nekoliko suhoparna. Dober primer tega sta dve orjaški rastlini, ki ju na popotovanju v deževnem gozdu izbrskata z Matjažem. Raflezija je upodobljena na čačkastem džungelskem ozadju in obkrožena s kupom besed. Njena impresivnost ne pride do izraza. Takoj na drugi strani pa skoraj celo in sicer prazno stran zasede Amorphophallus titanum, ki nemudoma prepriča v svojo veličino. Podobna neuravnovešenost pesti celoto ‒ nekatere nepomembne sekvence so dolge tudi po več strani, ta ali oni dogodek pa je z nekaj besedami odpravljen v paru panelov. Pripoved tako na nekaj mestih malce preveč pohiti, na drugih pa malo preveč postava ‒ tu bi koristilo, če bi avtoričini občutki stopili malce bolj v ozadje in bi v ospredje lahko za trenutek stopil še kdo drug.

Pa vendar: ta knjiga ni takšna in pravzaprav si takšna niti ne želi biti. Ta knjiga je refleksija o želji po pustolovščini in razočaranju. Zato je navsezadnje najboljše zadnje poglavje, ko se ta tema v polnosti razvije in se zunanji svet dokončno razkrije kot serija preprek, s katerimi se avtorica sooča in se pred njimi na koncu lahko z olajšanjem tudi umakne ‒ nazaj domov.

___

Foto: VigeVageKnjige/Katarina Šeme