»Ta stvar nas je totalno zjebala.«

VOZNI RED ODDAJE

Recenziji stripa Joeja Sacca Plačevanje zemlji sledijo odlomki pogovora z Dr. Apooyak'ii / Tiffany D. Prete, profesorico asistentko na Univerziteti v Lethbridge in pripadnico plemena Blood tribe - Kainaiwa - iz Blackfoot konfederacije, ki razloži politično in kulturno ozadje situacije, ki jo orisuje strip. 

- Recenzija [01:00]
- Studijski pogovor Uvod [15:57]
- Izjava Tiffany Prete - o oštevilčenih pogodbah (treaties) [19:25]
- Studijski pogovor 1 [21:40]
- Izjava Tiffany Prete - "kill the Indian, save the child" [23:33]
- Studijski pogovor 2 [24:55]
- Izjava Tiffany Prete - o vzpostavitvi rezervatov [26:21]
- Studijski pogovor 3 [27:15]
- Izjava Tiffany Prete  - o psiholoških posledicah šolskega sistema [30:55]
- Studijski pogovor 4 [34:59]
- Izjava Tiffany Prete - primer metode zdravljenja travm [37:51]
- Studijski pogovor 5 [38:48]
- Izjava Tiffany Prete - delovne priložnosti na rezervatu [42:03]
- Studijski pogovor 6 [44:21]
- Izjava Tiffany Prete 7 - kako si je Kanada predstavljala rezervate [45:21]
- Studijski pogovor - sklep [45:47]

 

*** *** ***

 

Rodiš se sredi potovanja v čolnu iz losove kože. Prvih deset let preživiš na poti pod milim nebom: v čolnu, s pasjo vprego ali peš. Kadar je reka polna rib, gre pleme ribarit. Ko imajo losi debelo kožo, je čas za lov. Ritem narave določa ritem življenja. Meso ješ trikrat na dan. Tvoje telo se navadi tudi na nekaj dni lakote. Potuješ s čim manj prtljage, tudi z nekaj zahodnimi rečmi, kot so šotor, piskri, noži in puške. Spomladi pomagaš nabirati smrekovo smolo, ki jo odrasli uporabijo, da zapolnijo vrzeli v čolnu iz losove kože. Čoln je iz nič zgrajen v štirih ali petih dneh. Razume se, da opazuješ in se učiš tako ženskih kot moških opravil, saj se vedno lahko zgodi, da ostaneš odrezan in moraš preživeti sam. Nihče ti nikoli ne daje navodil ali ukazov. Gledaš – če nekdo kuri ogenj, greš po vodo za čaj. Umeščen si v krog svoje skupnosti. 

***

Tako v prvem poglavju stripa Paying the Land oziroma Plačevanje zemlji svoja prva leta življenja opisuje Paul Andrew, pripadnik ljudstva Dene in upokojeni bivši poglavar. Joeja Sacca, avtorja stripa, ki je leta 2020 izšel pri ameriški založbi Metropolitan Books, naše občinstvo pozna po delih, kot so Varovano območje Goražde iz leta 2000 ali Palestina iz leta 1996, v katerih je kot vojni dopisnik svoje novinarske reportaže pregnetel v stripovsko obliko. Da bi se v srednjih letih izognil nevarnosti vojnih področij, se je želel preusmeriti na temo globalnega segrevanja in tokove globalne ekonomije ter novodobnega kolonializma, ki poganjata črpanje fosilnih goriv. Tako se je odpravil v mirno, civilizirano Kanado, kjer pa je ‒ morda proti svojim pričakovanjem ‒ našel posledice stoletne okupacije. 

Pot v kanadske Severozahodne teritorije, kjer poteka naša pripoved, se je začela z naročilom članka o frackingu na ozemlju staroselskega ljudstva Dene. V drugem poglavju tako sledimo tipičnemu Saccovemu pristopu ‒ svojo karikirano podobo nervoznega špeglarja posede v Toyotin pickup in z vodičko Shauno Morgan se podata na pot čez zasneženo pokrajino na sever. Saccova poročanja so vedno prvoosebna, pri čemer nam transparentno razkrije svoje kontakte in metodo dela, z nižanjem svojega statusa pa se izogne morebitni poziciji vsevednega zahodnjaka. Hkrati se celo zaveda, da za domorodce ni kvalitativne razlike med podjetji, ki prihajajo črpat nafto, in njim, ki prihaja črpat informacije in zgodbe. 

