V jezo vpeti, nič kaj zadeti, voljni podreti

Slikovite in že skoraj grozljive podobe, katerih življenje je prepojeno z ogabno porno seksualnostjo, ki je je sicer večina že vajena iz vseslovenskega časnika in jih je vase tudi vpijala, teden za tednom. Govorimo o že tako distinktivnih podobah za Marka Kocipra, da podpisa skorajda ne bi potrebovali.

Poudarjajoč najhujše človeške napake skozi prašiče in pse nam da dobro vedeti, kaj si pravzaprav misli o družbi, četudi nismo brali Živalske farme. V tokrat recenziranem stripu Sveta jeza je Marko Kociper združil svoje podobe s tekstom in gnevom Vinka Möderndorferja. Stripa ni bilo treba aktualizirati, saj je sam prav to. Opominjanje in kritika trenutnega stanja, ki namesto sprememb še vedno doživlja hudo apatičnost. Gre za svojevrstno študijo trenutnih socialnih in političnih razmer, ki hkrati razkrivajo padec morale in etike današnjega časa. Da pa ne pozabimo: na začetku je bila pesem v prozi. Šele nato je spoznala Kociprovo pero.

Že na začetku poziva in nagovarja vse, ki se opredeljujejo kot Slovenci, saj »moji lubi Slovenci« že v prvem stavku spomni na Trubarja, ki je prav rad tako začenjal pridige. Glavni junak pa se ponaša s partizansko zvezdo na titovki, srpom in kladivom na majici ter zanosom Martina Luthra Kinga. Pri tem se lahko vprašamo: je to res prava podoba revolucionarnega Slovenca?

Ne bi si mislili, da obstaja toliko imen za izločke, s katerimi Möderndorfer opisuje situacijo, v kateri smo se znašli. Brez dlake na jeziku kritizira »demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti«. Drek, ki nam po besedah iz stripa zaradi zdajšnje situacije leze iz vseh por, je prav tako nagnusno kot napisan tudi narisan. Jeza je velika, prašiči pa pogoltni.

Lihe strani so namenjene karikaturam, medtem ko so desne namenjene pamfletu. Manifestu, če hočete. Prav te celostranske risbe nam ne prizanašajo z neokusnostjo. Pa naj bo to cuzanje tičev, drkanje, sranje, bruhanje ali lizanje anusa. Tako kot prašiči-politiki je Kociper tudi sam neprizanesljiv. Möderndorfer pa, kot da bi si upal povedati, kar v resnici tudi vsi ostali že dolgo vedo, pa si nočejo priznati oziroma si v zdajšnjem duhu protestov vedno bolj. Sicer sta tudi sama skozi založbo Republika Strip Sveto jezo poimenovala za pridigo. Ljudstvo namreč jemljeta za tako slepo, kot je slepa Justicija, ki poskuša z zavezanimi očmi pravično razsoditi s tehtnico.

Za okus delno citirajmo Möderndorferjev pamflet: »Nihče se v resnici na nič ne spozna več, in vsi se spoznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si simpatičen, da mu lezeš v rit.« Konec citata. Kam je šlo pa vaših 21 let?

Še pomnite v slovenščino preveden Komunistični manifest v stripu? Pisalo se je leto 1973, ko se je Rudolfo Marcenaro [rudolfo marčenaro] podpisal pod njega. Leta 1979 so ga tedanji delavci Tribune prvič izdali tudi v slovenščini. Več let kasneje, ko smo beležili že leto 2010, so ga ponovno sodelavci Tribune kot odgovor na slovensko izhodno strategijo 2010-2013 podarili tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju. Ampak to se je dogajalo tri leta nazaj. Sodelovanje Kocipra in Möderndorferja pa je nastalo še kasneje. Sveta jeza je tu in zdaj, odkar je leta 2011 nastala pesem v prozi. Sveta jeza ni proti kapitalizmu, ampak je »Za prostost sveta!«. Pa magari naj to pomeni vzeti mesarico in kij v svoje roke.