Za razliko od dinamičnih stripov o Palestini ter Bosni in Hercegovini, kjer je v trkih med sličicami in ekspresivnimi protagonisti čutiti napetost vojne situacije, se Plačevanje zemlji razpira počasi in šele sčasoma med vijuganjem po pokrajini in srečanji z različnimi kontakti razkrije svojo naslednjo plast. Morgan in Sacco sprva govorita z domačini, ki večinoma podpirajo fracking, saj so Dene v preteklih petdesetih letih iz samooskrbnih nomadov postali stacionarni potrošniki in recimo za snežne sani, ki so nadomestile pasjo vprego, potrebujejo denar za gorivo. Če bo do črpanja mineralnih bogastev prišlo, želijo biti Dene v to vpleteni od začetka in dobiti delež dobička. 

Sledi lekcija iz zgodovine kanadskega kolonializma. Kanadska vlada je med leti 1871 in 1921 z enajstimi »oštevilčenimi pogodbami« od staroselcev za smešno nizke vsote »odkupila« zemljo. Dene recimo so v zadnji, enajsti pogodbi, svojo zemljo oddali za pet kanadskih dolarjev, kakšno ribiško mrežo in letno zalogo streliva na osebo. Do preizpraševanje pogodbe je prišlo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v internatnih šolah izobražena mladina izpostavila, da Dene pogodbe niso razumeli na enak način kot kanadska vlada. Dene si zemlje niso lastili, pač pa njej pripadajo, zato tudi niso mogli predati pravice do nje kanadski vladi, kot ne moreš prodati svojega očeta ali matere. Tistih pet dolarjev pa se jim je tudi zdelo nepomembnih. Leta 1975 je sledila Bergerjeva preiskava, v kateri so se indijanska plemena prvič javno samoprepoznala kot ljudstvo Dene. Dosegla so tudi desetletni moratorij na gradnjo plinovoda, ampak namesto, da bi bila sklenjena nova enotna pogodba, so se plemena začela za svoje pravice z vlado in s podjetji za finančne dogovore pogajati posamezno. 

Med Saccovimi novinarskimi poizvedovanji se začnejo prikazovati obrisi glavne zgodbe. Sprva navidez slučajno. Veliko domačinov umre zaradi posledic alkoholizma ‒ padejo v vodo ali zmrznejo čez noč. S fracking industrijo pridejo tudi delavci, kar s sabo prinese droge in prostitucijo domačink. Nekdo presenečenemu Saccu omeni, da bi moral poročati o odvajanju od alkohola. V kraju Normal Wells se alkohola ne pije do zadnje kaplje. Ne pije se ga le, dokler ne zmanjka zaloge. Ne pije se zgolj v družbi. Pije se do nezavesti. 

***

Si priseljeni učitelj v vrtcu in osnovni šoli. Vsako jutro s požarno sireno zbudiš vse v kraju, da pride več kot zgolj 40 odstotkov otrok v šolo. Ko pridejo otroci skozi vrata, lahko po njihovih obrazih, očeh in obnašanju zaznaš, kdo je bil prejšnjo noč zlorabljan. Če se pri pouku vznemirijo, jih pelješ v pisarno in pomiriš s pogovorom. Enkrat vprašaš učence, kaj bodo počeli čez vikend. »Napila se ga bom do nezavesti,« pride odgovor. »Čemu bi to naredila?« vprašaš. »Da ne bom vedela, kdo me zlorablja. Ne bom se spomnila.« 

***

Plačevanje zemlji počasi stopica okoli svojega jedra in ga razkrije šele na slabi polovici knjige, ko sredi kanadske divjine pristanejo bela propelerska letala. Čeprav je kanadski sistem internatnih šol za indijanske otroke obstajal že od druge polovice devetnajstega stoletja, so se mu po prostranstvih Severnozahodnih teritorijev razpršeni Dene izognili do petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo na voljo dovolj letal. Udeležba je bila obvezna, sicer je starše čakala kazen. Otroke so odpeljali v odročne šole, ki so jih vodile različne verske organizacije, v naši zgodbi katoliške nune iz Quebeca. Če si govoril materni jezik, si jih fasal. Če si se družil s družinskimi člani, si jih fasal. Fasal si jih tudi brez razloga, ker je že to, da si domorodec, pomenilo, da si slab. 

Obup in bes otrok sta se izražala v pretepanju in zlorabi mlajših od sebe. Ko si prišel nazaj k svojemu plemenu, nisi več znal živeti na zemlji, nekateri tudi niso več znali jezika. Posttravmatski sindrom je vodil v alkoholizem, droge, nasilje v družini, spolno zlorabo otrok in predajo štafete naslednji generaciji. Šole so zaprli sredi devetdesetih let. Komisija za resnico in spravo je žrtvam dodelila finančno kompenzacijo – s katero so se nekateri zapili do smrti. 

»Ta stvar nas je totalno zjebala.«

Spiralno razpirajoča se zgodba Severozahodnih teritorijev je Sacca paradoksalno pripeljala iz odkritih bojnih con v prikrito vojno z drugimi sredstvi; od genocida h kulturnemu genocidu. Knjiga razrije, da za Dene ni razlike med njihovo zemljo in njihovo kulturo, oziroma, da je njihova kultura ravno veščina samooskrbnega preživetja na zemlji. Ko so jih kanadske oblasti ločile od zemlje, da bi jih »izobrazile« ‒ so napadle in uničile njihovo kulturo. Po integraciji v kapitalizem, kjer v nekaterih okrajih tudi do osemdeset odstotkov Indijancev živi od socialne pomoči in se predaja drogam, brezdelju in video igram, ni poti nazaj v samooskrbno življenje »v grmovju«. 

Druga polovica knjige se poda po zrcalni poti prve polovice in poglobi že prej obravnavane tematike. Recimo, da nekateri poglavarji spodbujajo črpanje surovin, da bi s tem svojim ljudem omogočili plačano delo namesto socialne podpore. Ali, da generaciji preživelih internirancev, ki je v svojem dolgem maršu skozi zahodne institucije svojim ljudem izborila določene pravice in popravo krivic, sledijo mladi, ki se skušajo vrniti k skoraj izgubljeni kulturi svojih starih staršev. In ugotovijo, da se strojenja losove kože ne učiš s poslušanjem, pač pa s posnemanjem. 

Plačevanje zemlji je zrisan v Saccovi prepoznavni črno-beli risbi z očitnimi vplivi ameriškega underground stripa, a tokrat v bolj zadržani obliki. Namesto v ekspresiji se estetske dimenzije stripa kažejo v strukturiranju zgodb. Recimo v dvojno spiralo zviti naraciji s potlačeno travmo internatnih šol v sredini. Ali v uvodni pripovedi, v kateri podobe brez okvirjev prehajajo druga v drugo in s tem orišejo čas pred vplivom zahodnega sveta. Ker je avtor izhajal iz intervjujev, se pred nami razpirajo mnoge individualne zgodbe in ob vsaki lahko začutimo značaj pripovedovalke ali pripovedovalca. 

Iz prepletanja različnih zornih kotov se razpre kompleksni svet kulture ljudstva Dene, tako takšne, kot je bila, kot takšne, kot je zdaj. S tem Sacco na nek način replicira temeljno težnjo ljudstva Dene, namreč iskanje soglasja. V stripu starešine svoje rojake znova nagovarjajo k sodelovanju in mlajše k vodstvu in integraciji v zahodne institucije. To z leti proizvede raznolikost glasov in pogledov, ki jih Plačevanje zemlji stke nazaj v pisano, ampak enovito tapiserijo. Strip ponudi edinstven vpogled v družbo, ki je v času enega človeškega življenja prešla iz predkolonizacijske v kolonizacijsko in postkolonizacijsko fazo. S tem razkrije mehanizme, ki so v drugih delih sveta potekali počasneje. Ponuja pa nam tudi premislek o lastnih okupatorjih, fevdalnih gospodarjih in njihovih posledicah.

*** *** ***

Slika - Joe Sacco: Paying the land, fair use.